Kaj arhitekti “velikega” reseta ne želijo, da razumete glede ekonomije

Nikogar nebi smelo presenetiti, da je podpredsednica svetovne banke Carmen Reinhardt 15.oktobra 2020 opozorila, da smo na robu nove finančne katastrofe, ki nas gleda preko horizonta. Tokrat je govora o obsežnih državnih bankrotih in bankrotih korporativnega dolga. Samo v zadnjih 6 mesecih bailoutov je zaradi implozije sistema, ki so ga sprožili lockdowni zaradi koronavirusa, ameriška centralna banka natisnila 3.4 bilijona USD iz zraka a predhodno je za 14 bilijonov USD je potebovala 40 let. Hkrati v tem obdobju panični “ekonomisti” kričijo v tandemih, da bi banke trans-atlantskega območja morale zagotoviti še več kvantitativnega hiperinflatornega sproščanja, ki grozi, da bo naš denar spremenil v toaletni papir hkrati pa isti “ekonomisti” pozivajo k neskončnim lockdownom v okviru odziva na bolezen, ki ima smrtnost okužb manjšo, kot običajna gripa.

Dejstvo, da kolaps prihaja nebi smelo biti presenečenje – še posebej ne, ko se spomnimo 1.5 bilijarde USD (10 na 15) derivatov, ki so prevzeli svetovno gospodarstvo, ki proizvede skromnih 80 bilijonov USD letno (10 na 12) v obliki merljivih dobrin in trgovine. Te meglene stave na zavarovanje stav na kolateralizirane dolgove poznane kot derivati nekaj desetletij nazaj sploh obstajale niso in dejstvo je, da ne glede na to, kaj storita FED in ECB za preprečevanje razpoke v tem predemenzioniranem kazino mehurčku gospodarstva v zadnjih mesecih, nič ne deluje. Ničelne in negativne obrestne mere niso delovale, odpiranje prekonočnih repo posojil v obsegu 100 milijard USD/noč za banke v težavah ni delovalo, niti ni deloval 4.5 bilijarde USD velik bailout, ki se je zgodil v obdobju od marca 2020. Ne glede na to, kaj ti finančni čarovniki poizkušajo narediti, stvari postajajo samo še slabše. Namesto, da bi priznali, kaj se v resnici dogaja, se je izbralo grešne kozle, da bi se preusmerilo krivdo stran od resničnosti do točke, ko se za trenutno krizo dejansko krivi koronavirus.

Zadeva gre daleč preko Covid-19

Koronavirus mogoče je celo tisti katalizator prihajajočega finančnega opustošenja a verjeti, da je covid-19 razlog za krizo, je višek neumnosti, saj so bila semena krize posejana veliko globje in pred koronavirusom, mnogo prej, kot je večina ljudi pripravljena priznati.

Da bi prišli do bolj realne diagnostike je uporabno če o gospodarstvu razmišljamo v realnih pogojih (napram čisto finančnim). To pomeni: Preprosto si predstavljajte gospodarstvo kot skupni sistem v katerem obstaja telo človeštva (vse kulture, narodi in družine sveta). To sobivanje temelji na nekaterih potrebnih močeh proizvodnje hrane, obleke, kapitalskih dobrin (trda in mehka infratruktura), transportu in proizvodnji energije. Potem, ko se surove materiale spremeni v končne produkte, se te fizične dobrine in storitve nato gibajo od točke A do točke B in se jih potroši. To je precej podobno metabolizmu, ki vzdržuje živeče telo. Ker prebivalstvo ponavadi raste geometrično a naravne vire se troši aritmetično, se pojavlja stalno povpraševanje po novih kreativnih odkritjih in tehnološki uporabi, ki sta potrebni za zadovoljevanje potreb rastočega števila prebivalstva. Zadnji dejavnik je pravzaprav najbolj pomemben, ker se dotika temeljnega elementa, ki razlikuje človeštvo od vseh drugih oblik življenja v ekosistemu, ki ga je Lincoln čudovito identificiral v njegovem “Odkritja in izumi govoru” leta 1859:

“Vse stvaritve so rudnik in vsak človek je rudar. Celotna zemlja in vse na njej, v njej, okoli nje, vključno z samim človekom v svoji fizični, moralni in intelektualni naravi in njegova dojemljivost so neskončno različne “sledi” iz katerih od prvih ljudi dalje, človek izkopava svojo usodo…Človek ni edina žival, ki dela, ampak je pa edina, ki izboljšuje svoje delovanje. To izboljšanje učinkuje z odkritji in izumi.”

Abraham Lincoln, 1859

Leta 2016 je predsednik Kitajske Xi Jinping razložil načela lincolnovega razumevanja. V govoru je izjavil sledeče:

“Inovacije moramo dojemati kot primarno gonilno silo rasti in jedro vsega tega podjema, človeške vire pa kot primarni vir za podporo razvoju. Inovacije moramo promovirati v teoriji, sistemih, znanosti in tehnologiji in kulturi. Inovacije moramo narediti za dominantno temo v delu Kitajske komunistične Partije, Vlade in vsakodnevnih aktivnostih v družbi…V 16. stoletju je človeštvo vstopilo v nikoli prej videno obdobje aktivne inovacije. Dosežki pri znanstvenih inovacijah v zadnjih petih stoletjih presegajo skupno vsoto inovacij predhodnih nekaj tisočletij…Vsaka znanstvena in industrijska revolucija je močno spremenila obete in vzorce svetovnega razvoja…Vse od druge industrijske revolucije so ZDA vzdrževale globalno hegemonijo saj so ZDA vedno bile vodja in največji prejemnik koristi znanstvenega in industrijskega napredka.”

Xi Jinping, 2016

Kar sta Lincoln in Xi razložila 150 let narazen niso samo hipoteze ampak elementarna dejstva življenja katerih ne more zaobiti niti najbolj goreč častilec denarja. Seveda je denar precej uporabno urodje za sprevajanje trgovanja, prav tako je ključen za to, da ne nosimo po cele dneve trgovsko blago na svojih hrbtih ampak dejansko je podporni element fizičnim procesom vzdrževanja in izboljšanja več-generacijske eksistence. Ko bebci sami sebi dovolijo, da izgubijo stik s temi dejstvi in dvigajo status denarja v vzrok vse vrednosti (preprosto zato, ker ga vsi želijo), se hitro znajdemo izven sfere realnosti v svetu Alice v Čudežni deželi fantazijskega sveta Alana Greenspana, kjer je zgoraj spodaj, dobro je zlo, ljudje pa so malce več, kot zlobne opice. No s tem na umu, vzemimo te koncepte in si oglejmo začetke današnje krize.

Londonov “Big Bang”

Velika “liberalizacija” svetovnega gospodarstva se je začela z serijo valov v 1970ih, v višjo prestavo pa so prestavili z dvigi obrestnih mer, ki jih je izvedel predsednik FED Paul Volcker leta 1980 – 1982, učinki dviga obrestnih mer so uničili večino malih in srednje velikih podjetnikov, odprla so se špekulativna vrata v debakel “Savings and Loan” prav tako pa je to pripomoglo k kartelizaciji rudnin, hrane in finančnih inštitucij v vse večje stvore. Volcker sam je opisal ta proces kot “načrtovana razgradnja ameriškega gospodarstva”, ko je leta 1978 postal predsednik FED. Dvig obrestnih mer na 20 – 21% ni samo ugasnil življenjske krvi večini gospodarske baze ZDA ampak je tretji svet pahnil v še večje kreditno suženjstvo, saj so bili narodi primorani plačevati oderuške obresti na ameriška posojila. Leta 1968 je City of London najavil začetek nove ere gospodarskega irracionalizma z deregulacijo poznano kot “Big Bang”, ki jo je izvedla Margaret Thatcher. Ta val liberalizacije je obnorel svet, saj je ukinil ločevanje komercialnega, depozitnega in investicijskega bančništva, ki je bilo eden od temeljnih kamnov povojnega sveta s katerim naj bi zagotovili, da volja zasebnega finančnega sektorja nikoli več ne dobi večje in več moči, kot pa jo imajo suverene nacionalne države. Za vse tiste, ki ste zmedeni glede vodilne roke Londona pri tem procesu vam priporočam, da si preberete brilijanten esej Cynthia Chung z naslovom “Sugar and Spice, and Everything Vice: The Empire’s Sin City of London“.

Greenspan in nadzorovana razgradnja gospodarstva

Ko se je Alan Greenspan soočil z finančno krizo oktobra 1987 so trgi upadli za 28.5% in ameriško gospodarstvo je že trpelo zaradi razkroja, ki se je začel 16 let prej, ko se je dolar umaknilo iz fiksnega menjalnega tečaja in se ga je “zalebdelo” v svet špekulacij. Ta odhod iz 1938 – 1971 modela industrijske rasti je uvedel novo paradigmo “post industrializma” (oziroma kraje narodov) z novo logiko “globalizacije”. To neumno odločitev se je proslavljajo kot “družbo belih ovratnikov”, ki se nič več ne obremenjuje z “neoprijemljivimi stvarmi” kot je “prihodnost”, “vzdrževanje infrastrukture” ali pa “rast”. Pod to novo paradigmo se je izoblikovalo zmotno razmišljanje, da vkolikor nekaj ni zmožno generirati monetarnega profita znotraj treh let, tega ni vredno početi.

Paul Volcker je poosebljal to odmaknjenost od realnosti, ko je pozval k “nadzorovani razgradnji družbe” leta 1977, ravnal pa je temu primerno, saj je obdržal obrestne mere nad 20% dve leti, kar je uničilo mala in srednje velika agro-industrijska podjetja po celotni ZDA (in svetu). Greenspan pa se je z krizo leta 1987 soočil z okusom črnega čarovnika in je namesto, da bi gospodarstvo ponovno povezal z fizično realnostjo in obnovil propadajočo industrijsko bazo, rajši normaliziral “kreativne finančne inštrumente” v obliki derivatov (oziroma “kreativni finančni inštrumenti”), obseg katerih se je hitro povišal iz nekaj milijard USD v letu 1988 na 2 biljona USD leta 1992 in na 70 bilijonov USD v 1999.

Porazdelitev delovne sile glede na sektor gospodarstva od 1840 – 2010

“Kreativni finančni inštrumenti” je Orwellovsko ime, ki ga je dobila nova oblika finančnega kapitala, ki ga je uvedel Greenspan, drugače pa so poimenovani kot “derivati”. Nove tehnologije super računalnikov se je uporabljalo pri teh novih podvigih namesto, da bi se jih uporabljalo za gradnjo naroda in vesoljsko-raziskovalnih programov, kot so izumnitelji le-teh super računalnikov pri NASA imeli izvorno namen. Namesto tega so postali sredstvo izrabe za akumulacijo novih kompleksnih formul, ki lahko določajo vrednosti razlikam v ceni vrednostnih papirjev in zavarovanega dolga, ki se jih nato lahko “hedge-a” na tistih spot in futures tržiščih, ki so bila omogočena preko uničenja Bretton Woods sistema v letu 1971. Kljub temu, da je bila ustvarjena eksponentna samo-ustvarjajoča se pošast, ki se lahko zaključi nikjer drugje kot v sesutju, se je “zaupanje v trge” v obilnosti vrnilo z dotokom novega lahkega denarja. Fizični potencial za vzdrževanje človeškega življenja pa je še vedno strmoglavljal.

NAFTA, Euro in konec zgodovine

Nobeno naključje ni, da se je znotraj zgoraj opisanega obdobja sprejela še en smrtonosen sporazum z imenom North American Free Trade Agreement (NAFTA). Ko se je ta pogodba spremenila v zakone, se je odstranilo zaščine programe za ohranitev severno ameriških tovarn v ZDA in Kanadi, kar je omogočilo izvoz visoko izurjene industrijske delovne sile v Mehiko, kjer so bile delovne sile nizko-kvalitetne, še slabše kvalitete pa plače. Z odstranitvijo svojega produktivnega kapitala je Severna Amerika vse bolj postajala eksistenčno odvisna od izvoza poceni resursov in storitev. Ponovno, fizična proizvodna sredstva družbe se sesujejo a monetarni dobički v kratkotrajnem “zdaj” poletijo v nebo. To se je repliciralo v Evropi z stvaritvijo Maastrichstskega Sporazuma leta 1992, vzpostavitvijo Eura do leta 1994, “liberalizacijski” proces Perestrojke pa je to agendo repliciral v bivši Sovjetski Zvezi. Medtem, ko so nekatere osebnosti tej agendi nadele ime “Konec Zgodovine” nekatere pa “New World Order”, rezultat je bil enak. Univerzalno bančništvo, NAFTA, Evrointegracija in stvaritev derivatnega gospodarstva v obdobju samo nekaj let so sprožili kartelizacijo financ preko na novo legaliziranih združitev in nakupov v takšnem obsegu, da temu v zgodovini ni para. Večina finančnih družb, ki so obstajale v zgodnjih 1980ih, se je konsolidirala medsebojno z veliko hitrostjo skozi 1990 leta in to v resničnem “preživi samo najboljši” stilu. Ne glede na to, kakšne predpise se je poizkušalo vzpostaviti v okviru te nove strukture, stopnja konflikta interesov in zasebne politične moči je bila neobvladljiva. Lep primer tega v ZDA je vsakokratna blokada Securities and Exchange Commission in direktorja te agencije Brooksley Born, da poizkuša v zgodnjih fazah zaustaviti ta derivatni rak.

Preberite tudi: Zaton in propad Evropske Unije

Ko je Bill Clinton ukinil Glass-Steagall ločeno komercialno in investicijsko bančništvo, kot njegovo zadnje dejanje v pisarni leta 1999, so s tem špekulantje dobili neomejen dostop do prihrankov in pokojnin, ki so jih uporabljali z veseljem, z njimi so šli “v mesto” in kockali z denarjem drugih ljudi. Ta nov balon se je napihoval še nekaj let, dokler ni časovna bomba 700 bilijonov USD derivatov našla novega sprožilca v sub-prime hipotekarnem trgu, ki je skoraj uničil celoten sistem. Kot leta 1987 in pri sesutju Y2K balona leta 2001, so čarovniki in častilci “zlatega teleta” v ECB in FED to krizo rešili z stvaritvijo novega sistema “bail-outov”, ki se je nadaljeval še eno desetletje.

Norost 2000 – 2008

Z odstranitvijo Glass-Steagall se je lahko uporabilo legitimen kapital, kot je naprimer pokojninski sklad, za začetek zavarovanja (hedge), ki bo končal vsa zavarovanja. Milijarde so se takrat stekale v MBS (mortage backed securities – vrednostni papirji na osnovi hipotek), trg, ki mu je FED umetno znižal obrestne mere na 1% – 2% za dlje, kot eno leto in na ta način je bilo sposojanje denarja lahko, ROI (Return On Investment) na MBS pa so bili ogromni. Dobički so napihnili vrednosti hiš daleč preko realnih vrednosti do stopnje, ko se je 100.000,00 USD vredna hiša v nekaj letih prodala za 5-6 kratnik prvotne cene. Dokler nihče ni posumil, da je ta rast nenormalna ter, da je kapital, ki je bil temelj tega razreda kapitala z vzvodom, neplačljive narave, saj je zaklenjen v “sub-prime” in drugih nelegitimnih kreditnih obveznostih, dokler se je vse to ignoriralo, naj bi se dobički nadaljevali v neskončnost. Kdorkoli je posumil v to logiko je bil označen za heretika s strani takratne “duhovščine”. Osupljiv “uspeh” spreminjanja hipotekarnih kreditov v finančne inštrumente je v trenutku sprožil val državnih skladov (pokojninskih), ki so prišli do izraza z uporabo identičnega modela, kot se ga je uporabilo pri primeru MBS (vrednostni papirji zasnovani na osnovi hipotekarnih posojil – Mortage Backed Securities) in pri kolateraliziranih kreditnih obveznostih (CDO – Collateralized Debt Obligations), kar na dolgovih celotnih narodov (držav). Spreminjanje paketov državnih dolgov v finančne inštrumente, ki se jih je nato lahko do neskončnosti napihnilo z vzvodi na de-reguliranih svetovnih trgih, se ni več smatralo za dejanje narodne izdaje ampak kot ključ do lahkega denarja. V Sloveniji je recimo poznana zgodba, ko je finančni minister Gaspari zakockal okoli preko 200mio USD denarja iz SPIZ preko CDO in MBS na Wall Streetu in zato ni nikoli odgovarjal slovenskemu narodu.

Grda resnica današnje krize

Novi “sub-prime” baloni so se ustvarili v sektorju korporativnega dolga, ki je zrasel na preko 13.8 bilijonov USD (samo v zadnjem letu za 16%). Četrtino tega zneska se smatra za smeti (junk), polovica tega zneska pa je samo korak od smeti, saj nosi Moodiesov rating BB. Gospodinjski dolg, študentski dolg in avtomobilski dolg je poletel in ker plače niso dohajale inflacije, kar je povzročilo še več nepoplačljivih dolgov, zato vse to sedaj obupno boleha v obupu. Industrijske službe so izginjale konstantno od leta 1971, storitvene službe z nizkimi plačili pa so se razširile kot kuga. Zadnje poročilo American Society of Civil Engineers ugotavlja, da ZDA nujno potrebuje 4.5 bilijona USD samo za vzpostavitev varnosti svoje razpadajoče infrastrukture. Ceste, mostovi, železnice, jezovi, letališča, šole so vsi skoraj dobili nezadostne ocene, povprečna starost hidro-jezov je 56 let, mnogo vodnih pip je starih preko 100 let, daljnovodi in distribucijska omrežja so stara krepko preko 60 let. Tovarne, ki so nekoč potešile te infrastrukturne potrebe, so že dolgo časa out-sourcane, večina produktivne delovne sile, ki je imela to živeče znanje za izgradnjo naroda, pa je v pokoju ali pa so mrtvi. S tem zapuščajo smrtonosno vrzel v znanju, njihova mesta pa zapolnjujejo milenijci, ki nikoli niso niso videli niti ne vedo, kako sploh izgleda produktivna ekonomija.

Preberite tudi: IZDAJA: QAnon objavil OBAMA/HILLARY 16-letni načrt za Coup D’etat v ZDA

Najbolj opustošeni z vsem tem pa so najbrž bili ameriški kmetje, saj je upadlo prebivalstvo na celotnem farmerskem pasu ZDA, povprečna starost kmeta je sedaj 60 let. Nedavno se je poročalo, da je 82% prihodka kmečke družine v ZDA prišlo iz kmetije, mega-karteli pa prevzemajo vse aspekte kmetovanja (od dobave opreme in zalog, pakiranja ter dejanskega kmetovanja, ki je potrebno med obema procesoma proizvodne verige). V kombinaciji z nadzorovanim uničenjem globalne proizvodnje hrane po svetu, je COVID zagotovil, da je strateške dobavne verige za hrano raztrgalo na kose, Združeni Narodi pa poročajo o največji prehranski krizi zadnjih 50 let (v to pa še ni všteta prihajajoča implozija “balonskega” gospodarstva).

Zakaj se je dovolilo, da se je to zgodilo? No, poleg očitnega namena za “kontrolirano razgradnjo gospodarstva”, kot je to hladno izjavil Volcker, je vedno bila ideja za vzpostavitev pogojev, kot jih je leta 1992 opisal pokojni Maurice Strong (sociopat in ljubljenček Rothschildov), ko je retorično vprašal:

“Kaj če majhna skupina svetovnih voditeljev zaključi, da je največja grožnja planetu Zemlja ravnanje bogatih držav? In če svet želi preživeti bodo te bogate države morale podpisati dogovor o zmanjšanju njihovega vpliva na okolje. Bodo te države to storile? Zaključek skupine je, da države tega ne bodo storile. Ne bodo se spremenile. Zato, da bi rešili planet, se je skupina odločila: “Ali ni edino upanje za planet zemlja, da se industrializirane civilizacije sesuje? Ali ni to naša odgovornost, da to povzročimo?” “

Maurice Strong, 1992

Kako pridemo nazaj do zdravja?

Kot vsak odvisnik, ki se nekega jutra zbudi na trdem dnu z občutkom nenadne groze, da se mu bliža smrt, je potrebno najprej priznati, da imamo težavo. To pomeni preprosto, da je potrebno razumeti resnično naravo trenutnega gospodarskega opustošenja namesto, da se poizkuša kriviti situacijo na “koronavirus” ali Kitajsko ali pa nekega drugega grešnega kozla. Naslednji korak je, da začnemo delovati v realnosti namesto, da nadaljujemo z uživanjem heroina (lepa metafora za odvisnost od špekulacije na derivatih). Očiten prvi korak k okrevanju vključuje ponovno vzpostavitev Glass-Steagall bančne regulacije zato, da bi prvič razbili Too Big to Fail banke in drugič vpeljali bi standard za odkrivanje “lažne” vrednosti od “legitimne” vrednosti, kar je trenutno popolnoma neprisotno v moderni psihi, ki je izgubila ves občutek za potrebe proti željam. Tako bi narodom dovolili, da se znebijo neplačljivega fiktivnega dolga in drugih zahtevkov sistema hkrati pa bi obdržali vse, kar je vezano na resnično gospodarstvo (kar je direktno povezano z življenjem). Ta proces je precej podoben odstranjevanju raka. Na tej točki bi nato narodne države ponovno utrdile svojo resnično avtoriteto nad pirati zasebnih financ, ki obvladujejo trans-atlantski finančni sistem, kot neke vrste wanna-be bogovi na gori Olimp.

Vsem mora biti jasno, da morajo ZDA dobiti svojo glavo ven iz te riti preden bo prepozno. Vzpostaviti je potrebno te reforme na morilskih sociopatih Wall Streeta in Londona, ki rajši promovirajo “veliki reset” za svetovno gospodarstvo pod meglo COVID zato, da bi diktirali pogoje sesutja in pravila sistema, ki naj bi se vzpostavil po padcu vseh narodnih držav planeta, kar si tudi obupno želijo in promovirajo kot (končno) “rešitev”.

16 – letni načrt Obama / Clinton za uničenje ZDA

Zakaj je stremenje vladajočega razreda k velikemu resetu slaba novica za človeštvo –>

<– Ali Lockdowni preprečujejo COVID smrti?

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.