Razumevanje globalne recesije 2019

Ali ni očitno, da ponavljanje enakih politik, kot leta 2009, ne bo dovolj, da bi rešili sistem pred močno zakasnelim resetom?

2019 obeta, da bo leto, v katerem bodo vse politike, ki so delovale v preteklosti, odpovedale. Kot sedaj vsi vemo, se je globalni finančni zlom/recesijo 2008-09 zaustavilo s koordiniranimi politikami večjih centralnih bank, ki so znižale obrestne mere na skoraj ničelno stopnjo, pokupile trilijarde dolarjev obveznic in problematičnega kapitala, kot so vrednostni papirji podprti z hipotekarnimi obveznicami ter izdale so neomejene linije kreditov insolventnim bankam oziroma z drugimi besedami – neomejeno likvidnostjo.

Centralne Vlade, ki so to lahko storile, so šle na pohod zadolževanja in trošenja z namenom povečanja povpraševanj v njihovih gospodarstvih ter sledile politike, ki so bile načrtovane za porast povpraševanja oziroma, da spodbudijo gospodinjstva, da kupijo danes to, kar so načrtovali nekoč v prihodnosti. Ta poplava poceni kreditov in likvidnosti je spodbudila korporacije, da so si sposodile denar in ga uporabile za odkupe svojih delnic ter s tem povečale zaslužke/1 delnico. To je poslalo tečaje delnic navzgor dobro desetletje. Uspeh teh politik je ustvaril nevarno zaupanje, da bodo delovale tudi v naslednji globalni recesiji, trenutno napovedani za 2019. A politike sledijo S-krivulji širjenja, dospelosti in zatona, enako kot preostanek človeškega podjema: naslednjič bodo te politike naredile še več tega, kar se ni obneslo.

Globalna ekonomija se je spremenila. Povpraševanje je bilo v ospredju celo desetletje, kar je učinkovito izsušilo bazen prihodnega povpraševanja. Nezaslišani nakupi kapitala, nizke obrestne stopnje in neomejena likvidnost, so napihnili ogromne kredit/sredstva balone po svetu, takoimenovani “vse-balon” saj je sedaj večina kapitala v korelaciji z politikami centralnih bank namesto z temelji realne ekonomije. Očitno zavestni teh težav, so skrčili nabor svojih možnosti politik in finančnih vzvodov na skoraj nič, centralne banke imajo težave z normalizacijo svojih politik z dviganjem obrestnih mer, krčenjem bilanc s prodajo kapitala in zaostrovanjem posojilnih pogojev in zahtev po likvidnosti. Na smolo centralnih bank so sedaj globalne ekonomije džankiji, odvisni od ničelnih obrestnih mer in stimulusa centralne banke / podpore trgu obveznic, delnic in nepremičninskemu trgu. Ideja normalizacije je, da se počasi premakne finančni sistem in gospodarstvo nazaj na nivoje, ki so bili v prejšnjih obdobjih normalni, nivoji, ki so centralnim bankam omogočali nekaj maneverskega prostora glede odziva na recesijo in globalne finančne krize z nižanjem obrestnih mer in podaljševanjem kreditnih linij insolventnim posojilodajalcem.

A zmanjševanje kapljanja finančnega heroina ni zaustavilo odvisnosti globalne ekonomije od neverjetno ohlapnih pogojev. Pravzaprav je osvetlilo nevarnosti neprestane odvisnosti. Takoj ko oblasti poizkusijo omejiti svojo pomoč/stimulus, trgi zanihajo v nestabilnost. Celotna ekonomska struktura “bogastva” je sedaj odvisna od tega, da baloni kapitala nikoli ne počijo, saj bi kakršnokoli padec vrednosti sredstev bankrotiral pokojninske sklade, zavarovalnice, lokalne oblasti, zombie podjetja in prezadolžena gospodinjstva — bankrot vsake entitete, ki je solventna samo toliko časa, kot se večajo baloni s kapitalom ali pa vsaj ohranjajo trenutne cenitve. Torej kako potem centralne banke normalizirajo svoje nezaslišane politike, brez da počijo balone, ki so jih ustvarile? Kratek odgovor je: tega ne morejo storiti. Dvigajoče obreste mere so blagoslov za varčevalce in kriptonit za posojilojemalce – predvsem za tiste, ki so zadolženi z prevelikimi vzvodi, ki morajo poklekniti pred kratkoročnim dolgom in si sposoditi več samo da obdržijo iluzijo solventnosti. Kot da to ni dovolj, da zagotovi recesijo v 2019, imamo potem še nenamerne posledice kapitalskih tokov. Kapital, kot je znano (podobno kot ljudje), beži tja, kjer so zanj najboljši pogoji, torej kjer zasluži najvišje donose ob najnižjem riziku in kjer pravna država varuje kapital pred plenjenjem ali razlastitvijo.

Ko so vse centralne banke zasledovale približno iste politike je imel kapital možnosti. Sedaj, ko se je FED odcepil od črede, ima kapital samo eno možnost: ZDA. FED bi moral začeti z normalizacijo obrestnih mer že v 2013 in če bi bili dovolj modri, da bi to storili takrat, pa čeprav z otroškimi koraki preko zadnih 5 let, bi bili danes že v pošteno normaliziranem finančnem okolju.

A Ben Bernanke in Janet Yellen sta to zapravila, zato je prepuščeno trenutnemu vodstvu FED, da opravi veliko težje dviganje v veliko krajšem času. Predvidljivo je bilo, da bodo pokvarili zabavo tako da so bovlo z sangrillo odvlekli proč, sedaj pa so vsi baloni kapitala v povečanem riziku, da spustijo. Ampak donosi in relativni riziko, ki je na voljo v kapitalu, ki je denominiran v USD počasi izgleda veliko bolj privlačni in z nižjim rizikom kot kapital denominirana v yenih, yuanih ali evrih. Kapitalski tokovi imajo tendenco, da so samo-utrjajoči: ko kapital odteče iz ogroženih gospodarstev, to zaduši investicije, špekulacije in trošenje, saj je gospodarstvo osušeno kapitala. Lastniki kapitala opazijo to propadanje in se odločijo, da prodajo svoj kapital in premaknejo svoj kapital na varno. Prodajanje sproži prodajanje in precej kmalu ni nikogar več, ki bi ujel padajoči nož oziroma, ki bi pokupil kapital, ki hitro izgublja vrednost. To je presenetilo Alana Greenspana (po njegovih lastnih navedbah) v letu 2008; balončkasti trgi so kmalu ostali brez povpraševanja, to pomeni, da kupci izginejo, prodajalci, ki pa želijo prodati svoj kapital za gotovino pa ne najdejo nikogar z gotovino, ki bi bil pripravljen plačati za padajoč kapital. “Rešitev” centralne banke za trg brez povpraševanja je, da postane “kupec v zadnji sili”. Ko noben trezen in priseben investitor ne bo kupil obveznic, delnic ali nepremičnin, bo centralna banka začela z nakupi vsega na njenem vidiku. To že vidimo udejanjeno, saj so kitajske vladne agencije začele potiho kupovati prazna stanovanja v stavbah duhov z namenom zagona nepremičninskega trga. Ideja v ozadju je, da se vzpostavi ponovno zaupanje z relativno skromnim rafalom tihih nakupov. A ko se tržišča obrnejo in je zaupanje izgubljeno sentimenta ne moremo več kar tako lahko vzpostaviti nazaj. Ko prodajalci začutijo zadnjo možnost prodaje, začnejo prodajalci prodajati kapital v pospešenem tempu, kar popolnoma preplavi skromno kupovanje centralne banke. To pripelje centralno banko do težke in streznujoče odločitve: bodisi pustiti da se kapitalski balon izprazni oziroma sesuje in s tem sprejme ogromno uničenje “bogastva” ali pa centralna banka preprosto kupi celoten trg. To je nezaželjena posledica celega desetletja uporabe nezaslišanih politik. Kot da bi vsak dan uporabljali antibiotike več let, sčasoma razvije odpor in “fiks” ne deluje več. Sedaj, ko so centralne banke napihnile kapital v stratosfero, po svetu kroži okoli 300 trilijard USD v globalnem finančnem kapitalu, ki išče višje donose in kapitalske dobičke. Koliko od teh 300 trilijonov USD lahko centralne banke pokupijo preden destabilizirajo valute? Koliko lahko pokupijo, preden jim zmanjka politične dobre volje?

Kaj ni očitno da ponavljanje politik iz 2009 ne bo dovolj, da se reši sistem pred dolgo odloženim resetom?

<–  Nemčija razmišlja o bailoutu Turčije, da bi preprečila vsesplošno gospodarsko krizo GEFIRA: italjanski narod mora razumeti, da je njihova država v vojni –>

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.