Gregor: Napačno razlikovanje nacionalizma in patriotizma

Nedavno je predsednik ZDA izjavil, da je nacionalist. To je poslalo potresne sunke skozi globalistično in levičarsko akademsko skupnost. Skoraj takoj je predsednik Francije začutil, da je poklican, da pojasni, zakaj naj bi njegovi bratranci v Severni ameriki bili moteni.

Rečeno nam je bilo, da obstajajo vsi razlogi, da smo zgroženi – da je nacionalizem “čisto nasprotje” patriotizma. Medtem ko se vsi počutiomo patriotsko ob priložnostih, nam govorijo, da se ne smemo nikoli počutiti nacionalistično. Ni popolnoma jasno zakaj je temu tako ampak potrjeno je z avtoriteto predsednika Francije. Seveda pa ni popolnoma jasno ali je ponujeno razlikovanje sploh resnica, in če je resnica, kako je mišljeno, da to pomaga? Na tej točki lahko uporabimo samo razumsko špekulacijo.

Francoski predsednik Emmanuel Macron med govorom 11.11.2018 na slovesnosti v Parizu ob 100 letnici premirja, ki je končalo prvo svetovno vojno. Priložnost je izrabil, da je kritiziral ameriškega predsednika Trumpa in njegov nacionalizem, izjavil je, da “je patriotizem točno nasprotje nacionalizma”.

Za večino med nami sta si izraza “nacionalizem” in “patriotizem” dovolj podobna, da se kvalificirata kot sinonima v večini slovarjev. Obstaja pa nekaj predlogov, da je eden od izrazov sentiment, drugi pa je sentiment v dejanjih. Splošno razumevanje izrazov je, da nekdo izraža svoj nacionalizem s patriotskimi dejanji. Vendar francoski predsednik predlaga nekaj več, kot to. Sugerira namreč, da se vsak od teh dveh izrazov nanaša na nekaj popolnoma različnega. Vsak izraz se nanaša na popolnoma različno nekaj. Oseba po njegovo ne more biti nacionalist in patriot hkrati, za predsednika Francije sta si medsebojno izključujoča. Eno je nasprotje drugega. Predsednik Francije očitno ve nekaj, kar mi ne.

Preberite tudi: Trump zagrozil z objavo 9-11 dokumentov, ki bremenijo Clintone in Bushe

Dejstvo je, da so v nedavni politični zgodovini našega časa osebe, ki so naredile popolnoma identično razlikovanje. Najbolj poznana oseba med njimi je bil Josip Visarijonovič Stalin. To je zgodba, ki mora biti zapisana v slovenščini.

Zdi se, da sta ustanovitelja klasičnega marksizma, Karl Marx in Friedrich Engels, bila prepričana da je nacionalizem prehodni sentiment, ki je v tistih časih, bil na robu izumrtja. V komunističnem manifestu iz leta 1848 nam je bilo rečeno, da množice niso več sposobne preusmeritve k nacionalizmu – njihovi sentimenti so bili vsi univerzalni. Vsi so bili globalisti. Med sabo niso več živeli na račun razlik v jeziku, kulturi, zgodovini ali poreklu ali pa teritorialnem poreklu. Prepoznavali so samo razredno identiteto. Agenti zgodovine so bili proletarci in njihovi sentiment je bil univerzalen sentiment za delavni razred. V letu 1848 je Marx na nacionalizem gledal kot anahroizem (stvar, ki sicer še obstaja a je začilna za ponavadi preteklost), kot sentiment, ki sproži samo reakcijo.

Nezadovoljen proletariat očitno ni bil tako intiuitiven, kot Marx in se je, z izbruhom svetovne vojne 1914 – 1918 vrgel v konflikt brez zadržkov – ko so valovi nacionalističnega sentimenta prevzeli mlijone mladih mož, da so se žrtvovali in umirali na bojiščih.

Mladi možje stojijo v vrsti za vpis v Vojsko, Southwark Hall, južni London, december 1915, med prvo svetovno vojno.

Marksisti druge internacionale, prepričani v to, da je proletariat opustil nacionalizem, so pozivali, da se uprejo mednarodenmu konfliktu tako, da zavrnejo bojevanje proti svojim bratom proletarcem. Kot odgovor, je proletariat povsod izbral podporo svojim spočtovanim narodom v konfliktu ter nadaljeval z bojem proti svojim bratom proletarcem z neusmljeno močjo.

Prva svetovna vojna: nemški strojničarji med napadom s plinom.
Trupla stotin italjanskih vojakov ležijo mrtva na bojišču, bili so žrtve napada s plinom in metalci plamena med prvo svetovno vojno.

Revolucionarni marksisti so bili zmedeni. Kako bodo naredili univerzalno revolucijo, ko se pa vsak nacionalni segment proletarcev bori za svoj nacionalizem? Ruski bojševiki so nacionalizem videli kot oviro do množične mobilizacije revolucionarjev. Kot marksisti, so dojemali nacionalizem kot reaktorni sentiment – ki razdeli delovni razred v ljubosumne enklave, ki se borijo ena proti drugi. Nacionalizem so dojemali kot institucionalno zatiranje s strani zatirajočega razreda, ustvarjenega zato, da vnaša frustracijo v napor po univerzalni revoluciji. Za revolucionarje je bilo očitno, da preprosto članstvo v delovnem razredu ni dovolj, da bi s tem nudili neko univerzalno inspiracijo.

Josip Stalin in Vladimir Lenin naslavljata proletariat med rusko revolucijo 1917.

Tisto, na kar so organizatorji skupnosti boljševizma zedinili je bil poziv k patriotizmu – ki pomeni disciplinirano poslušnost direktiv revolucionarne stranke. Ker je Stranka – Partija prišla na oblast povsod, kjer je bila nekoč Rusija, je poslušnost stranki – pariji dobila popolnoma nove krovne lastnosti nacionalistične zaveze. Običajni rusi so lahkoobčutili zvestobo teritoriju, jeziku, kulturi in zgodovini matere Rusije – in vse to so poimenovali “patriotizem”. Partija je tako videla izraze patriotske zvestobe revoluciji in partiji. Stalinovi komunisti so patiotizem sprejeli, kot natančno nasprotje nacionalizma. Medtem, ko je nacionalizem razdelil delovni razred na različne nacionalne segmente, je bil patriotizem ustvarjen za združevanje proletariata v neskončno poslušnost Partiji.

Sčasoma je Stalin uporabil patriotizem za mobilizacijo nekvalificirane podpore njegovi diktaturi. Sprejel je realnost okoliščin in razglasil, da bojševizem nič več ne pričakuje takojšnje univerzalne revolucije in v nasprotju z vsako zapovedjo klasičnega marksizma izbral poizkus vzpostavitve socializma “v eni državi”.

Ker je Marx izključil uporabo nacionalizma kot sredstva za mobilizacijo revolucionarjev, je bilo Stalinu všeč, da so množice “patriotične”. Množice so bile naučene, da živijo v državi, ki je dala svetu njegove najbolj občudovane in oboževane kulturne produkte. Spoznali so, da je zemljao, na kateri živijo, potrebno braniti s svojimi življenji. Spoznali so, da so prihodnost sveta – in ko je bila domovina napadena, so bojevali “Veliko patriotsko vojno” – s stroškom več kot 20mio življenj. Nacionalizem ni nikoli zahteval več.

Ženske, otroci in stari moški se zbirajo na robu Stalingrada, da bi ubežali bombardiranje nacistov septembra 1942
Okrepitve Rdeče armade so prispele v Stalingrad, da bi mesto odvzeli iz rok nemške 6. vojske, 22 januar 1943.
Sovjetski strelci streljajo na naciste, ki so se zabarikadirali v hiše med uličnimi boji na obronkih Stalingrada januarja 1943.

Med večino hladne vojne, je bila v Franciji ena največjih komunističnih strank na zahodu – in je zabeleženo bila posebej stalinistična po nazorih – dokler se ni Stalina razkrilo, s strani njegovih lastnih sledilcev, da je edini morilski despot. Francoski entuzijazem se je ohladil. A odmev sodelovanja ostaja, in predsednik Francije očitno še vedno uporablja stalinistično razlikovanje med nacionalizmom in patriotizmom, ki se ga je naučil na univerzah, naučili pa so ga njegovi levičarski profesorji.

V svojih časih so večje komunistične stranke priznavale isto razlikovanje. Patriotizem je podpiral Partijo. Nacionalizem je ni. Patriotizem je bil “diametralno nasprotje” nacionalizma. Ker so bili vodeni iz Sovjetske Zveze, so komunistične stranke maoistične Kitajske in Pol Potova Kampuchea vztrajale, da njihovo prebivalstvo ni nacionalistično ampak “patriotsko”. Kar pomeni, da so množice poslušne, ubogljive, pripravljene na žrtve, kot tudi pripravljene na obrambo Partije pred vsemi sovržniki v geografskem prostoru, ki ga je obladovala – z obnašanjem, ki je izgledal popolnoma identičen obnašanju gorečih nacionalistov. Seveda so nekateri komunisti zavrnili celotno šarado in kot fidelisti na Kubi, sebe zavezali nespremenjenemu nacionalizmu z vzkliki kot je “Domovina (Patria) ali smrt!”.

Fidel Castro obkrožen s svojimi marksističnimi gverilci naslavlja poslušalce na Kubi po prevzemu moči 1959.

Dandanes obstaja še zelo malo komunistov ali bivših komunistov, ki spoštujejo delovno razlikovanje med nacionalizmom in patriotizmom, ki ga ponuja predsednik Francije. Razlikovanje nič več ne služi nobenemu političnemu namenu. Xi Jinpingovi kitajci ne vzdržujejo sistematično več izgleda različnosti. Vladimir Putin je iskren nacionalist. Nacionalizem najdemo povsod v kombinaciji s patriotizmom, kot njegovim javnim razkazovanjem. Predsednik Francije nima kaj veliko naučiti američane o nacionalizmu ali patriotizmu. Med njimi imajo na tisoče mladih oseb, ki so pripravljene na izpostavitev smrtni nevarnosti na bojiščih z namenom branjenja zatave in vrednot, ki jih zastopa. Predstavitve in pojasnjevanja resničnega pomena nacionalizma in patriotizma, kot herojskega izražanja, američani zagotovo ne potrebujejo.

V originalu napisal: prof. A.James Gregor, politične znanosti University of California, Berkeley. Je avtor tridesetih akademskih del in Vitez reda zaslug republike Italije.

<– Ron Paul izpostavi človesko trpljenje kulturnega marksizma

Finska opustila eksperiment z univerzalnim temeljnim dohodkom po dveh letih –>

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.