Državno – Vladno trošenje & investicije ne ustvarjajo gospodarske rasti

V Sloveniji velja splošno prepričanje, da Vladni izdatki in investicije igrajo pomembno vlogo pri gospodarski rasti. Še posebej je zasidrano prepričanje, da če gospodarstvo pade v počasnejšo gospodarsko fazo rasti naj bi povečanje Vladnih izdatkov zagotovilo potreben zagon, na podlagi katerega bi se oživelo gospodarstvo oziroma prešlo v višjo stopnjo rasti. Takšno prepričanje nam prodajajo zagovorniki državnih intervencij v gospodarstvu.

Veliko lažje bi se živelo, če bi se bogastvo/kapital lahko natisnilo na lističe papirja.

Zagovorniki visokih Vladnih izdatkov trdijo da, ko se pokažejo znaki upočanjevanja gospodarstva, bo to okrepilo potrošnjo, ki bo okrepila gospodarstvo. Pri takšnem načinu razmišljanja trošenje nekega posameznika postane del prihodkov drugega posameznika, in trošenje spet tretjega posameznika postane del prihodkov prvega posameznika. Če zaradi poljubnega razloga ljudje pričnejo manj verjeti v lepo prihodnost ter se odločijo, da bodo zmanjšali svoje trošenje, bo to vplivalo na zmanjšanje potrošnje. Ko posameznik troši manj, to poslabša položaj nekega drugega posameznika, ki posledično potem tudi zmanjša svoje trošenje. Če sledimo tej logiki, bi zato, da bi preprečili, da prihajajoče upočasnjenje stopnje rasti gospodarstva nebi ušlo iz nadzora, Vlada morala dvigniti izdatke ter tako zapolnila izpad v trošenju zasebnega sektorja.

Ko je enkrat tok trošenja vzpostavljen na ustrezen nivo, so stvari normalizirane in trdna gospodarska rast je ponovno vzpostavljena. To je splošno prepričanje v Sloveniji.

Mnenje, da bo povečanje Vladnih izdatkov prispevalo k ekonomski rasti daje vtis, kot da ima Vlada na razpolago zalogo resničnih prihrankov, ki jih uporabi v kriznih trenutkih. Ko se enkrat recesijski grožnji izogne, lahko Vlada zmanjša podporo tako, da zmanjša dobavo realnih prihrankov gospodarstvu. Vse to namiguje na to, da naj bi Vlada nekako ustvarjala resnično bogastvo in ga uporabila, ko se ji to zdi potrebno.

Glede na to, da Vlada in država nista ustvarjalca bogastva/kapitala, kadarkoli dvigneta svoje izdatke morata tudi pospešiti tempo kanaliziranja bogastva/kapitala iz zasebnega sektorja, v katerem pa se ustvarja bogastvo/kapital. Posledično temu, več kot Vlada/država misli trošit, več bogastva/kapitala bo primorana vzeti ustvarjalcem bogastva/kapitala. S preusmerjanjem resničnega kapitala v različne neproduktivne aktivnosti povečanje Vladnih/državnih izdatkov dejansko spodkopava ustvarjanje bogastva/kapitala ter sčasoma tudi oslabi gospodarsko rast. Ta način razmišljanja sledi idejam Maynard Keynesa. Na kratko, Keynes je bil mnenja, da v tržnemu gospodarstvu ne moremo povsem zaupati, ker je konstantno nestabilno. Če je brez nadzora, lahko tržno gospodarstvo pride do točke samo-uničenja. Torej iz tu potem izhaja potreba po Vladah/državah in centralnih bankah, ki upravljajo z gospodarstvom.
V Keynesianskem okviru razmišljanja je iznos, ki ga neko gospodarstvo lahko generira z danim bazenom resursov, naprimer delovna orodja in stroji z dano tehnologijo brez povzročanja inflacije, označen kot potencialni iznos. Posledično temu, v Keynesijanskem okviru, večji kot je bazen resursov, ker so vse ostale stvari enake, večji iznos lahko ustvari gospodrstvo. Če zaradi poljubnih razlogov povpraševanje po proizvedenih dobrinah ni dovolj močno, to pripelje do ekonomskega upadanja (nezadostno povpraševanje po dobrinah povzroči, da se uporablja samo del obstoječe delovne sile in kapitalskih dobrin).

V takšnem okviru razmišljanja je potem zelo smiselno povišati Vladno trošenje z namenom povišanja povpraševanja ter izogiba gospodarskega upadanja.

Pomembnost resničnih prihrankov

Kar manjka v zgornjem okviru razmišljanja je predmet realnih prihrankov. Naprimer, pek od proizvodnje desetih štruc kruha potroši dve štruci kruha, prihrani osem štruc kruha, ki jih zamenja za par čevljev s čevljarjem. V tem primeru pek financira nakup čevljev preko prihranjenih osem štruc kruha. Opazite, da kruh vzdržuje čevljarjevo življenje in dobrobit. Enako je čevljar financiral nakup kruha preko čevljev, ki vzdržujejo pekovo dobrobit.

Torej, sedaj se je pek odločil, da bo zgradil še eno peč, da bo povečal proizvodnjo kruha. Zato, da bo svoj načrt implementiral, pek najame storitve izdelovalca peči. Izdelovalca peči plača z delom kruha, ki ga proizvaja. Ponovno, kar imamo tu je situacija, kjer se gradnja peči financira s proizvodnjo končne potrošne dobrine – kruhom. Če je zaradi poljubnega razloga tok proizvodnje kruha prekinjen/oslabljen, pek ne bo zmožen plačati izdelovalca peči. Posledično temu se bo gradnja nove peči prekinila/opustila.

Torej, tudi če sprejmemo keynesianski okvir, da je potencialni iznos višji, kot dejanski iznos, iz tega ne sledi, da bo povečanje Vladnih izdatkov pripeljalo do povišanja dejanskega iznosa gospodarstva. Celotnega iznosa oziroma proizvodnje ni mogoče dvigniti brez potrebne podpore iz prihranjenih končnih potrošniških dobrin ali pa brez toka resničnih prihrankov. To smo si ogledali na primeru končne potrošniške dobrine – kruha – pek je lahko financiral širitev svoje proizvodne strukture. Podobno morajo drugi proizvajalci imeti shranjene dokončane realne potrošniške dobrine – resnične prihranke – da lahko financirajo nakup dobrin in storitev, ki jih potrebujejo. Velja omeniti, da vpeljava denarja ne spremeni bistva varčevanja. (Denar je sredstvo izmenjave. Uporablja se samo za zagotovitev toka dobrin, ne more pa zamenajti končne potrošniške dobrine oziroma “če na trgu ni proizvedenega dovolj kruha, lahko na papirnat denar namažete marmelado, morda boste preživeli…”).

Vlada sama po sebi ne ustvarja resničnega bogastva/kapitala, torej od kje potem ideja, da bi povišanje Vladnih izdatkov oživelo gospodarstvo?

Razni posamezniki, ki so zaposleni s strani Vlade (javna uprava) pričakujejo kompenzacijo/plačilo za svoje delo. Edini način, kako lahko plača te posameznike je, da obdavči tiste, ki še vedno ustvarjajo resnično bogastvo/kapital. Ko to Vlada/država to stori, dejansko oslabi proces ustvarjanja bogastva/kapitala ter spodkopava obete za gospodarsko okrevanje.

Fiskalni stimulus bi “deloval” vkolikor bi bil tok resničnih prihrankov dovolj velik, da bi podpiral oziroma financiral Vladne aktivnosti, medtem, ko bi še vedno omogočal pozitivno stopnjo rasti v aktivnostih zasebnega sektorja (Opazite, da je vsesplošno povišanje realne gospodarske aktivnoti v tem primeru napačno pripisano Vladni ihlapni fiskalni politiki).

Če pa tok resničnih/realnih prihrankov ni dovolj velik, potem, ne glede na kakršnakoli povišanja Vladnih izdatkov, splošne gospodarske aktivnosti ni mogoče oživeti.

V tem primeru pa, več kot Vlada troši, oziroma več kot pobere ustvarjalcem bogastva/kapitala, bolj oslabi obete za gospodarsko okrevanje.

Zato, ko Vlada preko davkov preusmeri kruh v svoje lastne aktivnosti, bo imel pek na razpolago manj kruha. Posledično ne bo mogel zagotoviti plačila storitev izdelovalca peči. Rezultat tega pa je, da ne bo mogoče povečati proizvodnje kruha, z vsemi ostalimi stvarmi je enako.

Ko se tempo Vladnega/državnega trošenja povečuje se lahko pojavi situacija, ko pek ne bo imel na razpolago niti dovolj kruha, da bo vzdrževal obstoječo delovno peč. (Pek ne bo imel dovolj kruha za plačilo storitev vzdrževalca – tehnika za vzdrževanje obstoječe peči v normalnem stanju). Posledično temu, bo njegova proizvodnaj kruha dejansko upadla.

Podobno bodo ostali ustvarjalci bogastva/kapitala, zaradi povišanja Vladnih/državnih izdatkov, imeli na razpolago manj realnih prihrankov. To bo posledično oslabilo proizvodnjo dobrin in storitev. To posledično nato ustavi in nikakor ne pomaga pri višanju splošne realne gospodarske rasti.

Kot vidimo povišanje državnega/vladnega trošenja oziroma izdatkov vodi do oslabitve procesa ustvarjanja bogastva/kapitala na splošno. Sodeč po Ludwigu von Misesu.

Potrebno je poudariti očitno, in sicer, da Vlada/država lahko troši ali investira samo toliko, kolikor odvzame/pokrade/obdavči svoje državljane ter da dodatno trošenje in investiranje države/vlade zmanjša trošenje/investiranje državljanov v obsegu odvzetega/pokradenega/obdavčenega.

Posebno obvestilo za Alenko Bratušek in narciska Šarca ter samo-oklicanega strokovnjaka Jureta Lebena, ki tega ne razumejo. Državo ste zadolžili za 2 novi milijardi. Zasebni sektor teh dolgov ne bo povrnil z večjo gospodarsko aktivnostjo ampak s selitvijo kapitala v ekonomsko zrelejše države v državnem sistemu pa dodne vrednosti ne ustvarjate, sploh pa ne realne na dolgi rok, ker bo ta denar poniknil po črnih luknjah omrežij tranzicijske levice. Tako ste dve novi milijardi pripeljali v državo zato, da se pokradeta, slovenskim davkoplačevalcem pa bodo ostali dolg in obresti ter popolnoma sfalirani gospodarski projekti in državne politike. Ampak saj to je vse v Vašem slogu – torej slogu sfalirancev.

<– 10 razlogov zakaj vladam spodleti

Zakaj posebni interesi poizkušajo prevzeti nadzor nad Vladami? –>

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.