Pranje možganov naroda

Pranje možganov ni skriven dogodek, ki se dogaja v skritih sobanah. Potrebni niso nobeni hipnotizerji ali pa stekleničke polne kemikalij. Dogaja se vsak dan v masovnem obsegu po svetu.

Za razliko od Raymond Shawa v Mančurijskem Kandidatu, pranje možganov ne spremeni ljudi v hipnotizirane zombije, ki bi bili pripravljeni ubiti predsedniškega kandidata na ukaz. Namesto tega jih spremeni v vrsto ljudi, ki bi bili pripravljeni ubiti nekoga zaradi političnih razlogov. Razlika je v tem, zakaj tako malo ljudi razume vire političnega radikalizma in nasilja.

Pranje možganov ni čarovnija, a lahko izgleda kot čarovnija. Zamah z roko, ki povzroči, da razmišljamo tako je naše trdno prepričanje v naš razum in svobodno voljo. Lažje je verjeti v spreminjanje umov skozi hipnozo ali droge, kot pa razumeti to, kar uspešni izvajalci pranja možganov počnejo, namreč, da je človeški um bolj upogljiv, kot smo pripravljeni verjeti ter, da je podzavestno močnejše, kot zavestno. Umetnost in znanost pranja možganov sta dobro poznani. Ne poznamo jih, ker izberemo, da jih ne poznamo.

Pranje možganov se dogaja vsak dan. Ni potrebno, da vsebuje popolno transformacijo identitete. Na najpreprostejšem nivoju pomeni, da napeljete nekoga, da verjame nekaj, kar ni res. Je tako preprosto, kot dva policaja, ki s pogledi pripravita nedolžno osebo do tega, da je kriva. Policaja in osumljenec svojih interakcij ne bosta videla kot pranje možganov. Policaja lahko iskreno verjameta v njegovo krivdo. In, na koncu postopka, bo osumljenec prav tako verjel, da je storil prekršek/zločin. Sposoben bo celo z veliko podrobnostmi opisati kako je to zagrešil. To je pogosto, vsakodnevno pranje možganov.

Ključni elementi pranja možganov so prisotni v tisti hladni sobi z oluščeno stensko barvo. Tisti trije elementi so oblast, kriza in čustvena resonanca. Da bi uspešno oprali možgane nekomu, morate nadzorovati njegovo okolje, spraviti/prisiliti jih v krizo, nato pa se dotaknete njegovih osrednjih čustev – strah, ljubezen, krivda, sovraštvo, sramota ter ga peljete skozi krizo na način, da sprejme in ponotranji novo prepričanje. Prepričanje je lahko karkoli, a pseudo-religiozni obred se priklopi na čustveno jedro, ki od njih zahteva prepričanje, da so bili slabi ljudje, ter da so s sprejemom tega novega prepričanja dobri ljudje.

Ta lažna konverzija je bistvo pranja možganov in levičarskih zgodbic o političnem prebujenju.

Človeški um, tako kot človeško telo, se na krizo prilagodi z odzivom boj-ali-beg. Pranje možganov prisili možgane v “beg” odziv. Ko so enkrat v načinu bežanja, lahko um racionalizira novo prepričanje kot zaščitniško vedenje, ki ga bo ohranjalo varno. To se zgodi tudi v primeru prej omenjenega osumljenca, čeprav bo novo prepričanje pravzaprav uničilo njegovo življenje. Boj-ali-beg način delovanja človeškega uma blokira dolgoročno razmišljanje. V paničnem načinu delovanja človeškega uma pa so destruktivni in samomorilski vedenjski vzorci smatrani za rešitev, ker nudijo pobeg pred neznosnimi kemičnimi stresi.

Obstajajo dobri biološki razlogi zato. Naši možgani nam preprečujejo preveč razmišljanja v kriznih trenutkih, zato da lahko nujno reagiramo. Podobno, kot da bi leteli v ogenj ali pa proti oboroženemu strelcu, torej nekaj, kar nam naš racionalen um nebi dovolil. A ta ista možganska funkcija se lahko “sheka” (kot heker, ki nevidno vdre v računalniški sistem) na način, da se ljudi umetno pahne v delovanje uma na način boj-ali-beg, zato, da se jih zlomi ter prekini delovanje njihovih višjih razumskih funkcij. Odločitve sprejete podzavestno v načinu beg-ali-boj bodo nato racionalizirane in ponotranjene, ko primarna kriza mine. Ko se to ponotranjenje zgodi, je pranje možganov resnično.

Skoraj vsakdo je lahko prisiljen izreči karkoli, ko je pod dovolj močnim stresom. Mnoge se lahko prisli, da to verjamejo. Ključni preizkus uspešnosi pranja možganov pa je ta, da, ko enkrat boj-ali-beg delovanja uma preneha ali ljudje ta prepričanja obdržijo v sebi.

Kulti, razmerja polna zlorab in totalitarna gibanja vzdržujejo “totalno krizo”, izklopijo višje razumske funkcije, ustvarjajo stalno stanje stresa s sprožanjem beg-ali-boj odzivov na nepredvidljiv način. To vodi k Stockholmskemu sindromu, kjer ujetnik poizkuša obvladovati svojo usodo preko popolne čustvene identifikacije s svojim ječarjem, črednega nagona, izgube identitete in volje, kar na koncu pripelje do samomora ali smrti. Totalna kriza vodi do izgorelosti, čustvene izčrpanosti, odtujenosti od družine in prijateljev ter do nasilja.

Kako opereš možgane narodu?

Milijoni sledilcev z opranimi možgani častijo katero Korejsko lutko?

Obvladuj državno okolje, prisili državo v krizo ter dotakni se njihovega strahu in krivde. Nato pa lahko z zakonom prepoveš letala, krave, nebotičnike, slamice, plastične vrečke ter ostalo, kar najdete v “Green New Deal”.

Okoljevarstvena kriza je samo eden od primerov, kako levičarska gibanja lahko operejo možgane naroda. Vse večje število milenijcev, ki trdijo, da ne bodo imeli otrok zaradi okoljevarstvene panike, je primer tega, kako lahko se lahko samomorilsko vedenje/obnašanje zdi, kot samo-ohranitev.

Ker levici še vedno ni uspelo popolnoma zavladati ZDA se zanašajo na ponavljanje, kar je samo po sebi oblika obvladovanja in stresa, z ustvarjanjem strahu in panike. Svoj manjko fizične oblasti nadomesti z bombardiranjem američanov s sporočili, ki so mišljena za podpihovanje strahu, ljubezni, sovraštva in krivde preko medijev, preko državnega izobraževalnega sistema, skozi zabavno industrijo ter skozi katerikoli možni informacijski kanal.

Panika glede globalnega segrevanja/klimatskih sprememb je ena od zaporednih izmišljenih levičarskih kriz v ZDA, ki se je začela z razredno krizo, vmes se je spremenila v rasno krizo nato pa v okoljevarstveno krizo. Vsaka od teh kriz je trdila, da je človeštvo na poti v neizogibno apokalipso, da je bila narava krize ekonomsko, rasno in okoljevarstveno potrjena s strani strokovnjakov, da smo vsi sokrivci za krizo ter da je edina rešitev radikalna sprememba, ki jo bodo izvedli strokovnjaki za krizo.

Panika glede Trumpa je mikro-kriza takšne narave, ki jo levičarji radi detonirajo politični opoziciji a strah, jeza, groza, stres in nasilje, ki ga prikazujejo so značilni za krizni način delovanja beg-ali-boj.

Anti-Trumperji ni politično gibanje. Je politični kult, njihova kriza pa so bile volitve leta 2016. Iracionalna prepričanja, kot naprimer, da je Trump ruski agent, so značilna za zarotniške ume kultov. Nezmožnost razumevanja, da so njihova prpričanja popolnoma neracionalna, nam demonstrirajo, kako pranje možganov deluje. Volitve leta 2016 v ZDA so na njihove člane vplivale z izgubo nadzora. Trump je postal utelešena kriza njihove izgube nadzora. Njihov strah, krivda in jeza sta povzročili stres, ki je spremenil njihovo obnašanje in prepričanja.

A v zelo nedavni preteklosti so milijoni verjeli, da Trump v resnici dela za Moskvo.

To je pranje možganov na tako kratki časovnici, da se ga z lahkoto spomnimo. A večina od nas ima težavo z razumevanjem, kako deluje in zakaj deluje. In ta manjko razumevanja nas zadržuje na mestu.

Preberite tudi: Državno – vladno trošenje in investicije ne ustvarjajo gospodarske rasti

Kako lahko pametni ljudje padejo na blage variacije iste laži generacije za generacijami? Pametni ljudje so najboljše tarče za pranje možganov. Kulti rekrutirajo perspektivne študente na univerzah, iščejo povzpetniške direktorje ki iščejo leadership trenerje ter iščejo nezadovoljne profesionalce, ki iščejo pomen. Kulti so redko sestavljeni iz neumnih ljudi. Sestavljeni so iz pametnih ranljivih ljudi.

Človeška bitja se ne vedejo racionalno. Racionaliziramo naše vedenje.

Bolj kot ljudje racionalizirajo, bolj se jim lahko opere možgane. Vaše stare digitalne ure Casio iz praška iz Italije se ne da shekati. Tudi če bi se jo, nima nobenih posebnih funkcij. Vaš pametni telefon pa se lahko sheka ter se ga pripravi, da stori marsikaj. Vaše namizje se lahko sheka in se ga pripravi, da stori marsikaj več, kot je vidno. Inteligenca nas ne dela manj ranljive za manipulacijo, inteligenca nas pušča veliko bolj ranljive. Kampanija političnega pranja možganov v tej državi cilja na višji in srednji sloj. Najboljši predmeti za pranje možganov so inteligentni in čustveno ranljivi. Lažje se jih manipulira z uporabo luknje med njihovimi čustvi in razumom, njihova čustvena nestabilnost pa omogoča, da se jih lažje prisli v krizni način. Idealni subjekti so v svojih najstniških letih ali pa zgodnjih dvajestih. V današnjih, modernih časih, je to obdobje v katerem se identiteta še vedno razvija, zato se jo lahko razbije in na novo sestavi. Zato levica večino svojega pranja možganov usmerja v srednje šole in univerzitetne študente. Zato so hoteli nadzor nad izobraževalnim sistemom in zabavno industrijo nad vsemi ostalimi.

Oba sistema sta postala visoko donosne industrije pranja možganov – ena je pocukrana druga pa grenka.

Učilnice in predavalnice zagotavljajo fizični nadzor nad študenti skoraj dve desetletji njihovega življenja. Ta nadzor se je na začetku uporabljal za preprosto dogmatično pridiganje. Nato je eskaliral v kultno vedenje z igranjem vlog v razredu in spodbujanjem množičnega izražanja ljubezni in sovraštva, transformacije spolne in seksualne identitete, odtujenosti od prijateljev in družine ter nasilnih prikazov bolečine in besa.

Modern politični kampus politik identitet, kot je FDV, izgleda bolj, kot Jonestown ali pa zborovanje Hitler Jugend.

Izkoriščanje spolnosti, sprožanje krivde in sramu v otrocih, za spremnjanje njihovih identitet, je bilo ponavadi delo najnižjih divjih plemen in najbolj zlobnih kultov. Sedaj je to slovenski izobraževalni sistem.

Tehnike niso nove. So zlobne in stare, kot sam čas.

Kot vsak kult, novodobna univerza trdi, da služi izobraževalnemu namenu, ki študentom poizkuša pomagati najti namen in pomen, a vztraja na tem, da se morajo najprej pozdraviti podzavestnega zla, kot je beli privilegij in toksična možatost, ki jih zadržujejo pri procesu, ki razgradi njihove bariere, spodbudi priznanja, izražanje travm, sramu in krivde, zato, da si ustvarijo novo identiteto.

To ni izobraževanje. Niti ni dogmatično poučevanje. Je popolnoma isti nabor tehnik, katere uporablja katerikoli večji kult po svetu. Ko enkrat univerze poizkušajo pozdraviti svoje študente podzavestnih zlob v zaprtih seansah, pod vodstvom terapevtov brez licenc, ki so del nekega gibanja, ni nobene razlike več med univerzo in nekim kultom. Razika je edino v kakšni milijardi eurov davkoplačevalskega denarja na leto.

Te seje, na katerih se lahko ozdravi beli privilegij ali pa toksično možatost, ali pa na katerih se študente spravi v stik s travmami njihovega zatiranja kot manjšino, duplicirajo kultsko indoktrinacijo v vsakem pogledu.

So nasledniki skupin za dviganje zavesti, katerih imena celo nakazujejo na njihovo kultno naravo.

Kljub naporom, da bi zapakirali levičarske politike v objektivni plašč strokovnjaka, znanstvenika, šolnika in birokrata, srce teh politik leži v duhovni zgodbici boja med altruističnim dobrim in materialističnim zlom, neizogibnim zgodovinskim zmagoslavjem napredka nad reakcijo in pseudo-religioznim indoktriniranjem novih rekrutov v gnostično razkritje našega zatiralnega sveta s svojimi večplastnimi zarotami kapitalizm, seksizma in rasizma. To je originalna “rdeča tabletka”. Oziroma “mala rdeča knjižica”.

Za tiste, ki nismo člani kulta, je to pranje možganov. Za člane kulta je to odkritje. Razlikovanje lahko izgleda, kot stvar perspektive med verniki in ne-verniki, a leži v vprašanju strinjanja. Pranje možganov se vedno zanaša na to, da se žrtvi odstrani možnost obvladovanja. Obvladovanje oziroma izbira oziroma oblast se lahko odvzame javno, s silo. Lahko pa se jo odvzame na skrivaj preko manipulacije in prevare. A vedno pride do izgube oblasti/izbire/nadzora pri žrtvi.

Žrtev ne razume procesa s katerim se jih je razgradilo in nazaj sestavilo, dokler ne preteče veliko let. In če proces deluje, kot je bil zamišljen, oseba nikoli ne spozna, da se je sploh zgodil. Najbolj krut trik pranja možganov pa je ta, kjer se uporabi inteligenco žrtve kot največjega zaveznika pri gradnji pasti za njegov lasten ego in zavest, kateri se ne more izogniti brez velike mere odločenosti.

Podobno, kot odvisnost od drog, posledice pranja možganov spremenijo um v zapleten labirint racionalizacij samo-destruktivnega obnašanja, katerega varuje biologija in podzavest. Temu se ne da izogniti brez da se razgradi obrambne mehanizme, ki so bili nameščeni kot ščit, da bi ponovno občutili izvorno travmo ter da se razišče čustva, ki stojijo izza teh mehanizmov.

Pranje možganov lahko ustvari nove ideje in realnosti, ne more pa ustvariti novih čustev. Vse kar lahko stori je, da jih ojača in uporabi na svojem subjektu za vgradnjo novega prepričanja v spremenjeni realnosti. Pranje možganov ne ustvarja krivde, sramu, strahu, ljubezni ali sovraštva ampak jih ojača in izkoristi kot orodja za ustvarjanje stresa, vsiljevanja krize, ter nato spremembo enega prepričanja ali pa elotne identitete.

Zato se levice ne more premagati preko debat o politikah in intelektualnih abstrakcijah. Ker levica je sistem prepričanj. Čeprav operira z navidezno abstrakcijo, je to zgolj jezik, ni pa to pomen. Ezoterični jeziki politik in pop kulture s katerimi operirajo so vozila za globji jezik primarnih čustev. Izze teorij in manifestov je velika tema strahu in terorja, ljubezni in sovraštva, čustvene nestabilnosti in ranljivosti, na katerih so zgrajene njihove laži in propaganda.

In znotraj te primarne teme se rodi vso to zlo, da lahko pranje možganov opravlja svoje delo.

Subliminalna modifikacija vedenja skozi TV, računalnik opisana v US patent 6506148/ –>

<– Kako sistemi propadejo?

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.