Kanye West in pasti utopije

Kulturne vojne je konec. Marksisti so izgubili. Vedno jim je bilo usojeno, da bodo izgubili. Kajti kulturni marksizem se ne more vzdrževati, brez da se hrani z bogastvom drugih ljudi. Je parazitska ideologija, ki najprej pogoltne gostitelja, nato ga pripravi, da se gostitelju zmeša in tako uniči še vse ostale.

snowflake-meltdown

Po volitvah 2016, ko je bil izvoljen Donald Trump, je imel Kanye West svoj znani trenutek slabosti na odru in je odšel iz odra, to je bil zanj ključen trenutek.

Mnogi so videli “enfant terrible” kako se pretvarja, joka za pozornostjo.Jaz ne. Slišal sem moža, katerega pogled na svet je bil v gibanju in mu je povzročal resnično bolečino.

Tista vrsta bolečina, ki spremeni moža.

To je eden tistih trenutkov, ko si ogledate kaj ste zgradili in vidite kaj v resnici to je. V primeru Kanye Westa ni bila problem njegova umetnost, problem je bila reakcija nanjo. Sistem, ki je to podpiral.

Politiko glasbene industrije in strukturo glasbene industrije je, upravičeno dojel, kot samo enega od mnogih mehanizmov socialnega nadzora. Protestiral je proti radiu, MTV in preostalemu delu distribucijskega sistema. V njem je videl svojo vlogo, kako razdružuje umetnike in oboževalce, da gobezdajo in se prepirajo, medtem ko resnična moč leži pri tistih, ki kontrolirajo in netijo konflikte. In to vlogo je zažgal. Prostovoljno. S skoraj hiper-samozavedanjem.

Prevrtimo čas na ta teden, ko se Kanye pojavi po svojih 40 dneh v puščavi in twitne, kot je dejal Scott Adams, “sedem besed, ki so spremenile vse.”

I love the way Candace Owens thinks
– Kanye West (@kanyewest) 21.4.2018

Scott ima glede tega prav. Nisem pa popolnoma prepričan o vsej tej njegovi “Zlata doba” zadevi (oglejte si videoposnetek na povezavi zgoraj). Sem pa zagotovo prepričan, da je Kanye West držal svojo obljubo oboževalcem, ki jih je razjezil v novembru 2016, da bo agent spremembe. Da ne bo več sodeloval samo zato da preživi, da je lahko tiho, da bo priden fantek in ne bo več pobiral koristi iz sistema, ki ga vidi kot pokvarjenega in koruptivnega. Obožujte Kanyeta ali pa ga sovražite, v tem trenutku ga je potrebno spoštovati.

Kar je storil ta teden gre veliko dlje, kot pa da je dal “rdečo tabletko” velikemu delu ameriške črnske skupnosti o tem, kako jih imajo Demokrati (v ZDA) za samoumevne in jih zlorabljajo za lastne namene.

Kar je storil je, da je vrgel celoten kulturen marksizem v pepelnik zgodovine. Pravkar je odvrgel celotno ideologijo politike identitete. Nato jo je zažgal in jo vrgel na vratarje vhodnih vrat kulture.

Dejanja nad nameni

Ne vem koliko Kanyetovega prvotnega izpada je bila premišljena predstava in mi je popolnoma vseeno. Kot ekonomist sem se naučil, da doziram te neumnosti. Kajti človeka ne meriš po njegovih namenih. Meriš ga po njegovih dejanjih.

To je eden od temeljnih problemov identitarne politike in marksizma. Vztrajanje na tem, da so nameni bolj pomembni, kot posledice.

Kulturni marksisti sebe v celofan in se postavljajo na višji moralni nivo, ko trdijo, da so njihovi nameni plemeniti in nesebični. Skupnost postavljajo pred sebe, hkrati pa pljuvajo/ponižujejo/degradirajo tiste, ki so dovolj pošteni, da priznajo, da delajo najprej za sebe in šele v drugem planu za skupnost.

In to je njihov obrambni mehanizem za odvračanje kritike, ko njihovi načrti spodletijo.

Vsaj naši nameni so bili čisti.

Ampak kot Any Rand pravilno opozarja, altruizem ne obstaja. Nekdo pomaga drugi osebi najprej zato, da poteši svoje potrebe, šele nato pride na vrsto predmet pomoči.

Nekateri ljudje doživljajo izjemno zadovoljstvo, ko pomagajo drugim. V tem ni nič nemoralnega. To ne popacka njihovih dobrih del z madeži dobička. Preprosto tako je. Zato mi je vseeno, če je Kanye to storil zaradi izključno sebičnih motivov. Mislim pa da ne. Vendar pa je lahko te vrste maligni narcisek, kot ga označujejo njegovi kritiki, večina kritikov pa je danes na strani kulturnih marksistov. Vem pa, da iz kakršnihkoli razlogov že, da je uničil zgodbo, da so manjšine žrtve. In to je storil z natančnostjo možganskega kirurga, saj je izrezal ideološko gnilobo v milijonih možganov s sedmimi besedami. Kot novinar sem malce ljubosumen. Kot človeško bitje sem večno hvaležen.

To ni moja krivda!

To je poglavitni razlog, da je kulturna vojna končana. Trajalo bo še nekaj časa, a to obdobje v zgodovini je vrhunec več kot stoletja Marksizma, kot dominantne politične ideologije. Njihov dolgi pohod skozi inštitucije je dokončan ravno v pravem času, da vidijo propad vseh teh inštitucij. Ne propadajo vse naenkrat. Pokojninski sistem tu, hiperinflacija v majhni državici tam. Ampak propadajo. Zakaj? Ker je centralno planiranje v vseh svojih oblikah najbolje označil Hayek z enim stavkom: “Problem znanja.”

Na kratko, najbolj pomembno znanje je tisto, ki je časovno in krajevno najbolj relevantno za posamezna dejanja/ravnanja, ki ga centralni načrtovalec nikoli nima oziroma ga ne poseduje. In to potencira napake v politikah, ki na koncu vedno pripeljejo do uničenja kapitala.

Zato je globalni dolg pobegnil iz nadzora. Zato so centralni načrtovalci ustvarili Faustovsko kupčijo z bančnim kartelom, da so ustvarili denar na osnovi dolga (kredita), s katerim financirajo svojo Utopijo. Marksisti dobijo redistribucijo premoženja ampak v zameno za strošek abnormalno visokih obresti bankam. Vsi ostali pa trpijo. Ko se približujemo trenutku, ko bomo končno prišli do konca družbene ceste tlakovane z dolgom, bodo te inštitucije propadale še hitreje.

Kulturni marksizem je, kot vse kolektivne ideologije, utopičen. Z ločevanjem namena od posledic se ne samo izolira od kritike ampak sebe celo proda kot pot na višje ravni duhovnosti, česar pa seveda ne more izpolniti.

Cilje opravičuje s sredstvi, ki so ogabna in, kot vsi psihopati, krivi žrtve. Nikoli ni krivda kulturnega marksizma, ko ljudje stradajo po ulicah, mečejo kislino po nevernikih in prodajajo splavljene fetuse najvišjim ponudnikom. Nop. Osnovna sociala je pravica. Odprte meje? Pravica. Splav, pravica.

Past Utopije

In to je past utopije, ideja, da lahko naredimo raj na zemlji na način, da si prilastimo življenje in čas drugih ljudi skozi prisiljeno družbeno odgovornost. Na drugi strani je zadovoljen posameznik, ki razume, da je življenje trpljenje, čas dragocen in smrt neizbežna.

Torej, ne glede na to, kako slabe odločitve mi kot posamezniki sprejemamo zase, so še vedno boljše, kot tiste, ki jih sprejemajo zavestno ignorantni in ideološko zaslepljeni za nas.

Torej, v času, ko se kulturna vojna približuje svojemu neizbežnemu zaključku, bomo mi – ljudje, izšli iz tega napada kolektivne norosti imenovane marksizem pametnejši, prav tako kot takrat, ko smo odstavili visoke duhovnike bogov sonca in ukinili božje pravice kraljev.

In če imamo ljudi, kot je Kanye West in da, Donald Trump, da so naše Loki figurice, ki veselo vrtajo luknjice v njihove utopične sanje, potem naj tako tudi bo. Ker, realno gledano, kdo bi bil bolj primeren za opraviti to delo?

kanye-trump

Kanye, bruh! Ne ga objemat…otroci si tega ne bodo znali razložiti.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.