Evropska Unija ima za seboj desetletje gospodarskih kriz in se počasi premika od gospodarske krize proti vsesplošni politični krizi, ki bo njeno zadnje dejanje. Seveda se bo pojavilo še veliko uporabnega trgovanja. Najbolj pomembne med njimi bodo:
- povišana inflacija
- težave z energetsko varnostjo
- povečana državna suverenost
- končni razpad EU
Imeti zemljevid Vam daje možnost, da ste nekaj korakov pred dejanskimi dogodki s svojim pozicioniranjem.
Kaj nas čaka v 2019 – specifičen fokus: Evropska (dis-)Unija
Dejansko se dogaja toliko stvari, da je težko vedeti, kje sploh začeti z gledanjem, brez da nebi zavihteli roke v zrak in rekli “ma jebiga, vdam se”. Težava je predvsem v tem, da če določeno težavo ignorirate, to ne pomeni, da te težave izginejo in če se zmotite ali pa napačno interpretirate, se lahko znajdete v situaciji, ko resno obžalujete odločitve, ki ste jih sprejeli danes. Nismo popolnoma prepričani, katera je najbolj pomembna tema, na katero se je potrebno osredotočiti a prepričani smo, da so nekatere bolj pomembne kot druge. In v kategoriji “pomembno” smo mnenja, da Eurocona bode v oči,kot diamant v kozjem dreku. Če poskeniramo naslove leta 2018, bi lahko porabili ogromno časa z ugotavljanjem, kako so Rusi spletkarili, da so pripeljali Trumpa na oblast – oziroma če sploh so rusi pri tem spletkarili. Potem bi lahko, še bolj pomembno, porabljali čas, da bi ugotovili, ali bo to imelo vpliv na investicijske trge ali ne. Nečloveško veliko časa bi bili lahko osredotočeni na malega Kima in njegovre deklarirane ambicije, da bi z nuklearnim arsenalom bombardiral “Velikega Satana”. Najbrž bolj pomembno, kot prej omenjeni “ne-dogodki”, a da ostanemo v Aziji je dejstvo, da je Kitajska popolnoma ignorirala mednarodno pravo in si je sedaj bolj ali manj zagotovila Južno-Kitajsko morje. Tam sedaj gradi vojaške baze,vključno z zaklonišči pred raketami, letalske steze, najverjetneje to zahteva pozornost?
Komu mar zaradi nekih nenaseljenih otočkov?
Ni toliko zaradi otočkov, kot pa zaradi dejstva,da vojaška infrastruktura na njih podaljša domet moči Beijinga občutno in kar je najbolj pomembno, Beijing si je sedaj de-facto zagotovil nadzor nad dobrinami oziroma trgovino, ki teče preko teh voda. To se je vse zgodilo medtem, ko se je mainstream medijski svet ubadal s skrbmi, kako zelo bo Theresa May sfižila Brexit, z ruskimi boti ter s katerim od 598 spolov bomo naslavljali nekoga, ki zavrača sprijaznjenje s svojo biologijo.
Osupljivo!
Naprimer, preko 30% svetovne nafte se premika skozi Južno Kitajska morja. Zakaj to ni na radarju vsakogar je preces osupljivo.
Mnenja smo, da je zadnja tema (in ne rusi so to naredili histerija) smešno podcenjena in vsekakor se o njej ne poroča dovolj. Ta tema ima potencial, da postane resna težava v prihajajočih desetletjih. A ko smo že vse to omenili, je potrebno dodati, da to ni tema današnjega prispevka. Danes bomo govorili o bolj pereči težavi. Ta težava se imenuje Eurocona.
Najšibkejši člen
Na prelomu stoletja je bil globalni dolg približno $ 84.000.000.000.000,00 . Med veliko finančno krizo se je ta številka več kot podvojila na $ 170.000.000.000.000,00 in ko danes to pišemo, je zadeva narasla na približno $ 250.000.000.000.000,00 . Torej, če vzamemo za resnico, da smo imeli gospodarsko rast v tem obdobju, in jasno je, da skupni dolg ni precej uporabna kategorija, brez da se pogleda gospodarstvo, ki podpira ta dolg. Gospodarstvo, ki raste dvakrat hitreje, kot nivoji dolgov, ne bo zašlo v nobene težave. Če bi le to bilo res.
Od leta 2008 je razmerje med globalnim dolgom in BDPjem zraslo za 35%. Večino tega najbrž že veste. Vsaj dejstvo, da imamo “krščen Matiček, je to sploh res?” nivoje globalnega dolga, ki so se večinoma preselili iz zasebnega sektorja v bilance Vlad. Zato bo naslednja večja kriza v državnih dolgovih in zato bo politika igrala veliko večjo vlogo. A zavedajte se, večina te rasti dolga se je zgodila v obdobju ohlajanja globalne rasti.
Hvala Kitajska!
No, kitajska rast je prišla s ceno. Ta cena je, in je bila, masovna širitev ustvarjanja kreditov, ki se sedaj ruši. Kitajsko upočasnjenje je, po naših ocenah, načrtovano zato, da bodo odstranili tveganja…še posebej v sektorju bančništva v senci (shadow banking system).
Upočasnjenje kitajskega gospodarstva samo po sebi nebi bilo nič pomembnejšega, a dogaja se ravno v času, ko se likvidnost ameriškega dolarja odstranja – in to je res slab timing. Ta dva faktorja predstavljata zelo nevarno situacijo…ne za ZDA ali Kitajsko ampak za Evropo. Zakaj?
EU: Kako smo prišli do tu?
Evropa je stopila v obdobje resnih pretresov in to se nebi moglo zgoditi v slabšem trenutku. Stopimo korak nazaj in si poglejmo, kje se je to začelo, kako se je začelo in zakaj se je začelo. Kar je popolnoma neresnično je, ko pogledamo, kaj naj bi bil izviren namen Evropske Unije, ta namen je danes nemogoče identificirati. Poglejmo. EU je bila ustvarjena kot politična in ekonomska unija 28 držav članic z osnovnim namenom “promoviranja večje socialne, politične in gospodarske harmonije med narodi zahodne Evrope”. Bilo je v 1940ih in 1950ih, ko so se začeli pozivi k združitvi Evrope. Bili so naši dedi, ki so se, potem, ko so “uživali” v all-inclusive počitnicah na obalah Normandije na stroške zavezniških Vlad, odločili, da je to nekaj, česar rajši nebi počeli več. NIKOLI VEČ.
Ponovna izgradnja zahodnih gospodarstev je bilo težko delo in jasne prednosti usmerjanja resursov po narodih je pripeljalo do močnejših gospodarskih vezi med narodi. Le kako nebi? To je bilo zelo privlačno za voditelje, še posebej zato, ker so se ta gospodarstva močno zanašala na medsebojno trgovanje, pa tudi zato, ker nobena od teh narodnih držav ni bila (oziroma še vedno niso) samozadostne. Glavni moment pa je seveda bil ta, da se zagovoti, da se te smrtonosne počitnice nikoli več nebi zgodile na evropski zemlji. Torej na kratko, globoka želja po miru in prosperiteti je bila v jedru ustvarjanja EU. In to je pripeljalo do enega največjih gospodarskih razcvetov in gospodarske širitve v zgodovini sveta. Trgovina med narodi ima dolgo zgodovino dokazovanja, da je zelo koristna za strani, ki so udeležene. Pravzaprav v čudoviti knjigi “Sapiens – A history of humankind”, Yuval Noah Harari trdi, da je eden od glavnih razlogov, da je homo sapiens na vrhu prehranjevalne verige ta, da imamo sposobnost množičnega/obsežnega komuniciranja ter, da smo sposobni kolektivno zastopati abstraktne ideje. Ta močna misel seveda ni vedno dobra. Jasno je, da je bila podpora Stalinu, Hitlerju, Mao ter mnogim drugim katastrofalno slaba ideja a hkrati so sile, ki so premagale te gangsterje, predstavljale isto dinamiko – ljudje, ki masovno podprejo idejo. Ta ideja je bila seveda svoboda izpred tiranije, ki so jo predstavljali nacisti.
Ko danes gledamo Evropo, se spominjamo sledečega:
Zastopanje izvirnih idej EU je bilo približno tako, kot da bi Vam rekli, če bi želeli hladno pivo in velik senčnik, potem, ko bi goli obtičali v Sahari – torej intelektualno precej nezahtevna odločitev. A kot pravi pregovor, preveč dobrega je pogosto slabo…in to je bilo evidentno z EU. Ko se je blagostanje v Evropi večalo, so se prav tako večale ambicije tehnokratov, ki so gravitirali v Bruselj, da bi vodili EU. Premikanje Heineken piva iz Amsterdama v St.Tropez brez zoprnih carin je očitno bila odlična stvar, saj je popivanje v St.Tropezu veliko bolj udobno, kot v Amesterdamu. In ko je Pedro iz Portugalske želel peljati svoje dekle v Pariz, za konec tedna poln porednosti, je dejstvo, da nista več potrebovala viz ter se jima ni bilo potrebno ustavljati na mejah, zmanjšalo kar nekaj trenj. To je pomenilo, da dobrine, storitve in ljudje tečejo bolj učinkovito in v večjem obsegu. Svoboda gibanja ljudi, dobrin in storitev znotraj držav v EU je bila vedno odlična zadeva. Narodne države so še vedno obdržale svojo suverenost in posamezniki so obdržali svoje navade, tradicije in narodne identitete. Najbrž najbolj pomembno pa je bilo, da ko so se težave nabrale v trgovinskem sistemu, ko so se vedno in kot se vedno bodo, so se le-te sproščale skozi monetarno politiko posameznih držav. Omejevanje te refleksivne dinamike je bila prva strupena tabletka Eurocone in prišla je v obliki Eura. Čeprav je bil Euro ustvarjen 1999, se trgovanje z natisnjenimi bankovci in kovanci ni začelo do 2002.
Da bi razumeli, zakaj je Euro takšna pokvarjena zver, je potrebno samo razumeti, kako majhne neučinkovitosti, ki se nikoli ne popravijo in se jih množično proizvaja na koncu vedno pripeljejo do propada katerekoli strukture. Razmislite na preprostem primeru obresti na obresti.
Vsi razumemo, kako obrestno obrestovanje deluje in vsi razumemo neverjetno moč tega. No sedaj pa namesto obrestnega-obrestovanja v zgornjo sliko umestite obrestovanje nakopičenih neučinkovitosti. To, v najožjem smislu je Eurocona. Vas morda preseneča, da bilanca ECB izgleda takole?
Vsak upravljalec kapitala/sredstev, ki je vsaj vreden svoje soli, ve, da se tveganje počasi nabira, nato pa se hitro zgodi. Torej ocenimo nekaj najbolj kritičnih tveganj, ki se nabirajo.
Strukturno zavožena tvorba
Nemčija je izvozna velesila, ki ustvarja ogromen trgovinski presežek oziroma surplus. Njene trgovinske partnerice na drugi strani, pa imajo ogromne trgovinske in proračunske deficite, še posebej velja to za Portugalsko, Italijo, Irsko, Grčijo in Španijo torej za PIIGS države. Najbrž boste šokirani, ko boste prebrali, da je nemški izvoz v višini $ 1.400.000.000.000 približno enak tistemu iz Kitajske. Kitajska podpira prebivalstvo osupljivih 1.3 milijarde ljudi, medtem, ko je v Nemčiji majhno 82 milijonsko prebivalstvo. To je približno 6% celotnega prebivalstva Kitajske…impresivno. Skupaj sta te dve državi največji izvoznici, ZDA je na tretjem mestu. Verjetno se sprašujete, kako je tem ljudem, ki pijejo pivo in jedo klobase z zabeljenim zeljem to uspelo?
Da bi odgovorili na to vprašanje je potrebno najprej pogledati nekaj manj srečnih članic, ki se kuhajo v teflon-loncu Eurocone. Verjetno jih znate našteti, saj vse vodijo ogromne trgovinske in proračunske deficite. Vsako posebej ni potrebno opisovati in analizirati, saj so vse v enako slabem položaju. Od teh rizičnih držav, si bomo izbrali naše neposredne sosede – Italijo, ker le komu niso pri srcu ti ognjeviti ljudje, ki krilijo po zraku z rokami in se vozijo na vespah? In, ki v svojih knjigah vodijo $ 55.000.000.000 velik trgovinski deficit in proračunski deficit v višini približno $ 120.000.000.000. Njihov celotni javni dolg je osupljivih 116% BDP in raste.
Neravnovesja so ogromna in še vedno rastejo
Ta neravnovesja rastejo zaradi prisilnega jopiča, ki se mu reče enotni monetarni režim, kar je do sedaj pomenilo, da, ko so se pritiski nabrali, jih ni bilo mogoče sprostiti, bodisi z bankroti ali pa restrukturiranjem in/ali pa z prilagajanjem cene valute. Kot EU sama, in to je precej ironično, naj bi Euro naredil celoten proces trgovanja bolj učinkovit. In v veliko pogledih je to tudi storil. Danes lahko potujete preko meje, brez da bi menjali valute, hitro in z lahkoto lahko ovrednotite razlike v cenah v stroških proizvodov po celi Euroconi, a pod vsem tem so se nabirali in se kuhajo ogromni strukturni problemi. Razlike v načinu delovanja držav članic so omogočile, da so se neučuinkovitosti nabrale. Vzemimo naprimer Nemčijo, kjer so proizvodni stroški precej natančno obvladovani, hkrati pa je zrastel izvoz. Temu nismo bili priča v državah članicah. Ker Nemčija ohranja nizke proizvodne stroške, so postali veliko bolj učinkoviti, kot njeni sosedje v Euroconi, sosedje, ki mimogrede, predstavljajo tudi največje izvozno tržišče – saj gre 2/3 izvoza Nemčije v države članice Eurocone. Tako je Nemčija efektivno ustvarila devaluacijo svojih lastnih proizvodnih stroškov z zagotovitvijo strukturne prednosti. Ni čudno, da je nemški izvoz tako močno zrasel v EU in ni čudno, da Nemčija vodi EU in zadovoljno komandira vse te države članice, ki so za Nemčijo na ravni kmetij. Da Vam damo malce perspektive, med letom 2000 in 2009 je so stroški na posamezno delovno enoto, ki je potrebna za proizvodnjo nemških dobrin zrasli za 5.8%. Ekvivalent v Italii, Irski, Španiji in Grčiji je zrasel za 30%. To je 500% razlika. In ker so vsi ti reveži obtičali v istem monetarnem sistemu, mehanizem, ki so ga v takšnih primerih uporabljale Italija, Irska, Španija, Portugalska in Grčija (ter pravzaprav vsaka druga država, ki se sooča s podobnimi težavami) v “starih dobrih dneh” ni več na voljo. Tako pritiski naraščajo…prav tako pa dolg.
A stvari se še poslabšajo
Druga zlobna stvar pri državah članicah, ki vse “uživajo” v istem monetarnem sistemu je, da so vsi zavezani določenim omejitvam. Države članice so lahko uporabile moč Eura (in neverjetno nizkih obrestnih mer – hvala Draghi), da so lahko povečale svoje izposojanje.
Primer
Predstavljajte si za minutko, da ste italjan. Prestavljajte kanal, da vidite, kako je igral Juventus ali pa AC Milan konec tedna, govorite glasno z vašimi rokami, skoraj polijte espresso, da dobite občutek. Še bolje, predstavljajte si, da ste italjanski politik, ki se sooča z uganko padajoče gospodarske rasti, naraščajoče nezaposlenosti in pozivi po ukrepanju. Kaj bi storili? Lahko Vam povem, kaj bi storili. Malce bi besneli, krili malo z rokami po zraku, nato pa bi se spravili izposojati denar, kot da je Vaše življenje odvisno od tega. Vse omejitve, ki ki so bile tam pred Vami in preden so bili Vaši italjanski sodržavljani del te zadeve, ki se imenuje euro, omejitve, kot naprimer trg, ki bi se vam smejal v obraz, če bi sploh kdaj predlagali izposojanje denarja iz trga po absurdno nizkih obrestnih merah, so čudežno izginile.
To je precej osupljivo.
Kljub temu, da ti proračuni rastejo v nebo in kljub temu, da se ti je tvoj trgovinski deficit napihnil, si lahko še vedno izposojaš denar po neumno nizkih stopnjah. Spomnimo se, da pred eurom, kadarkoli smo imeli neravnovesja takšne vrste, se je to popravilo s prilagoditvijo na trgu državnih obveznic in valutnih trgih. Italjanska Lira bi padla, kar bi pocenilo italjanske dobrine na svetovnem tržišču, kar bi posledično okrepilo izvoz. Žal si sicer Giuseppe nebi več mogel privoščiti BMWja, ki bi ga naredili nemci, a to je bil čudoviti mehanizem zmanjšanja uvoza in neravnovesja v ponudbi-povpraševanju ter neravnovesja pri kredit-dolg so bila odpravljena.
A to je bilo takrat. To pa je danes.
Se spomnite “grškega dolžniškega šoka”? No, Grčija je obljubila zategovanje pasu (kar nikoli ni in nikoli ne bo delovalo) in EU je v zameno obljubila finančno pomoč, da “popravijo” problem. Bila je ista žalostna zgodba a tokrat bolj iz žanra grške tragedije, kot pa rimske. Težava je v tem, da teh globokih strukturnih problemov ne more več reševati na način, da zagotoviš poceni kredite močno zadolženemu narodu, saj je to tako, kot da bi dal džankiju še en odmerek mamila, ker bi mu to pripomoglo ozdraveti od svoje odvisnosti. To je tako neumno, da se je tega lahko spomnil samo akademik in nihče drug.
Bančna kriza v EU
Problem, s katerim se sedaj soočamo (in očitno tosedaj prihaja čelno) je, da Nemčiji preostane samo nezavidljiva naloga bail-outanja držav članic. Precej ironično je, da je ista struktura, ki se je vzpostavila večinoma s strani Nemčije, omogočila, da so postali izvozna velesila. A kot vidite, je bila zgrajena na šibkih temeljih z vgrajenim eksponentnim faktorjem po katerem dlje časa, kot struktura obstaja, bolj boleče bo za vse vpletene na koncu. Na grafu je nihče drug, kot najbolj “prestižna” nemška investicijska banka – Deutsche Bank.
Po podatkih Business Week so nemške banke izpostavljene v višini več kot $ 250.000.000,00 pri obveznicah držav eurocone. Ampak, kdo v resnici sploh ve koliko. Koliko tega se drži v offshore slamnatih entitetah ali SPVjih, ki so pravtako izvenbilančne in koliko tega je grških, portugalskih, turških (gledamo te BBVA), španskih, italjanskih, ciprških NPLov ali “non-performin-loans” ali “slabih kreditov”, ki se jih še niso prišli na trg? Tega ne vemo. Kar vemo je, da je zahtevan donos na €6%CoCo obveznico Deutsche Bank 13.43% (€6%CoCo izraz pomeni, da mora donos te emisije CoCo obveznice najprej doseči 6%, preden se sploh lahko začnejo izplačevati). Nekaj definitivno ni prav tu…a vi to že veste, kajne?
Priča smo predlaganemu združevanju Deutsche in Commerzbank. Razlog, zakaj do takšnega združevanja nikoli nebi moglo priti med Deutsche in recimo BNP Paribas je, znotraj EU pravil ne bomo imeli prekomejnih bail-outov.
Zapomnite si, to je bailout s strani nemške Vlade.
In precej prepričani smo, da je to ta stvar, zaradi katere so nemci žugali PIIGS državam. Na koncu bo nemška Vlada lastnik obeh bank, torej Commerzbank kot Deutsche Bank. In tu je pomembno, da se zavedamo, kaj to pravzaprav pomeni. Na spodnjem grafu je analiza, ki jo je objavila The Reserve bank of NZ in sicer analiza, kolikšen odstotek fiskalnih stoškov predstavlja kapital bančnega sistema.
Na grafu zgoraj so prikazani fiskalni stroški, ki so povezani z raznimi bančnimi krizami. No to si dobro zapomnite, ker je pomembno zaradi prihajajočega fiskalnega trošenja v euroconi (več o tem malce kasneje). Torej, če so bile potemtakem banke v euroconi cevi za dostavljanje teh “fiksov mamil” obljubljenih v Bruslju, je bila ECB armatura oziroma “vodna “pipa. Dejansko je ECB edini gonilnik “okrevanja” za mnogo delov eurocone.
Odvzemite likvidnost in ostane Vam samo še zvok odtoka, skozi katerega je pravkar odtekla vsa voda iz lijaka. Črna luknja. Vakum. Zato bo ECB imela ogromno težav pri dvigovanju obrestnih mer to leto, kot je napovedala. Eden od problemov, ki je posebej izrazit v eurocino je, da ko je udarila velika finančna kriza okoli 2008, je ECB že zagotavljala gromozanske količine likvidnosti bančnemu sektorju. To je bila precej drugačna situacija, kot v ZDA. Pomislite, ko je ECB začela z QE (kvantitativnim sproščanjem) je bil nivo odvečne likvidnosti že pri € 125.000.000.000,00 . To je ogromno. Sedaj pa je narastel že na € 1.800.000.000.000,00 .
Tu je težava v EU: nikoli ni imela težav z likvidnostjo. Težava je, da preko špičastih čeveljčkov v Bruslju, posredovalni centraliziran gospodarski sistem zavira posel na glavni ulici. Gospodarske rasti z dušečo birokracijo ne moreš ustvariti. Da povzamemo: Primaren mehanizem Bruslja, da si te neubogljive države članice podredi je bil bančni sistem. Nemčija je omogočila zapravljivo izposojanje državam članicam preko svojih bank in sedaj je ujeta med skalo in zidom. Bodisi sedaj Nemčija začne (preko ECB) z bail-outom držav članic, kar ima največji smisel, če želijo ohraniti boom v svoji izvozni ekonomiji, lahko pa pusti države članice, da bankrotirajo, ter s tem prav tako sesuje svoje izvozne trge in implodira svoj bančni sektor. Takšno, kot je stanje držav članic, glede naraščajočega dolga, nas hitro približuje do točke, ko tudi mogočna Nemčija ne bo zmožna zagotoviti bail-outa držav članic. Seveda, če bi nemški volivci dovolili takšno stvar, preden bi še sami začeli nositi rumene telovnike, zažigati avtomobile na ulicah in kričali slogane “verpiss dich Merkel”. Vse to je precej depresivno in kriza, ki prihaja ima potencial, da se spreobrne v nekaj precej groznega, ki se lahko nato preoblikuje v nekaj, česar si na tej točki še nismo zmožni predstavljati.
To, o čemer smo zgoraj pisali so vsi problemi, ki so izšli iz političnega nivoja in so se manifestirali v čudovitem svetu financ. Vedno se je govoriilo, da kar potrebujemo je političen sprožilni moment ali katalizator, ki bo povzročil spremembo…in o bog, to bomo dobili sedaj. Ampak najprej nekaj konteksta.
Primer strmoglavljenega vodja države
V letu 2012 je bila italjanska Vlada na kolenih. Oslabljena z nepredstavljivimi dolgovi, ki jih je bilo potrebno vrniti, Italija je bila popolnoma izolirana iz mednarodnih kreditnih trgov. Dolgo stoječi, izredno priljubljen Silvio Berlusconi je bil primoran storiti to, po čemer je Italija postala dobro znana. Ne zaradi igranja nogometa, pitja kave ali vožnje hitrih avtomobilov, ampak po tem, da oporeka obstoječemu dolgu in devalvaciji svoje valute. Berlusconi je bil samo nekaj tednov pred tem, da potegne Italijo iz EU in opusti euro ter uvede nazaj Liro, ter nato re-denominiral obstoječe dolgove in Liro, ter se vrnil k temu, da so…Italija. Britanci, ki kronično trpijo zaradi poraznega vremena so že ogledovali svoje najljubše italjansko letovišče, ter se spraševali kako poceni bodo tokrat prišli skozi. Scenarij, ki se je odvijal takrat je bil točno po učbeniku in ker je bilo to vidno in očitno, zakaj gre, noben priseben investitor ni vrgel niti kosti v njihovo smer. V igro je vstopil Bruselj, ki je čutil tveganje povezano s tem, da bi tretje največje gospodarstvo v euroconi pokazalo sredinec in po hitrem postopku odstavil Berlusconija iz položaja ter na njegovo mesto določil tehnokrata. S to potezo so prišle v italjanski bančni sektor likvidnostne injekcije. In vse je bilo rešeno.
Niti ne.
Težko je opisati, kako neverjeten je bil ta manever v resnici, še bolj neverjetno pa je to, kako malo pozornosti je pritegnil v medijih. Pomislite za trenutek, da je neizvoljena skupina špičastih čeveljčkov odstranila demokratično izvoljenega vodjo države suverenega naroda, in v tem postopku ni bil sprožen niti en strel. In zavedajte se sledečega: Berlusconi ni bil noben poženščen enorogec, ki prdi metuljčke. Ne govorimo o podajanju Therese May. Edina zadeva, ki je bolj trpežna, kot Berlusconi, je ostanek koruznih kosmičev, ki je bil v šalici teden dni, ki je mimogrede najbolj rezistentna substanca, s katero se je človeštvo kadarkoli soočilo. Ampak z vso resnostjo, to je bil nedvomno NAJBOLJ nevaren dogodek v zadnjem desetletju. Zakaj? Ker je opogumil te razbojnike v Bruslju. Takrat so spoznali, da lahko nadzirajo države članice in vsiljujejo svojo voljo. Teorija se je preverila in v praksi potrila. Če je še kdo dvomil v resnične namene in diktatorno naravo zveri, ki je rasla v Bruslju do takrat, bi mu dogodki v Italiji v 2012 morali enkrat za vselej razbliniti kakršnekoli dvome. Namen te akcije je bil seveda poslati zelo jasno opozorilo vsem državam članicam. Ne zajebavajte se z nami, mi smo Četrti Rajh – Das Vierte Reich, in tokrat ne potrebujemo razbojnikov v črnih škornjih, da si Vas podredimo, sedaj si Vas lahko podredimo v naših oblekah, kravath in špičastih čeveljčkih. Časi se spreminjajo a človeška narava se nikoli ne spremeni. Nikoli.
Italija seveda je samo eden od mnogih primerov. Na različnih stopnjah so bile vse države članice deležne svojega deleža prisile Bruslja. Britanci so imeli tega poln kufer in so se odločili, da izstopijo…a so potem dobili Thereso “sem popolnoma brezupna” May, da vse to spelje. a Britanija je zgodba za drug dan.
Politiki, ker so, kar so, so ubrali najlažjo pot, ki je že dolgo, da se Bruslju ustreže. Čeprav je to v popolnem nasprotju s tem, kar naj bi demokratično izvoljen voditelj počel za svoj narod, a sankcije so bile prehude, tako da so se uklonili. Zato smo mnenja, da kljub nepredstavljivim dolgovom, kljub ogromnim in naraščujočim neučinkovitostim, navkljub stalni gopodarski stagnaciji, še vedno verjamemo, da bo ključni katalizator prišel na političnem področju in ne na gospodarskem. Gospodarski pogoji delujejo na refleksiven način, povzročajo spremembo politične klime, in potrebno je, da se politična klima premakne. V državah, kjer so izvoljene Vlade preprosto sodelovalez Bruseljem in mu ustregale, smo sedaj priča temu, kako jih njihov lastni elektorat brca iz položaja in jih zamenjuje s takoimenovanimi “strongmani”.
Politična plima se spreminja.
Politični premiki
Ko se voljo ljudstva ignorira nekaj časa, hkrati pa njihove osebne okoliščine postanejo težje, se to prevede v strah med kmeti. To je bilo precej lahko predvideti. Pomislite o Grčiji. Če bi bila Grčija izobčenec, bi bilo vredu, rekli bi jim naj se poberejo in naj pijejo Ouzo in uživajo v feta siru. Ampak ni. Grčija je simptom veliko večje težave. Razlog, zakaj so populistični voditelji vse bolj priljubljeni državljanom tiči v tem, da obljubljajo, da bodo “popravili” v katerikoli članici že. Graf spodaj prikazuje skupni učinek EU politik od vstopa grškega gospodarstva v EU do leta 2010. Oh jebenti! Se opravičujem, pravzaprav so to tiste revne, patetične, neumite množice, po besedah Bruslja. Nekateri jih imenujemo preprosto grški ljudje. Ljudje, kot ti in jaz. To so oni, ko demonstrirajo leta 2010. Spomnite se, da v zameno za bailout, so bili varčevalni ukrepi pogajalski žeton. Bruselj je zmagal. Grčija je izgubila. Runda 1.
No pa poglejmo, če bom našel ta graf, ki ga iščem. Sranje, spet sem zamešal. To je pravzaprav Španija, kjer je preko referenduma Katalonija izvolila neodvisnost. Neumni kmetje…mislijo, da lahko kar demokratično izglasujejo in bodo imeli besedo. Ostali nemirni kmetje po Evropi pa so vse te dogodke opazovali. Elite v Bruslju, ki jih vodita večinoma Francija in Nemčija so so opazovale in si mislile:
“Poglejte si vse te uporne kmete v nižje razrednih državah. Tu, doma nimamo nobenih podobnih težav. Smo stabilni, naše Vlade so dobro vkopane, priljubljene in spoštovane.”
Hopla, so tistole v ozadju Champs-Elysees? Moj bog, je to Pariz? In vidite, to je težava s kmeti. Postanejo zelo razdraženi, ko je njihovo življenje obrnjeno na glavo in njihova kultura uničena. To mora biti bolj neprijetno za Bruselj, kot pa če jim slučajno zmanjka Don Perignon šampanjca na kakšni od njihovih razkošnih zabav. Zahteva po “možu na belem konju” se po državah članicah stopnjuje, in v tem slepem besu, ljudje radi pozabljajo, da mož na belem konju ni vedno dober…in zato je eurocona tako nevarna.
Dlje časa, kot se bodo špičasti čeveljčki oklepali oblasti, večje neučinkovitosti bodo nastajale in večji bo strah med množicami. In zavedajte se sledečega: Slabša, kot bo situacija, bolj drastičen odziv bodo ljudje zahtevali in lahko ste prekleto prepričani, da bo nekdo dorasel nalogi.
Nič več zmernih / sredinskih
Pomislite, sredina ne obstaja več. Ljudlje v ZDA so bodisi za Trumpa bodisi proti Trumpu. Sredine ni veliko. V Britaniji so bodisi za Brexit ali pa anti-Brexit. Po ostali zahodni Evropi vidimo isto stvar. Zelo malo je sredine. To pomeni, da kompromis in delovne rešitve za vse bolj komplekse, neobvladljive težave (kot je nevzdržen dolg) ne bodo rešene na noben drug način, kot pa z nasilnim spopadom z oblastjo in možnosti, da temu ne bo tako, so manjše z vsakim dnem, ki mine. Prepričani smo, da bo nevzdržna teža neodplačljivega dolga povzročila, da se bo struktura sesula s hitrostjo prostega pada.
Bi lahko bilo leto 2019 tisto leto?
Tega ne vemo, a vemo, da se stvari pregrevajo in da smo bližje temu, kot si mnogi mislijo. To vemo zato, ker so se dogodki, kot so Brexit, izvolitev Trumpa in globalni upor rumenih telovnikov zgodili kot “presenečenje”.
Za več eksplozivnih in podrobnejših analiz, reportaž in videoposnetkov obiščite:
Brez popuščanja
Če bi razvrstili države članice EU v kategorijo gospodarji in služabniki, ni nobenega dvoma, da so Nemčija, Francija in Belgija krojilci oblasti in, da so bile države članice prisiljene v takšnih in drugačnih oblikah z vse večjo intenziteto. Ti gospodarji pa so se nenadoma znašli v ognju. Ko je bila Merklova odstavljena kot predednica stranke, smo si lahko mislili, hvala bogu. A ne tako hitro. Je že nazaj.
Nacionalizem “ni patriotizem, ker patriotizem je, ko vključuješ druge v nemške interese in sprejemaš win-win situacije.” -Angela
To je direkten napad na rastoči nacionalizem ne samo v Nemčiji, ampak po celotni EU, kljub dejstvu, da je to proti-demokratično a tesno sledi Macronovim izjavam, da “je patriotizem točno nasprotje nacionalizma, ker je nacionalizem izdaja”. Kot rečeno, nobene sredine in to so odlični pogoji za konflikt.
Fiskalno trošenje, oh kako smo te pogrešali
To je eden od razlogov, zakaj smo mnenja, da bo leto 2019 zelo pomembno leto za eurocono. Ta ideološki trk, kateremu smo sedaj priča, v njem ima vsaka stran svoja orožja. Za populiste to pomeni fizično se zoperstaviti tej neizvoljeni dušeči birokraciji, za bruseljsko elito pa so to monetarni ukrepi, porcije likvidnosti, kreditne linije in tako naprej, kot smo omenjali že malce prej. Zategovanje pasu je bilo eno od “orodij”, s katerim se je poizkušalo rebalansirati neravnovesja, ki jih je povzročil ta nor konstrukt. In kot vidimo, zategovanje pasu je ljudi pripeljalo na ceste z molotovkami. In to sedaj vidimo ravno v Franciji, kjer je Macron očitno popolnoma začuden, ker ne ve zakaj se to dogaja, kaj šele, da bi vedel, kako s tem ravnati. Torej, ko so ga rumeni telovniki izzvali, je Macron popustil kot poceni berač, opustil najprej svoj davek na pogonska goriva, a to kmetov še vedno ni pomirilo, sedaj jim je obljubil še brezplačni “stimulus”. Težava je ravno v tem, da je to ravno to, pred čemer so špičasti čeveljčki žugali državam PIIGS. In tu smo sedaj in to počnejo sami sebi. Če bi bili ti ljudje še ščepec bolj neumni, bi jih bilo potrebno zalivati 2x tedensko. Torej kje smo ostali? Varčevanje bo grda beseda in fiskalno trošenje bo spet moderno. Boste videli. To v kombinaciji s predahom na državnih obvezniških trgih ni deflatorno. Bolj verjetno stagflatorno.
Trgi nam govorijo, da tveganja naraščajo
Ko že govorimo o obveznicah. Nemške državne obveznice so boljše, kot od ostalih držav članic. Vprašajte se: zakaj je temu tako? Lahko je, ko vidiš riziko v enotni valuti, greš kupit nekaj, kar bo, ko bo redenominirano, redenominirano v nemških markah in ne lirah, drahmah ali pezetah. Italjansko gibanje 5 zvezdic je preteklo leto imelo konferenco, kjer so specifično pojasnjevali, kako nameravajo redenominirati italjanske dolgove na Liro, kot eno od opic na mizi. Očitno bi to izbrisalo lastnike obveznic, a ker so lastniki ECB in nemške banke…to ni njihov problem. Prav tako močno razmišljajo o izstopu iz EU, in to jim predstavlja manjši problem, kot pa če bi naprimer bili lastniki obveznic njihovi državljani in bi jih redenominirali v Lirah. To je bila javna konferenca, ne nekaj za kulisami.
Kako mislite, da se ob tem počuti Merklova? Eden od razlogov, zakaj nemške državne obveznice blestijo je ta, da ljudje počasi ugotavljajo, da bodo nemške državne obveznice nekaj vredne, medtem, ko bodo italjanske BTP vredne med nula in nič.
Dejstvo, da eurocona ni sposobna konsolidirati dolgov, ni sposobna konsolidirati fiskalnega trošenja a kljub vsemu si deli skupno valuto, se bo na koncu izkazalo za glavni razlog za razpad. Na tej točki se temu ni več mogoče izogniti.
No torej, tu imate, veliko stvari za razmislek. Zaključili bomo s seznamom ključnih točk, ki so vredne pozornosti:
- Fiskalno trošenje v državah eurocone se bo pospeševalo, kar bo pospešilo norčevanje iz EU
- Nobena država se ne bo več pridružila EU ali euru in mnoge bodo začele o tem govoriti
- Kapital bo tekel iz Evrope. To se je že začelo. Ta potok se bo kmalu spremenil v reko.
- Bruselj bo to poizkušal na vse načine preprečiti. Zgodile se bodo različne oblike kapitalskih kontrol a to ne bo preprečilo odtekanja
- Evropski energetski kompleks se bo dramatično spremenil, ko bo domača varnost prišla na oder. Države članice si bodo vzele nazaj različne elemente svoje nacionalne sestave, med njimi vojaška varnost in energetska varnost. To bo pomenilo različne stvari za različne države.
- Razpad eurocone, kot jo poznamo danes bo še en žebelj v širitev globalizacije, ki je dominirala tge v naši generaciji
- Globalizacija je bila izredno deflatorna za dobrine in inflatorna za finančni sektor. Obstaja zelo velika verjetnost, da bomo priča obratu v globalizaciji. To bo deflatorno za finančni sektor in inflatorno za delovni sektor.
- Trump je izstopil iz pariškega akorda. Pokazal je samo pot naprej. Pričakujte prihodnej evropske voditelje, ki bodo prišli na oder in storili enako v korist “oživljanja energetske varnosti svoje države”. Lahko pozabite na ogljikove izpuste, rdečepikasto sovo ali podobno. Ko bo prišel pritisk bo politična varnost zmagala.
- Izgradnja vojske in trošenje za vojsko v državah članicah eurocone se bo zgodilo v obsegu, ki bo šokanten.
Nihče ni pripravljen na ECB: prihajajoča dolžniška kriza eurocone –>
Alternative media blog 