Centralne banke so sedaj insolventne

V ozadju bitke prepričevanja vsakogar, da inflacija cen ni trajen problem, je nujnost umetno nizkih obrestnih mer in nizkih donosov na obveznice (yield). V preteklosti je bil obrestni cikel v celoti odvisen od širitve ali krčenja kreditov komercialnih bank. A to je bilo preden so centralne banke zgradile portfelje preko kvantitativnega sproščanja. Ne samo, da jih sedaj to izpostavi obrestnemu ciklu, ampak tudi niso uspele povečati svoje kapitalske osnove, da bi držale tempo širitve njihovih bilanc. Zato sedaj težava z rastočimi obrestnimimerami in donosi na obveznice; na osnovi market-to-market so sedaj večje centralne banke insolventne saj v njihovih bilancah obveznosti presegajo njihova sredstva.

V tem članku ugotavljamo, da to drži za Bank of England, Federal Reserve Board, Bank of Japan in celoten eurosistem z ECB. Drugih centralnih bank se ni pregledovalo. Brez dvoma bo to v kratkem rešeno na način, da bodo vlade vložile več kapitala v svoje centralne banke. A tu je ena večja izjema, ki je ECB in celoten eurosistem, saj se vsi delničarji v eurosistemu potapljajo v negativen kapital z manjšo izjemo irske, malteške in slovenske centralne banke.

Posledično, zaradi medsebojne prepletenosti globalnega finančnega sistema, je sposobnost centralnih bank, da zagotovijo preživetje svojih komercialno bančnih omrežij skoraj zagotovo končana zaradi sesutja eurosistema. Predhodnik današnje situacije je sesutje prototipa centralne banke leta 1720 – John Law’s Banque Royale. Ta pretekla izkušnja nam omogoča, da vidimo, kako se bo ta scenarij verjetno odvil.

Uvod

Obstaja široko razširjena predpostavka, da komercialne banke nosijo riziko medtem, ko ga centralne banke ne. Prepogljivi bankovci so zato superiorni bančnim depozitom. Propadejo komercialne banke in centralne banke rešijo tiste, katere je vredno rešiti. So zadnji posojilodajalec. Zato se o finančni integriteti ne dvomi. Seveda se centralnih bank nikoli ne omenja v kontekstih vzhajajočih narodov, a kakršenkoli rizik obstaja, se ga vedno dojema, da je v njihovih valutah in ne v inštitucijah. Vemo, da Reserve Bank of Zimbabve lahko in tudi izvaja precej nekonvencionalne monetarne politike, a nikoli ne boste slišali, da je preživetje RBZ na kocki. Na splošno se predvideva, da centralna banka kateregakoli naroda lahko natisne neomejene količine papirnate valute in, da nikoli ne more bankrotirati, zato vedno govorimo, da je propadla valuta in ne inštitucija.

Posledično komercialne banke prihajajo in odhajajo, a kot stara reka, centralne banke kar nekako težejo zraven. Vsaj na videz izgleda tako. A do nedavno zgodovina tudi ni bila priča temu,da centralne banke rutinske investirajo velike zneske v svoje nacionale obvezniške trge, ker do sedaj je vsaka spoštovana centralna banka zavrnila prekomerno inflatorno financiranje vladnih deficitov.

Vstopite v svet kvantitativnega sproščanja (QE) in njegovih inflatornih posledic

To se je spremenilo leta 2000, ko je bila Bank of Japan (BoJ) prva, ki je najavila kvantitativno sproščanje. Ko je BoJ monetizirala sredstva so povzročili nepričakovano stabilnost cen a QE so druge večje centralne banke uporabile šele v luči finančne krize, ki je pripeljala do sesutja Lehman Bros. In ko se je vzpostavil referenčni primer je QE postal stalna sestavina monetarne politike, z QE so investirali v obvezice z daljšim časom dospetja kot pa komercialne banke, ki ponavadi dospetja omejujejo namanj kot pet let.

Po besedah centralno bančnega establišmenta je QE nekonvencionalno orodje monetarne politike, ki se ga uporabi, ko so obrestne mere zreducirane na ekstremno nizke nivoje. Vkolikor je stopnja inflacije cen še vedno pod začrtanimi 2% in, da se smatra agregatni output prenizek glede na potencial, se uporabi QE. In potem je tu Taylorjevo pravilo, ki pravi, da naj bi centralna banka znižala obrestne mere, ko je inflacija trmasto pod ciljanih 2% ali pa ko je rast BDP prepočasna in pod potencialom, tudi v negativno območje, če je potrebno. V takšnem scenariju se nato QE program upraviči kot alternativo ali kot dodatek temu nenaravnemu stanju. Rezultat tega je eksplozija velikosti bilanc centralnih bank. Skupna velikost bilanc Fed, ECB, BOJ in Peoples Bank of China se je dvignila iz 5 bilijonov usd v 2007 na 31 bilijonov usd konec decembra 2021. Gre za več kot šestkratno povečanje in to povečanje je poganjalo balon v finančnem kapitalu, povezava pa je tlačenje donosov na vladne obveznice zaradi tako ogromne tržne intervencije preko tiskanja denarja.

Neizbežna posledica te koordinirane globalne ekspanzije valut je vsesplošno povečanje cen surovin, logistike, dela in potrošnih dobrin. Ker so nasedli japonski izkušnji z cenami zaradi QE pionirstva, so posledice na globalne cene očitno nekaj, kar je centralne bankirje ujelo nepripravljene. Izgleda kot, da so pozabili, da vkolikor razširiš količino valute, spodkoplješ njeno kupno moč, preprosto dejstvo, ki se odraža v rastočih cenah za vse. Do danes ne boste našli nobenega centralnega bankirja, ki bi cenovno inflacijo povezal z njihovo takoimenovano monetarno politiko, vedno krivijo druge nepričakovane faktorje v zasebnem sektorju. Ta namerna slepota se razširi na pričakovan ukrep, ki je, povišati ceno denarja, kar je nakj, kar vsakdo, ki je vpleten v monetarno politiko misli, da je vloga obrestnih mer. Upajo, da bodo lahko ceno kredita dvignili postopoma zato, da bi pripeljali nazaj povpraševanje nazaj na neinflatorne nivoje in potem postopoma ustavili svoje nakupe obveznic. No to je blodnja.

Obrestne mere so cena denarja samo za posojilojemalca, ki računa donos na investicijo. Varčevalci, vključno z tujci, ki so lastniki valute, na zadevo gledajo drugače. Ko se poslovijo od lastništva valute (varčujejo) pričakujejo kompenzacijo za “izgubo” uporabe valute dokler ni vrnjena, nagrado za riziko povezan z posojilojemalci, vse bolj pa vgrajujejo pričakovanja sprememb kupne moči valute med obdobjem, ko se od valute poslovijo (začetek varčevanja) in ko se varčevalcem valuta vrne (konec varčevalne dobe). Zaradi tega obrestno mero vedno postavljajo tržna pričakovanja in nadzor centralne banke nad obrestnimi stopnjami je vedno začasen. Čemur smo priča dandanes je začetek propada dolgotrajnega statističnega tlačenja obrestnih mer. Z tem propadom v mislih trgi sedaj nakazujejo, da bodo obrestne mere rasle, ker so trenutni potlačeni nivoji nenaravni. Ne moremo napovedati kako visoko bodo zrasle zato, da bodo diskontirale prihodnjo kupno moč večjih valut – to bo odločil trg. A glede na izredne nivoje devalvacije valut vse od 2008 naprej in še bolj dramatično devalviranje od marca 2020, ne dvomite, da bodo trgi vse bolj pričakovali nadaljno precejšno devalvacijo.

Če samo pogledamo ameriški dolar lahko vidimo kako vkopani so ti pritiski danes. Spodnji graf nam pokaže količino valute in kreditno ekspanzijo (M3), ki se bo še odrazila v ekspanziji BDP.

Za divergenco zgoraj, ki je označena z puščico med obema krivuljama, obstajata samo dve možni razlagi. Prva je, da je vse več količine valute in kredita zavezanega v sekundarnih finančnih trgih, ki se bo zmanjšala, ko se bodo obrestne mere začele dvigovati in bo špekulativni balonček počil. To dinamiko delno poganja QE v obsegu, da depoziti v rokah pokojninskih skladov in zavarovalniških podjetij niso bili investirani v nove zadeve (ker bi z variabilnim časovnim zamikom nato krožili v ne-finančnem gospodarstvu), uporabljeni so bili za nakup obstoječih vrednostnih papirjev, ki so izključeni iz statistik BDP. Druga razlaga pa je, da bo vrzel med M3 in rastjo BDP zreducirana zaradi nadaljnih rasti cen komponent BDP. Po najnovejših uradnih statistikah cene rastejo za dobrih 7%. Neuradne statistike (shadowstats.com) pa trdijo, da je številka bolj pri 15%. Kakršnakoli je že resnična številka je jasno, da je velik pritisk na rast cen zaradipreteklih devalvacij valute, monetarna politika pa besno zanika to dejstvo.

Kakršnakoli bo že gospodarska napoved (in to ni stvar za BDP, ker BDP je samo seštevek denarja in nič drugega), trgi bodo prisilili obrestne mere višje v vseh devalviranih valutah zato, da bodo kompenzirali za izgubo kupne moči. Ko bodo donosi na obveznice občutno narasli, bo globalni mehurček v finančnem kapitalu smrtno ranjen. Izid situacije postaja vse bolj jasen. Vprašanje, ki se sedaj poraja je, kakšen vpliv bodo ti razvoji dogodkov imeli na bančni sistem, vključno z centralnimi bankami. Veliko je bilo napisanega o posledicah za cikel bančnega kredita, ki ima vpliv na komercialne banke in tega nam tu ni potrebno ponavljati. Namesto tega se moramo osredotočiti na centralne banke in njihove ogromne portfelje finančnega kapitala in kako bo to vplivalo na njih. Ta članek pregleda posledice medvedovega trga obveznic na finance Bank of England,Federal Reserve Board, Bank of Japan in ECB.

The Bank of England

V nedavnem članku za The Sunday Telegraph Jeremy Warner izpostavi, da bodo dvigajoče obrestne mere in cene obveznic “dramatično povečale izgube Bank of England zaradi 895 milijard usd vladnega dolga, ki se je nabral v več kot 10 letih takoimenovanega kvantitativnega sproščanja.” V korespondenci med Guvernerjem in Chancellorjem je Warner omenil, da bodo dividenda plačila iz portfelja giltov (obveznice z nizkim rizikom defaulta) poslana v UK Treasury ter, da bodo v prihodnosti verjetno potrebna reverzna plačila. Wafrner ocenjuje, da izube banke do sedaj znašajo okoli 100 milijard funtov ter, da zmanjšanje portfelja lahko pripelje do izgube banke v višini 3 milijarde funtov zaradi dospelih obveznic. Na srečo Bank of England je zaradi predhodnega dogovora Treasury tisti, ki mora pokriti izgube banke. Številke v zgornji tabeli odražajo pozicijo na osnovi zadnjih revidiranih računov – računi za za letos do konca meseca bodo objavljeni v nekaj mesecih in bodo v skladu z Warnerjevimi ocenami.

Obveznice kupljene preko QE so izvenbilančne in shranjene v Bank of England Asset Purchase Facility Fund Limited, financirane pa preko posojila banke. Racionalno lahko predvidevamo, da je povprečna doba dospelosti deset let. 28.2.2021 so bile neto izgube na finančne inštrumente (portfelj giltov pridobljenih preko QE) 56,108 milijonov funtov. Negativen kapital v tabeli 1 v višini 78 milijard funtov in warnerjevo nedavno oceno 94 milijard funtov bo v celoti pokrila britanska Treasury. Kako bo Treasury ravnal s tem je zanimivo vprašanje. Zelo malo verjetno je, da bo Treasury omejil svoje trošenje zato, da bo pokril izgube banke. Namesto tega bodo dodane državnemu deficitu in poplačane z nadaljno izdajo giltov, s tem pa se bo zahteva po financiranju povišala. In ko bo banka odpravljala dospele gilte iz svojih bilanc bodo istočasno obrestne mere prisiljene v rast zaradi višje inflacije cen, posojilni zahtevki pa morajo biti še vedno rešeni, dobimo recept za potencialno krizo financiranja.

Tej mešanici pa dodajte še sum, da je Bank of England pravzaprav predmet bail-outa s strani vlade zaradi katerega bo tuj dvom v valutno stabilnost še bolj intenziven. Z insolventno banko katero odreši šele vladni bailout, se iluzija za britansko javnost, da ima vlada in BoE magične moči, da naredita ljudi srečne z neskončnim trošenjem in inflacijo, predčasno konča. A zato se porajajo vprašanja glede položaja drugih centralnih bank, ki morda sploh niso imele izgledov ali pa celo niso imele predhodne sposobnosti dogovoriti se o reševalnih paketih z svojimi vladami. Za centralne banke se smatra, da bi morale biti neodvisne od svojih vlad (čeprav se vsi zavedamo, da je to fikcija), kar pomeni, da se dogovori sploh nebi smeli izvesti v nobenem segmentu QE programov.

FEDov položaj

Federal Reserve Board je akumuliral precejšna sredstva vse od lehmanove krize v letu 2008, kot je vidno na spodnjem grafu.

Od 900 milijard usd tik pred propadom Lehmana je QE bilanco do decembra 2014, ko so se začeli poizkusi ukinjanja QE, ponesel do 4500 milijard usd, kar je pripeljalo do repo krize septembra 2019. In, ker smo sedaj imeli covid lockdowne z skoraj dvemi leti Fed funds rate pri 0, bilanca sedaj stoji pri 8878 milijardah usd, skoraj desetkratnik nivojev pred Lehmanom. Na strani obveznosti smo bili priča ekspanziji depozitov komercialnih bank do 3859 milijard USD, na strani sredstev pa imamo Treasury obveznice in obveznice Agency v višini 8267 milijard usd. Treasury in Agency obveznice so v bilancah vključene po nominalnih dolarskih cenah, kar je prihranilo sramoto Fedu, ker bi v drugačnem primeru moral razglasiti izgube na ta sredstva. A vkolikor bi bile vodene market-to-market, potem bi Fedov equity pri slabih 65 milijardah usd bil večkrat zradiran, kot je vidno v zgornji tabeli, ki uporabi spremembo bruto donosnosti yieldov 5-letne US Treasury obveznice kot proxy za celoten Fedov Tresury in Agency dolg, ki ga imajo v lasti. Profil dospelosti dolga US Treasury je kratkotrajen v primerjavi z tistim od drugih večjih narodov in donos na dolg Agency niso preproste zadeve, ko se upošteva dospele hipoteke znotraj posamičnih konverzij dolga v tržne vrednostne papirje.

Od konca septembra je yield na 5 letno UST narasel iz 0.997% do 1.925% na začetku tega tedna, s tem je bilančni equity odpihnil več kot 5 krat. In vkolikor zahtevani donosi na obveznice ponovno zrastejo, bo situacija degradirala. Jasno je, da praksa vključevanja teh obveznic v bilancah po face-value ali pa predpostavka, da bodo v bilancah ostale do dospelosti, je priročen način reševanja svojih obrazov (ljudi, ki so pristojni za monetarno politiko). Razumemo lahko tudi močan interes po tem, da obrestne mere in donosi na obveznice ne bodo rasli, temu bo seveda sledila visoka stopnja panike, ko bodo enkrat začele rasti. A graf 1 nam pokaže, da se je preboj monetarne inflacije v rastoče cene komaj začel. Ker je zasebni sektor prav tako obremenjen z velikimi količinami neproduktivnega dolga, ko pa bodo obrestne mere začele rasti, da bodo odrazile padajočo kupno moč dolarja, bomo priča mnogim bankrotom. Kombinacijo likvidacij slabih naložb in padajoče vrednosti finančnega kapitala bo skoraj nemogoče zaustaviti preko monetarne politike in to še posebej ne bo mogoče v obdobju, ko je Fedova lastna finančna kredibilnost v stanju kolapsa.

Bank Of Japan

Bank of Japan kupuje vladne obveznice že od leta 2000 in si je zgradila obsežen portfelj. Trenutno ima v lasti za 528 bilijonov jenov (4.6 bilijona USD) vladnih obveznic, razdeljeni 27% na dvo in pet letne dospelosti, ostalo so desetletne in daljše. To pomeni, da je BOJ močno izpostavljena volatilnosti cen obveznic. Naprimer rast bruto donosa na 10 letno obveznico zraste 100 bazičnih točk, kar pripelje do sesutja cene malce preko 11% od trenutnih nivojev, padec cene pa je še večji za 20 do 40 letne obveznice, ki zavzemajo 29% JGB (japanese government bonds) portfelja. Temu lahko v bilanci BOJ dodamo še za 11.5 bilijona jenov korporativnih obveznic in komercialnih papirjev, 37.3 bilijona jenov sredstev katerimi se trguje na menjalnicah in REITov. Yield na 10 letno JGB se je dvignil iz 0.025% na 0.223% od datuma bilance v tabeli 3, to pa je povzročilo padec cene obveznice za več kot 1%. Izguba v portfelju samo zaradi tega vira je 7.4bilijona jenov, kapital in kapitalske rezerve pa so v višini 4.4 bilijona. Vse od septembra 2021 dalje je BOJ’s equity eliminiran na market-to-market osnovi.

Smatra se za mali čudež, da je BOJ javno izjavila, da bo odkupila neomejeno količino 10 letnih JGB (Japan Govt Bonds) pri 0.25% zato, da bo umirila odprodajo obveznic. Višji yield bi bil več kot sramoten za banko, ki že potrebuje rekapitalizacijo, najverjetneje na način, da bo njihova močno zadolžena vlada izpljunila denar. A kot smo videli, je bila globalna monetarna devalvacija največja v zgodovini, kar je pripeljalo do dviganja cen povsod. Cene za hrano, transport, energijo, izobraževanje in zdravstveno nego so močno sofinancirane s strani japonske vlade in to je glavni razlog zakaj inflacija potrošniških dobrin izgleda tako nizka. Z drugimi besedami povedano, vkolikor se bo inflacijo cen še naprej preprečevalo z subvencijami bo to na račun še večje monetarne inflacije, to pa je primarni razlog zakaj se pojavlja pritisk na rast yieldov obveznic. Japonska ne bo izolirana od trenutnih in prihodnjih globalnih vplivov. Vkolikor BoJ ne bo spremenila svojih QE politik, bo jen verjetno močno padel proti surovinam, to pa bo povzročilo, da bodo subvencionirane cene vse bolj nevzdržne.

Z vladnim dolgom pri 266% BDP in proračunskim deficitom v višini cca. 8.5% v 2022, je japonsko gospodarstvo veliko manj kot eno četrtino ameriškega. Vkolikor bi vlada ZDA imela takšno stopnjo zadolženosti, bi to znašalo 130 bilijonv usd, kar nam približno pokaže resnost dolžniške krize s katero se sopada japonska vlada. Equity BOJ je bil do sedaj dobesedno izbrisan zaradi rasti yieldov obveznic do sedaj a nadaljne obsežne izgube so z podvojeno inflatorno intervencijo na cene obveznic samo začasno odložene.

ECB in euro sistem

ECB in njeno omrežje nacionalnih centralnih bank je različno od ostalih centralnih bank, ker ECB ne odgovarja nobeni nacionalni vladi in nacionalne centralne banke imajo dvojne obveznosti, najprej sami ECB nato pa svoji nacionalni vladi. To pomeni, da se ECB ne more obrniti na vlado, da bi nadomestila izpad na svojih računih. Njeni delničarji so nacionalne centralne banke v euroconi, ki imajo v lasti delnice ECB v različnem obsegu, skupen znesek je 8.2 milijarde eur. Vzpostavila se je situacija, kjer rastoči yieldi na obveznice spodkopavajo ECBjine finance in finance delničarjev hkrati, s tem se vzpostavi situacija, ko je potrebno refinancirati tako ECB kot nacionalne centralne banke.

Tabela 4 predpostavlja povprečno dospelost obveznic na 10 let. Z izjemo Irske, Malte in Slovenije so vse nacionalne centralne banke doživele izgube, ki presegajo njihov equity zaradi padajočih cen obveznic, tabela prikaže učinke za izbrane nacionalne centralne banke, ECB in eurosistem kot celoto. Kalkulacije v tabeli 4 temeljijo na spremembi yieldov nacionalnih euroobveznic, za ECB in Eurosistem pa se je uporabil povprečen padec cen obveznic, ki jih imajo v svojih portfeljih, za 600 bazičnih točk od 31.12.2021. Za italjanske, španske, grške in portugalske obveznice, ki tvorijo največjo večino teh obveznic pa so bili padci cen še večji. Rezultati te analize so šokantni. Obenem se je pojavil še dodatni problem pri TARGET2 sistemu poravnave, kjer znaša vsota neravnovesij skoraj 1792 bilijonov eur, z upoštevanjem še nekaj dodatnih faktorjev pa vsota neravnovesij naraste na 2476 bilijonov eur. Za TARGET2 se predpostavlja,da se preko njega poizkuša skriti slab in dvomljiv dolg v repo kolaterali, ki bi bila, vkolikor ostane v nacionalnih komercialno bančnih sistemih, zagotovo označena kot nedelujoča. Sistem poravnave eurocone prav tako prikaže stanje neto izvoznikov, kot je Nemčija in neto uvoznikov,kot je naprimer Italija. Slika spodaj kaže stanje TARGET2 konec decembra 2021.

V teoriji ta neravnovesja sploh nikoli nebi smela nastati. Kažejo nam naprimer, da druge nacionalne banke nemški Bundesbanki dolgujejo 1261 bilijona eur, še posebej veliko Italija in Španija kot tudi sama ECB. A z padajočimi cenami obveznic se vzpostavi nova dinamika. Spodnji tekst je izvleček iz dokumenta, ki ga je napisal Karl Whelan in v njem kritizira pomisleke, ki jih ima Jens Weidemann glede TARGET2 neravnovesij in jih je leta 2012 v pismu predsedniku ECB Mario Draghiju tudi izrazil:

“…vsaka nacionalna centralna banka v Eurosistemu ima sedaj sredstva, ki daleč presegajo njihove obveznosti in skupni Target2 krediti so enaki Target2 obveznostim. Zato bo najverjetnejši razplet Target neravnovesij v primeru popolnega razpada eura kanaliziranje sredstev, ki jih imajo Target2 dolžniki, do Target2 kreditodajalcev zato, da se poravna bilanca. To pa lahko pripelje do tega, da bo Bundesbanka imela v rokah paket sredstev iz periferije, ki so lahko vredna manj, kot njihova cena ob izdaji, a ta scenarij bi pripeljal do izgub Bundesbanke, ki bi bile precej manjše od trenutne vrednosti njenega Target2 kredita.”

Whelanova kritika Weidemannovih pomislekov je v bistvu keynesijanska in je v skladu z mnenjem EU establišmenta. A bodite pozorni, skoraj vse nacionalne centralne banke v Eurosistemu imajo negativen equity, kar je whelan v svojem dokumentu zanikal, torej kjer obveznosti presegajo sredstva. In ko yieldi na obveznice nadaljujejo z rastjo postane rešitev TARGET2 neravnovesij nemogoča brez, da eurosistem razpade. Del problema je posojanje ECB in nacionalnih centralnih bank komercialnim bankam preko repotov. Skupaj z repoti med komercialnimi bankami se za celoten repo trg v eurih smatra, da presega 10 bilijonov eur. Ta trg se je močno povečal na krilih ultra poceni financiranja in dejstva, da so nekatere centralne banke zamižale na obe očesi glede kvalitete zavarovanj. Višje obrestne mere bodo repote naredile manj privlačne in sprožile krčenje bančnega kredita in to v času, ko bo pomoč komercialnemu bančništvu iz centralno bančnih virov ogrožena zaradi lastnih propadajočih financ.

Preberite tudi: Bail-out držav članic: Evropska (Dis)Unija

Posledice za komercialne banke

Dolgotrajna predpostavka, da so centralne banke varnostna mreža, zadnji posojilodajalci v sili, ko imamo gospodarske ali finančne krize, bo močno načeta zaradi krhkega stanja večjih centralnih bank. Lahko pride do škode za nacionalne valute, celoten finančni stablišment pa je mnenja, da bi bil to zmeren strošek za zaščito interesov depozitarjev ter, da se za vsako ceno izognejo bank-runom na različne komercialne banke. Izza tega prepričanja pa stoji prepričanje, da je lastno finančno stanje centralne banke nepredmetno vkolikor je oborožena z tiskalnim strojem.

Preberite tudi: Tisoč milijard EUR močna časovna bomba v bankah znotraj eurocone

Te predpostavke naletijo na zahteven teren glede zadeve imenovane zaupanje javnosti, ki najverjetneje ne bo toleriralo situacije v kateri bo vlada pozicionirana kot večni zaščitnik bank z rekapitalizacijami centralnih bank zato, da se spopadejo z krizo. Namesto tega je sedaj višji riziko, da bodo množice verjetno same sprejele zaščitne ukrepe, da bodo zaščitile sebe, s tem pa bodo spodkopale kakršnokoli možnost uspeha. Nekaj je, ko imajo centralni bankirji strokovnost v monetarnih zadevah a popolnoma nekaj drugega je s tem, da bi bili kredibilni in monetarno strokovni v političnem razredu.

Nahajamo se v obdobju zvišanih tveganj za odpoved politik in posledično s tem tudi valute. To je še posebej akutno ko povezava med političnim razredom in centralno banko ni obstoječa. To je unikaten položaj ECB v tem trenutku, ki je odvisna od svojih bankrotiranih delničarjev, da bi rešila sebe pred bankrotom. In vkolikor bodo obrestne mere v prihodnjih tednih v eurosistemu rasle, se bo eurosistemov prenapihnjen repo trg skrčil, kar bo neizbežno pripeljalo do kolapsov komercialnih bank znotraj eurocone.

Mišljenje, da Bruselj lahko čez noč pride na pomoč z reševalnim paketom predstavlja zmago upanja nad izkušnjami. Neenotni, brbljajoči politiki in birokrati bi potrebovali več tednov, če ne celo mesecev, da bi se poenotili glede reševalnega paketa tudi, če se dogovor lahko doseže, kar pa je pri vsem blatenju in sramočenju med politiki in birokrati skorajda narobe plasirano upanje. Zaprtje trgov in bank za več kot nekaj dni medtem, ko bi divjale debate, bi preprosto samo povečalo občutek krize.

Preberite tudi: “Nihče ni pripravljen na ECB” – prihajajoča dolžniška kriza eurocone

Finančna struktura Eurocone, močno različni gospodarski in politični interesi držav članic, skupaj z zgodovino prikrivanja slabih dolgov v seriji finančnih kriz in kompromisov že od njenega stvarjenja, nakazujejo na manjko želje po reševanju insolventnosti ECB. Rekapitalizirajo se lahko samo na način, da posamezne vlade stojijo za svojimi nacionalnimi centralnimi bankami, pod pogojem, da se eurosistem odpravi. Nič več ne more Nemčija subvencionirati Italijo, Španijo, Francijo. Rekapitalizirana Bundesbanka bo morala oditi stran od ECB kapitalskega ključa, kot morajo enako storiti tudi ostale nacionalne centralne banke. Bundesbanka bo že tako ali tako imela polne roke dela z stabilizacijo svojega lastnega komercialnega bančnega omrežja.

Euro valuta bo izginila, nadomeščena bo z čim? Da bi bila nova nemška nacionalna valuta uspešna, je potrebno odpustiti obstoječ managment Bundesbanke, zaposliti pa je potrebno bolj kredibilne ljudi, ki zasledujejo politiko trdnega denarja. A celo takrat se bo težko upreti reševanju vsake propadajoče banke ali pa podjetja. Vladni dolg denominiran v eurih bi bil izbrisan a, da bi uspeli z novo valuto je potrebno vladno trošenje v celoti financirati preko davkov – ekspanzija valute in kreditov se mora zaustaviti. Kaos v drugih državah eurocone bi vsekakor onemogočal menjavo valute razen, če se ne poslovijo od opevanega socializma. Prošnje Italije, Grčije, Španije, Portugalske in Francije za nemške subvencije je potrebno ignorirati za dobto nove nemške valute. Politične in gospodarske posledice so nepredstavljive razen zagotovega kolapsa celotnega evropskega projekta.

Sistemsko tveganje za druga bančna omrežja, ki so izpostavljena komercialnim bankam eurosistema in euro valuti, bo dodalo svoje težavam, s katerim se že soočajo. Primer kolapsa Austra’s Credit Anstalt leta 1931 bo strašil današnje centralne bankirje in zagotovo bodo hitro ukrepali v okviru zmožnosti svojih financ, da bi preprečili destabilizacijo lastnih komercialnih bančnih omrežij. Edini način, da se izognemo kolapsu globalnega bančništva je, da druge centralne banke najdejo način, kako zelo hitro in zelo nujno lahko stabilizirajo Eurocono.

Primer John Law v preteklosti nakazuje na razplet

Potrebno je najti način kako povečati equity centralnih bank. Posojilni kapital temu ne bo kos – mora biti equity. Morda bo ECB našla rešitev v supranacionalnih organizacijah, kot je IMF. Na kakršenkoli način bo steklo reševanje nelikvidnosti centralnih bank, za statiste ne bo samo nerodno ampak bo javnosti tudi poslalo signal, da je bila njihova vera v fiat valute v celoti narobe plasirana. Podobnosti z propadom John Law’s Mississippi sheme pred 302 leti skoraj do dneva natančno so osupljive. Konec februarja 1720 je bila Lawova Banque Royale pripravljena na združitev z svojim Mississippi omrežjem, a je v začetku meseca shema začela razpadati. Več delnic, kot jih je banka kupila, da bi podprla padajočo ceno delnice Mississippi, več bankovcev je prišlo v obtok, ki so spodkopali svojo kupno moč. Kopičenje zlatih in srebrnih kovancev se je povečalo in javnost je začela zavračati bankovce. Investitorji so začeli prodajati delnice in znebili so se bankovcev za kakršnokoli prenosno stvar, ko je Law začel zaplenjevati zlate in srebrne kovance.

Preberite tudi: “Centralni bankirji so kriminalci” Marc Faber svari “Ko bo enkrat Covid zaključen bodo šle elite v vojno”

Kar se dogaja danes s centralnimi bankami začenja biti podobno težavam s katerimi se je soočala Banque Royale. Politike kvantitativnega sproščanja za podporo vrednosti finančnemu kapitalu niso popolnoma nič drugačne kot lawova shema za podporo ceni delnice Mississippi podjetja. Izguba zaupanja v njegov papir se je odrazila v rastočih cenah, kar se danes šele začenja in slišimo odmeve ničvrednosti današnjih papirnatih valut. Mississippi delnice so začele padati iz 12000 knjigovodske vrednosti sredi februarja na 8500 knjigovodsko vrednost 1 marca. Valuta je prav tako začela s kolapsom in septembra ni bilo zanjo več menjalnega tečaja na menjalnicah v Londonu in Amsterdamu, kar pomeni, da je postala ničvredna. Današnji finančni kapital je začel padati, odraža se v padajoči kupni moči, saj so valute tudi oslabele.

Na osnovi primera John Law, smo bili zmožni predvideti napredovanje dogodkov danes, a alarmantna stopnja podobnosti s situacijo v Franciji 1720 leta, ki se je zgodila lawovi predhodnici današnje centralne banke, nakazuje na to, da se situacija ponavlja na globalnem nivoju. In bankroti modernih centralnih bank danes je bil edini košček puzzle, ki je manjkal – do sedaj.

Zaton in propad Evropske Unije –>

<– Euro in njegove samomorilske želje

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.