Konec poceni hrane

Globalna proizvodnja hrane temelji na prsti in dežju. Roboti tega ne spremenijo. Od vseh čudežev modernega časa se v ZDA in v razvitih državah po svetu najmanj ceni izobilje poceni hrane. Era poceni hrane se zaradi raznih med seboj povezanih razlogov končuje.

Postali smo tako odvisni od industrijskega kmetijstva, ki ga poganja dizelsko gorivo, da smo v kontekstu pridelave hrane pozabili, da šteje “vsak mali doprinos” – tudi majhna dvorišča/steklenjaki lahko zagotovijo pomembne količine hrane in zadovoljstva. Skoraj vsaka temperaturno zmerna mikro klima oziroma terroir je primerna za gojenje nekaterih rastlin, zelišč, dreves in živali. Terroir zajema vse o specifični lokaciji – vrsta prsti, variacije klime, izpostavljenost soncu, bakterije v soli itd…

Pozabili smo, da so v mestih nekoč večino hrane za prebivalce proizvedli znotraj meja mest. Majhne parcele zemlje, vrtički na strehah, kurje lope na dvoriščih lahko veliko prispevajo, ko se jih spodbuja in ne omejuje ali pa odpravlja preko raznoraznih “okoljevarstvenih” depopulacijskih agend. Pa začnimo z dejstvom, da je velika večina ljudi popolnoma slepih glede proizvodnje poceni hrane, ki jo redni obiskovalci trgovin smatrajo za samoumevno. Velika večina ljudi o gojenju in pridelavi hrane ne ve praktično ničesar, še manj pa vedo o tem, kako se nekaj vzgoji, napita, požanje/zakolje, procesira in pakira. Visoko izobraženi ljudje niso sposobni prepoznati rastline stročjega fižola, ker večina visoko izobraženih ljudi te rastline še ni videla v živo. Visoko izobraženi ljudje ne vedo ničesar o prsti ali pa industrijskem kmetovanju. Živali katerih meso redno uživajo niso še nikoli videli v živo niti niso nikoli skrbeli za katerokoli žival, ki jo človeštvo že tisočletja uporablja za pridobivanje mleka, jajc in mesa.

Večina ljudi smatra industrijsko kmetijstvo in posledično izobilje in cenovno ugodnost za stalnico kot, da bi bila to neke vrste pravica dodeljena ob rojstvu namesto, da to obdobje dojamemo kot neodgovorno trošenje resursov, ki jih ni mogoče nadomestiti. Kmetijstvo v butičnem obsegu je finančno težavno saj se na ta način tekmuje z globalnim industrijskim kmetovanjem, ki temelji na ogljikovodikih (nafta, bencin…) in poceni uvoženi delovni sili. A še vedno je možno z lokalno podporo potrošnikov in podjetij razviti lokalne nišne produkte. Vkolikor ima kmečko gospodarstvo vsaj en produkt, ki plačuje dostojno plačo, lahko kmetijsko gospodarstvo začne z izvajanjem manj finančno privlačne niše iz področja poljedelstva/vzreje mesa.

Industrijsko kmetijstvo zajema precej dejavnikov, ki jih razume zelo malo ljudi. Pošiljanje sadja preko dolgih razdalj preko zračnega tovora je funkcija 1) absurdno poceni goriva za avione in 2) globalnega turizma, ki polni avione z potniki, ki subvencionirajo zračni tovor, ki je shranjen pod njihovimi stopali. Ko se je globalni turizem posušil zaradi Covid lockdownov se je porušila tudi kapaciteta letalskih tovornih prevozov. Smešno je, ko beremo še kakšen članek, recimo na biltenu World Economic Forum politik in agend zapakiranem v trač tabloid Finance.si, o nekem novem kmetijskem robotu, ki bo nadomestil človeško delo kot, da je človeško delo ključni strošek v industrijskem kmetovanju (ključni stroški industrijskega kmetovanja so ogljikovodiki, gnojila, transport, stroški skladnosti z predpisi, najemi zemlje in davki…).

13.8.2022 članek v “poslovnem” trač tabloidu Finance nosi naslov: Način kmetovanja bo potrebno prilagoditi logiki robotov.
Vhodni stroški za kmetijstvo

Nič pa nismo povedali o odvisnosti industrijskega kmetovanja od prsti, sladkovodne podtalnice in dežja. Namakalni sistemi so posledica dežja/snega nekje v višjih predelih. Ko je enkrat prst in podtalnica izčrpana in dež postane nepredvidljiv robot zgolj poplesava na golem polju – ne glede na vgrajene najnovejše senzorje in ostalo super moderno opremo, ki jo ima. Globalna proizvodnja hrane temelji na prsti in dežju. Roboti tega ne spremenijo. Ljudje, ki se za svoje preživetje zanašajo na industrijsko kmetijstvo, ne razumejo, da njihovo povpraševanje (in nakupi) uničujejo prst in izčrpavajo podtalnice, saj je industrijska pridelava hrane takšna že po svoji naravi, prsti in podtalnice pa z tehnologijo ni mogoče nadomestiti. Ko rodovitne prsti in podtalnice ni več jo ni več. Prst se lahko regenerira ampak ne morejo jo regenerirati industrijske kmetijske metode – dizelski traktorji in gnojila pridobljena iz zemeljskega plina. Malo ljudi ceni dejstvo, da je prst živa in, ko enkrat postane mrtva v njej ne bo zraslo kaj prida. Karkoli se že pridela v slabi in iztrošeni zemlji potem ne vsebuje mikrohranil katere vsi potrebujemo – od rastlin, živali do ljudi. Vsak organizem je vezan na Zakon Minimumov: Prehranjevanje z eno hranilno snovjo je neuporabno vkolikor ni na voljo vseh ključnih hranil v pravilnih proporcih.

Prekomerno gnojenje rastlin z dušikovimi gnojili ne bo povzročilo večjih plodov vkolikor rastlina nima dovolj kalcija, magnezija itd… Vse kar prekomerna uporaba dušikovih gnojil na poljih povzroči je, da se zastrupi podtalnica in voda v bližini, ko se odvečen dušik spere v vodo. Namakanje je še en čudež katerega malo ljudi razume. Sčasoma se naravne soli v vodi akumulirajo v prsti, ki se jo namaka in posledično prst zgubi rodovitnost. Bolj kot je suho podnebje in manj, kot je dežja, da izpere soli iz zemlje, slabša je rodovitnost. Namakalni sistemi na dolgi rok niso vzdržni. Rastline potrebujejo zanesljive pogoje za doseganje zrelosti. Vkolikor je rastlina ali drevo prikrajšan za vodo in hranila se s tem ošibi imunski sistem in je posledično bolj dovzeten za bolezni in okužbe z insekti. Količina pridelka upade vkolikor ni dovolj vode in hranil, ki bi podpirali sadež ali zrno.

Ekstremno vreme povzroča opustošenje v kmetijstvu, tudi pri industrijskem kmetijstvu. Poljščina lahko raste odlično in doseže zrelost nato pa veter ali pa močni nalivi dežja uniči to poljščino v nekaj minutah. Velika večina ljudi predvideva, da bo izbilje žitaric (riž, žito, koruza) vedno prisotno brez, da bi se zavedali, da velika večina teh žitaric prihaja iz samo peščice lokacij, ki imajo prave pogoje za industrijsko poljedelstvo. Vkolikor katerakoli od teh lokacij doživi nenadne spremembe podnebja (ali pa postanejo tarča napadov z orožji za modifikacijo vremenskih vzorcev) potem bo izvoz teh poljščin močno okrnjen. Ko enkrat ni več na voljo poceni žitaric tudi ni več na voljo poceni mesa saj večino živalske krme predstavljajo razne žitarice.

Obseg površine potrebne za vzgoj izobilja žitaric težko opišemo saj je gromozanski. V ZDA v zvezni državi Iowa naprimer večino površja omenjene zvezne države predstavljajo neskončna polja koruze in soje – velik odstotek teh poljščin postane živalska krma. Turisti spuščajo razne zvoke ugodja kot so “mmmmmmm” in “uuuuuuuu” ko v Franciji ali pa Italiji degustirajo lokalno proizveden kozji sir. Niti pomislijo ne na človeško delo, ki je potrebno za pridelavo takšne ekskluzivne hrane. Takšnega dela ne morejo nadomestiti roboti.

Industrijsko kmetijstvo deluje samo v obsežnih gospodarstvih, pri velikem obsegu in z visokimi stroški pridelave. 10 kg vreča piščančjih beder stane npr.30 eur samo zato, ker se je vzgojilo na milijone kokoši v skrbno načrtovanih tovarniških pogojih in so bile zaklane in očiščene v industrijskem obsegu. Vkolikor se zmanjša obseg in stroški pridelave celotna operacija postane nerentabilna oziroma ekonomsko neupravičena. Globalno industrijsko kmetovanje se zanaša na izkoriščanje nizkocenovne delovne sile in izkoriščanje prsti, ki še ni izčrpana. Zato je čiščenje amazonskega pragozda tako dobičkonosno – najamejo obupane delavce, ki nimajo prav veliko drugih možnosti za zaslužek denarja, posekaj, posadi in sadi toliko časa dokler prst ne postane nerodovitna. Nato se preprosto premakni na drug izsekan teritorij.

Preberite tudi: Ko boste prebrali sledeče, najverjetneje ne boste nikoli več želeli imeti na krožniku genetsko modificirane hrane

Glede industrijskega kmetovanja in zanašanja na poceni ogljikovodike je še precej nejasnosti med potrošniki. Veliko ljudi polaga upe na organsko zelenjavo brez, da bi se zavedali, da vsak organski paradižnik še vedno predstavlja 5 čajnih žličk dizelskega goriva in 5 čajnih žličk goriva za avione (vkolikor je paradižnik gojen v industrijskem obsegu in prepeljan z letalom več tisoč kilometrov po zraku). Velika večina planeta pa ne more podpirati poljedelstva z visokim donosom pridelkov. Prst je nerodovitna ali pa iztrošena – regeneracija prsti pa je večletni proces ali pa več-desetletni proces potrpežljivega investiranja, ki ni dobičkonosno v industrijskem obsegu.

Kot način služenja denarja se lokalizirana proizvodnja ne more primerjati z industrijskim kmetovanjem. A to ni cilj. Cilj je, da se nadomesti odvisnost od industrijskega kmetijstva z svojo lastno veliko manjšo optimizirano-na-lokalno proizvodnjo s katero pridelamo viške, ki pomagajo nahraniti naše omrežje zaupnikov – družina, prijatelji in sosedje. V obdobju v katerem industrijsko kmetijstvo troši svoje zadnje rodovitne prsti in črpa zadnjo podtalnico, ogljikovodiki in mineralna gnojila pa postajajo vse dražja, podnebne spremembe (ki so sicer vojaško orožje določenih velesil planeta Zemlja s katerim elite bijejo vojno proti običajnim ljudem) so prekinile okoli 50 let relativno milega in predvidljivega vremena – zato bo poceni hrana izginila. Ko bo obseg in stopnja uporabe začela upadati bo industrijsko kmetovanje ekonomsko in okoljsko popolnoma nerentabilno. Ta odvisnost od obsega in stopnje uporabe je slabo razumljena. Običajni državljani, ki se identificirajo z besedo “potrošnik”, predvidevanjo, da bo nekdo pač preprosto nadaljeval z pridelavo hrane v velikem obsegu ne glede na druge pogoje – a vsaka aktivnost mora biti finančno in okoljsko rentabilna – v nasprotnem primeru aktivnost izgine.

Z propadom industrijskega kmetovanja pa bo hrana postala veliko dražja. Tudi če se bo cena samo podvojila bo to še vedno poceni glede na obete v prihodnosti. Zaradi odvisnosti od industrijskega kmetijstva smo pozabili kako produktivna je lahko lokalna proizvodnja. Male operacije, ki so v skladu z terroir lokacije, lahko proizvedejo presenetljive količine hrane. Prihodnost vzdržne, cenovno ugodne in hranljive hrane je v lokalizirani proizvodnji optimizirani za proizvode, ki rastejo dobro tudi brez industrijskih intervencij. Zadovoljstvo in dobro počutje, ki ga povzroči ta povezava z zemljo in naravo, je močno podcenjeno. Ni naključje, da najdlje živeči zdravi ljudje med nami – naprimer prebivalci Okinawe in grških otokov, vsi obdelujejo svoje vrtove in živali, proizvod svojega dela pa delijo z svojimi družinami, prijatelji in sosedi.

Preberite tudi: 20 dejstev o prihajajočem globalnem pomanjkanju hrane, ki vas bodo šokirala

Gojenje hrane je zabavno in zelo nagrajujoče delo. Morda bo celo postalo bolj pomembno od bančništva saj je FIAT monetarni sistem srednjeročno nevzdržen sistem zahodne civilizacije (cca.15-20% planeta), ki proizvaja dolg in papirnate monetarne enote, katere nimajo hranilne vrednosti in s katerimi lahko kupiš samo nekaj kar ti bo nekdo pripravljen prodati, te takoimenovane “monetarne enote” pa za nameček še vsako sekundo izgubljajo kupno moč in so zato srednjeročno nevzdržen sistem. Tisti, ki ne posedujete osnovnih veščin pridelave hrane, postanite prijatelji s tistimi, ki hrano pridelujejo. Cilj ni zamenjava industrijskega kmetijstva. Cilj je zmanjševanje odvisnosti od nevzdržnih globalnih sistemov z ponovnim obujanjem lokalne proizvodnje.

Videoposnetek: Nizozemski kmetje zanetili svetoven anti-globalističen odpor –>

<– Nizozemski demonstranti stresli gnoj v vladne pisarne zaradi predpisov, ki uničujejo kmetijstvo