Razlogi, ki stojijo za nepopustljivim ideološkim bojem proti prostim trgom

Včasih se zdi, da je koncept prostega trga, v dolgih novelah globalne gospodarske zgodovine, tretiran kot notredamski zvonar Quasimodo. Smatra se za grdega in nezaželjenega s strani večine ljudi, ki ga sodijo na prvi pogled, brez da bi vložili trud in ga razumeli. Je nevidni krivec, izgodov za številne probleme družbe, s katerimi nima nobene veze. V realnosti je edina situacija, kjer prosti trgi delajo težave ta, ko jih manipulirajo in zlorabljajo elitisti, ki jih želijo obrniti v nekaj drugega, kot proste trge. In tudi če prosti trgi izkažejo svojo veliko vrednost in notranjo lepoto, mnogi še vedno preferirajo druge sisteme, ki so intrinzično koruptivni a bolj površinsko privlačni.

Obstaja veliko razlogov za tak vztrajen odnos do prostih trgov. A ti razlogi niso naključni ali pa naravni. Človeška bitja pravzaprav gravitirajo proti prostim trgom skozi zgodovino znova in znova, stran od centraliziranega vladnega vmešavanja in dominance v gospodarski menjavi. A karkoli že storijo, oblasti jih vedno zatirajo. V današnji moderni eri so se elite v establišmentu odločile za bolj podtalno (za sedaj) prepričevanje proti prostim trgom z uporabo dezinformacij in propagande.

Če to razčlenimo v preprosto opazovanje – Kadarkoli nastane gospodarska katastrofa, se za to krivi proste trge. Kadarkoli se nekaj popravi, čeprav je popravek kozmetičen, podoben bandažiranju odprtega prsnega koša z selotejpom in obližem, se slavi vladno/državno intervencijo in socializem. In tako se krog nadaljuje, dokler prosti trgi ne postanejo izobčenci brez mesta v našem svetu in centralizacija postane prevladujoč odgovor na vse.

Prostotržna trgovina je vedno prisotna na lokalnem nivoju in je vedno bila prisotna. A tisti, ki preferirajo globalizem, so neverjetno motivirani, da ustavijo vso zasebno neregulirano trgovino za vedno.

Pred povečanim reguliranjem v 20 stoletju je bila notranja trgovina v ZDA bežno regulirana, če je sploh bila. Dohodnina ni obstajala, razen enega poizkusnega obdobja med državljansko vojno, ki pa je bil kmalu ukinjen. Obstajala ni nobena stalna centralna banka, s katero so upravljale elite, ki niso odgovorne nikomur, in niso arbitrarno diktirali obrestnih mer ali pa napihovali gospodarstva preko kapitalskih nakupov. Podjetja so se oblikovala v obliki partnerstev, ki so bila omejena v obsegu,in medtem ko so nekatera od teh partnerstev dobila državna posojila ali pa pomoč (kot med gradnjo trans-kontinentalne železnice), so ta posojila ali obveznice imela datum dospelosti, ki se je do dneva natančno ujemal z dokončanjem posla. Ko se je to zgodilo, so se partnerstva razgradila in od vodij podjetij se je pričakovalo, d bodo poplačali državna posojila.

S tem ne trdimo, da korupcija v gospodarstvu ni obstajala pred 20 stoletjem, seveda je. In v večini primerov je to korupcijo poganjalo dogovarjanje gospodarskih mogulov in državnih uradnikov. Brez pomoči države/Vlade (torej nasprotno od prostih trgov), takšna kriminalna podjetja in monopoli nebi mogli obstajati.

Zatiranje prostih trgov se je začelo na pogorišču državljanske vojne v ZDA in s sprejemom 14.člena Ustave ZDA, s katerim so želeli zaščititi državljanske pravice bivših sužnjev, a je v resnici predstavljal pravno luknjo, s pomočjo katere so elite vzpostavile nekaj, kar danes poznamo pod besedo “korporacije”.

Korporacije definira njihov korporativni statut, ki je dovoljen s strani države, kot tudi njihova “korporativna osebnost”, ki izhaja iz zlorabe 14.člena Ustave ZDA. Korporativna personifikacija dovoljuje omejeno odgovornost kot tudi mnoge druge državne protekcije. Za razliko od partnerstev, se vodij korporacij v mnogih primerih ne more kriminalno proeganjati, njihova zasebna sredstva so zaščitena, vkolikor so bili ti zločini zagrešeni s strani “firme”. V zgodovini sicer najdemo izjeme, a kako pogosto vidite korporativne direktorje obsojene zgolj na nič drugega, kot udarec po prstih?

Podjetje se lahko toži kot “pravno osebo” na civilnem sodišču, ali pa ga oglobi država, a na splošno so direktorji in večji delničarji zaščiteni pred posledicami, tudi če so bili neposredno vpleteni v zagrešitev zločina.

To razmerje med Vlado in korporacijami je postalo tako nezaslišano, da dandanes ti monopoli prejemajo posebno zakonsko zaščito in imuniteto pred nekaterimi civilnimi tožbami, pomoč v obliki davkoplačevalskega kapitala, velike davčne olajšave, katerih manjša podjetja in manj omrežene korporacije ne dobijo, ter nenazadnje celo bail-oute s strani centralnih bank, ki jih s tem ohranjajo pri življenju. Večjim korporacijam ni dovoljeno propasti in nikomur ni dovoljeno tekmovati z njimi pod enakovrednimi pogoji.

To je natančna anti-teza prostih trgov. To je socializem. A kljub vsemu mnogi socialisti kažejo s prstom na prosto-tržni “kapitalizem”, kot na izvor vseh naših gospodarskih tegob. To je nemogoče, ker prosti trgi na nivojih, ki so višji od lokalne trgovine, ne obstajajo dandanes in ne obstajajo že vsaj stoletje.

Še en, pogosto narobe predstavljen del mitologije prostega trga je, da so prosti trgi amoralna stvorjenja, ki se jim mora omogočiti razvoj brez nadzora ali vesti. Ta trditev je pogosto izrečena s strani predstavnikov subkulture, ki sebe imenujejo prosto-tržni akivisti, a prostih trgov ne razumejo niti najmanj.

Gospodarski model brez duše ni nekaj, kar si je pisec Adam Smith izvorno zamislil v svojem delu Bogastvo narodov. Smith je bil goreč zagovornik močnega moralnega kompasa, kot družbenega vodila. Prav tako ni zaupal elitističnim filozofijam, le-te je videl kot mehanizme nadzora, ustvarjene z namenom prepričevanja javnosti, da so njihove vsakdanje izkušnje in instinktivna presoja “neprimerna”. Kar pomeni, da naj ljudje svoj glas zavesti postavijo na stran ter pustijo sistemu, da jim pove, kaj naj mislijo ali delajo.

Na kar je namigoval Smith je to, da ljudje pogosto ravnajo v svojem najboljšem interesu, to bodo tudi splošno počeli in hkrati še vedno upoštevali svoj univerzalni moralni kompas. Uspeh bodo iskali v trdem delu in podjemih (kot naj bi jim bilo tudi dovoljeno), a mnenje, da bodo ljudje seveda uničili vse in vsakogar okoli njih v tem procesu razen, če niso močno nadzirani, je propagandno stališče brez osnove v resničnosti. Ta trditev vztraja še dandanes in je še vedno primaren argument proti svobodi in trgovini.

Obstaja skupina ljudi, ki se obnašajo na destruktiven način avtomatsko ali instinktivno, ko se ukvarjajo s trgovino brez regulacije in ti ljudje so potrebni javne izpostavitve. Gre za narcisoidne sociopate – značilna karakteristika večine finančne in politične elite.

V veliko prispevkih smo že zaokrožili dejstva, ki obdajajo narcisoidne sociopate in priporočamo Vam, da njihove značilnosti preučite skrbno. Da povzamemo, totalnoa narcisoidna sociopatija je psihološka deviacija prisotna v približno 1% katerekoli populacije od rojstva. Torej v večini primerov ti ljudje niso posledica okolja. Veliko njih prihaja iz zelo uravnoteženih in varnih otroštev. Rojeni so takšni, kot so.

Narcisoidni sociopati predstavljajo majhen del prebivalstva, nimajo nobenega smisla za empatijo ali vest, odgovorni so za velik odstotek vseh zločinov zagrešenih v družbi. Prav tako gravitirajo na položaje oblasti in vpliva iz sveta gospodarstva v svet politike. Večina kritike Smithovega modela za proste trge se odvija okoli zločinov korporacij (ki so proti prostim trgom) in imoralnega vedenja narcisoidnih sociopatov. Ko nekdo vpelje prostortžno idejo med normalne ljudi, koncept deluje. Ko nse jo vpelje med narcisoidne sociopate, ne deluje. Vprašanje, ki se poraja je – Je najboljša rešitev ta, da odstranimo proste trge za vse? Ali je boljša rešitev, da umaknemo narcisoidne sociopate iz pozicij oblasti in vpliva znotraj prostih trgov?

Preberite tudi: Kako tirani z lahkoto zavladajo ljudem

Elite v establišmentu želijo, da verjamemo prvi rešitvi in da je to edina rešitev, in zato imajo dober razlog. Vsa centralizacija se začne z gospodarsko centralizacijo. Trgovina je kri civilizacije in če lahko kontroliraš mehanizme trgovanja, lahko potencialno kontroliraš celoten narod ali pa celo celoten svet. Prosti trgi so zdravilo za rak korporativizma in socializma in vse, kar je potrebno je, da ljudje začnejo sodelovati v trgovini brez soglasja ali nadzora države ali Vlade. To se težko zaustavi, ko se enkrat začne.

Zato pa je establišment tako obseden s prehodom v brez-gotovinsko družbo, torej družbo, kjer se vsaka transakcija, ne glede na to, kako majhna je, sledi in preverja. Zato pa Vlade sprejemajo vse večje in večje kazni za vsakogar, ki posluje brez njihovega izrecnega dovoljenja. Zato Vladni davki in birokracija onemogočajo podvige malih podjetij. Pogojuje se nas, da se izogibamo poizkusov proste trgovine.

Zadnji in najbolj značilen napad na proste trge je uporaba “večjega zla” in “višjega dobrega” kot podstati za spodkopavanje pozitivnih pogledov na proste trge. Naprimer, pogost argument proti prostim trgom se zanaša na idejo, da vkolikor se ljudem dovoli neomejeno poslovanje, bodo požrli Zemljine resurse in jo skozi ta proces uničili. A priča smo bili že povzročeni okoljski škodi, ki jo je povzročila korporativna oligarhija in sociopati, ki jih obvladujejo, večina teh zločinov je nekaznovanih, kljub strogim zakonodajam.

Preberite tudi: Brandon Smith – globalne elite niso človeške

Kako dolgo so podjetja, kot je Monsanto poslovala nekaznovano pod zaščito Vlade ZDA? Šele nedavno je bilo to podjetje obsojeno na civilnih sodiščih, da mora plačati za škodo, ki jo je povzročilo. Ampak, ali bo kdorkoli od vodstva Monsanto ali pa kdorkoli od večjih delničarjev šel v zapor, ker je zastrupil ekosistem ali pa povzročil raka pri ljudeh? Dvomim.

Trditev socialistov in okoljevartvenikov, da nas bo več Države rešilo pred slabimi korporativnimi praksami, je vidno neresnična. Vlade in korporacije delajo skupaj za zaščito svojih prijateljev narcisoidnih sociopatov. Več Države pomeni več korporativne in elitistične oblasti. Na svetu ne obstaja noben socialističen narod, ki nebi trpel tega izida.

Strinjamo se z Adamom Smithom glede ideje, da bodo običajni državljani zasledovali uspeh, a hkrati tudi ravnovesje. Ko bodo dobili priložnot, da dejansko delujejo v resničnem prosto-tržnem sistemu, večina ljudi ne bo uničila svoje okolice in resursov v nekem norem navalu gonje po dobičku. Zakaj? Ker je v njihovem interesu, da ne. Zavedajo se, da vkolikor uničijo sistem za druge, jih bo to zadelo v poslovanju. Prav tako se zavedajo, da vkolikor jim v spektakularni maniri spodleti in so prisiljeni v kriminalno sabotažo prostega trga, bodo kasneje trpeli zaradi obžalovanja in sramote, ki bo sledila.

Edini faktor, na katerega se to ne nanaša, so elite same. Narcisoidni sociopati, brez vsakršne vesti, s katerimi sedaj tekmujemo za naše svoboščine. Najverjetneje bi prosti trgi Smitha, razvezani lisic centralizacije in državnih intervencij, delovali skorajda popolno, če bi se te ljudi popolnoma izbrisalo iz enačbe.

www.infowars.si

Za več geo-političnih in globalno-finančnih analiz obiščite:

www.infowars.si

Pranje možganov naroda –>

<– Zaton in propad Evropske Unije

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.