Surovinsko-valutna revolucija se je začela…

Na dogodke sedanjega časa bomo gledali nazaj in spoznali, da so današnji dogodki označili spremembo iz na dolarju zasnovanega globalnega gopodarstva podprtega z finančnim kapitalom v s surovinami podprte valute. Soočamo se s spremembo garancij plačil, ki je popolnoma finančne narave, v surovinsko podprte garancije plačil. Garancije za plačila posojil (npr.kreditna pogodba) pa so temelj celotnega finančnega sistema. Konec na financah zasnovanega sistema pa se pospešuje še zaradi geopolitičnih razvojev dogodkov. Zahod obupano poizkuša sankcionirati Rusijo v gospodarsko podložnost a uspelo jim je samo zvišati cene energije, surovin in hrane – svojim državljanom. Centralne banke ne bodo imele nobene druge izbire kot pa da inflatorno natisnejo svoje valute s katerimi bodo plačale za vse to. Rusija pa je rubelj vezala na cene surovin z uporabo gibljivega pega zlata, Kitajska pa je prav tako prikazala razumevanje inflatorne igre zahoda, saj je dve leti kopičila surovine in ključne žitarice, svoji valuti pa je dovolila, da se je proti dolarju okrepila.

Kitajska in Rusija ne hodita po stopinjah zahoda glede inflatornosti svojih valut. Namesto tega sta izbrali strategijo stabilnejšega denarja z obeti stabilnih obrestnih mer in cen medtem, ko zahod pospešeno drvi v nasprotno smer. Analitik Credit Suisse in kvant vseh kvantov Zoltan Pozsar ta moment poimenuje z Bretton-Woods III. V tem članku bomo analizirali, kako se bo to najverjetneje odvilo, zaključili pa bomo z ugotovitvijo, da bo dolar in ostale zahodne valute in ne rubelj, imel največ težav z soočanjem z koncem 50 letnega obdobja gospodarske financializacije.

Čiste finance se menja z surovinskimi financami

Tega v osrednjih medijih še niso dojeli saj še vedno poročajo o včerajšnjih bitkah. V mesecu marcu je ameriška vlada sprejela smrtno kazen za svojo hegemonijo v zadnjem obupanem metu dolarske kocke. Ne samo, da je ameriška vlada popolnoma napačno ocenila rusko situacijo glede ruskega gospodarstva, ampak je tudi napačno verjela v svojo moč s sankcijami Rusije in putinovh oligarhov. Z sankcijami so morda dosegli delno blokado volumna ruskega izvoza a kompenzacija za to je prišla v obliki višjih cen na enoto, kar koristi Rusiji, strošek pa povzroča zahodnemu zavezništvu.

Posledica je končna bitka finančne vojne, ki se je kuhala več desetletij. Sankcij ne sprejemaš proti največjemu svetovnemu izvozniku energije in delnemu dobavitelju široke palete surovin in surovinskih materialov, vključno z žitaricami in gnojili brez, da s tem škoduješ vsem drugim, kot pa dejanski tarči. Še hujše pa je dejstvo, da ima dejanska tarča v Kitajski izredno močnega prijatelja s katerim je Rusija partner v največjem gospodarskem bloku na svetu – Shanghai Cooperation Organization – ki poveljuje vzhajajočim trgom, ki predstavljajo več kot 40% svetovnega prebivalstva. To je prihodnost in ne preteklost – preteklost je wokeism zahoda, škodljivo obdavčevanje, dominacije gospodarstev preko države in njene birokracije, antikapitalističnega socializma ter s tem so tudi končana magična drevesa na katerih raste denar, ki pomaga vse to plačati.

Kljub tej ogromni luknji v mreži sankcij si zahod ni dal nobenih drugih političnih možnosti kot pa privijanje in zaostrovanje sankcij. A odziv Rusije je za zahodni finančni sistem poguben. V dveh preprostih objavah – vezava rublja na zlato za domače kreditne institucije ter zahteva po plačilu ruske energije v rubljih – pozivajo k končanju fiat dolar obdobja, ki je vladal svetu vse od odprave Bretton Woods dogovora leta 1971 (nixonov šok). Pred samo petimi desetletij je dolar sam prevzel od zlata vlogo globalnega rezervnega sredstva. Po sedemdesetih, ki so bila desetletje valute, obrestne mere in volatilnosti finančnega kapitala, smo se vsi namestili v svet vse večje financializacije. Londonov big-bang na začetku osemdesetih je tlakoval pot za regulirane derivate in devetdeseta so videla vzpon hedge skladov in dotcomov. Temu je sledila eksplozija nereguliranih preko pulta izdanih derivatov v obsegu stotin bilijonov ter garancij, ki so trčile v grbino kolapsa Lehman-Brothers. Od propada Lehmana je bila ekspanzija globalnega kredita za popolnoma finančne aktivnosti milo rečeno osuplljiva, ustvarila je balon finančnega kapitala, kateremu ni niti blizu noben drug eksces v zgodovini finančnih ekscesov. V kombinaciji z statističnimi manipulacijami učinka na potrošniške cene je preklop gospodarskih resursov iz Main Streeta na Wall Street skril inflatorni dokaz kreditne ekspanzije pred očmi javnosti.

Preberite tudi: Kaj arhitekti “velikega” reseta ne želijo, da razumete glede ekonomije

Vse to bo kmalu končano z novo surovinizacijo – kar analitik in finančni orakelj ter kvant pri Credit Suisse Zoltan Pozsar imenuje Bretton-Woods III. Prvo verzijo je suspendiral Nixon 1971, druga verzija je trajala od takrat do sedaj, ko je dolar nedvomno vladal. To pa nas pripelje do Bretton-Woods III. Rusko vztrajanje na tem, da uvozniki njene energije plačujejo v rubljih in ne v dolarjih ali eurih je pomemben dogodek, direkten izziv vloge dolarja. Rusiji neprijazne države, ki je seznam držav združenih proti Rusiji, nimajo nobene izbire. EU, ki je največja uvoznica ruskega zemeljskega plina laho bodisi sprejme kroglo ali pa začne izbirati nezadostne alternative. Na izbiro ima, da kupi zemeljski plin in nafto po zmernih cenah v rubljih ali pa, da napihne cene v eurih in še vedno ne dobi dovolj količin, da bo ohranila delujoča gospodarstva ter, da bodo državljani EU na toplem in mobilni. Kakorkoli obračamo izgleda, da Rusija zmaga in EU izgubi.

Glede pozsarjevega prepričanja, da smo na pragu Bretton-Woods III, lahko jasno vidimo logiko njegovega argumenta. Močno napihnjen finančni balon označuje konec obdobja, v pripravi petdeset let. Negativne obrestne mere v EU in Japonski niso samo anomalija ampak so zadnji met kocke za yen in euro. ECB in Bank of Japan imata obe portfelj obveznic, ki je izbrisal njuno vrednost…nato pa. Vse zahodne centralne banke, ki so izvajale kvantitativno sproščanje imajo isto težavo. Pravi kontrast predstavljata ruska in kitajska centralna banka, ki nista izvajali kvantitativnega sproščanja in imata čiste bilance. Dvig obrestnih mer za zahodne valute je postal še bolj realen in višina dviga še večja zaradi ruskega agresivnega odziva na sankcije zahoda. Ruski odziv pospešuje bankrot celotnega bančnega sistema zahoda, s pokom močno napihnjenega finančnega balona, pa bo na zahodu ostalo bore malo drugega kot pa votla gospodarstva (brez lastne primarne in sekundarne proizvodnje).

Putin je za svoj model izbral dogovor Nixon/Kissinger z Savdijci iz leta 1973, po katerem Savdijci sprejemajo za nafto samo ameriške dolarje in so svoj dominanten vpliv v OPEC uporabili zato, da so članice OPEC prisilile v enak model prodaje nafte preko ameriškega dolarja. Sedaj, ko Rusija zahteva rublje za svojo energijo, za rubelj uporablja identično petrodolarsko strategijo. Celo Savdska Arabija se sedaj obrača z vetrom in sprejema kitajski renminbi za svojo nafto, s tem pa seveda simbolično prekinja Nixon/Kissinger petrodolarski dogovor. Zahod, s tem so mišljene ZDA, EU, Britanija, Japonska, Južna Koreja in še nekaj drugih držav, se je postavil v položaj, ko bo padec neizbežen. Ljudje, ki so zakuhali to strateško neumnost si definitivno zaslužijo darwinovo nagrado glede preživetja najmočnejšega. Preden so zagotovili zadostne kapacitete iz “zelenih obnovljivih virov” so začeli umikati fosilna goriva posledično pa je seveda nastal gromozanski izpad energetskih zalog. S skoraj verskim fanatizmom je Nemčija odklapljala jedrsko energijo. Še v mesecu februarju 2022 pa je zavrnila podaljšanje življenjske dobe svojih jedrskih objektov. Celotno G7 članstvo ne samo, da je bilo nepripravljeno na ruski obrat, do sedaj sploh še ni uspelo formulirati primernega odziva.

Rusija je učinkovito “surovinizirala” svojo valuto, še posebej to velja za energijo, zlato in hrano. S tem po podobni poti sledi Kitajski. S tem, ko pa je Rusija ubrala to pot, je spodkopala dolarsko hegemonijo, morda usodno. Kot gonilna sila, ki stoji izza vrednosti valut, bodo surovine garancija, ki bo zamenjala finančni kapital. Zanimivo je opazovati, kako se mehiški peso krepi proti ameriškemu dolarju (+9.7% od nov2021), brazilski rial (+21% v enem letu) in celo južnoafriški rand se je okrepil za +11% v zadnjih petih mesecih proti ameriškemu dolarju. To, da se te obrobne valute krepijo nam sporoča, da ima s surovinami podprta valuta privlačnost, ki sega preko rublja in renmimbija. A ker so američani in njihovi zahodni fevdi opustili zlato nimajo možnosti primernega odziva. Najverjetneje bodo nadaljevali z bojem za dolarsko hegemonijo namesto, da bi sprejeli realnost. In bolj, kot bodo ZDA poizkušale utrditi svojo avtoriteto, večja je verjetnost razkola v zahodnem partnerstvu. Evropa obupno potrebuje rusko energijo, ZDA je ne potrebujejo. Evropa si ne more privoščiti, da bi brezpogojno sledila ameriško politiko. To pa je seveda to, na kar stavi Rusija.

Orakelj zahoda in edine resnice v Sloveniji Nova24tv je 18.3.2022 zapisal, da so “Ruske zlate rezerve večinoma neuporabne”.

Ruska perspektiva

Drugič v razponu 8 let se Rusija sooča z spodkopavanjem svoje valute s strani zahoda in dejanj okoli Ukrajine. Ker so se s tem soočili že leta 2014, je bila ruska centralna banka tokrat bolje pripravljena. Diverzificirala je z odprodajo dolarja in dodajanjem zlatih rezerv. Komercialni bančni sistem so prenovili, guvernerka ruske centralne banke Elvira Nabiulina je sledila klasičnim monetarnim politikam namesto keynesianizma zahodnih držav, ter tako ublažila izpad zaradi vojne v Ukrajini. Kot vidite na grafu spodaj se je vrednost rublja proti dolarju razpolovila v klasičnem pokleku preden se je okrepil nazaj na predvojne nivoje.

Povezava s surovinami je zlato, ruska centralna banka pa je objavila, da bo do konca junija odkupovala zlato od ruskih bank po 5000 rubljev za gram. Namen teh operacij je, da se je zagotovilo, da lahko banke posojajo rudarskim operacijam, glede na to, da je rusko zlato vključeno v sankcijah. A ta poteza ruske centralne banke je spodbudila špekulacije, da gre rubelj na kvazi zlati standard (saj zlati standard deluje v obe smeri, saj uporabniki denarja z zlato podlago denar lahko takoj zamenjajo za fizično zlato). Poleg tega, da je s rebrom zlato mednarodna pravna definicija denarja (ostalo so valute in kredit), je zlato dober proxy za surovine, kot vidite v grafu spodaj. Ocenjen v gramih zlata, je surova nafta danes 30% pod ceno v gramih zlata iz leta 1950, dolgo pred nixonovim suspenzom Bretton-Woods dogovora. Hkrati pa merjena v padajočih fiat valutah je cena surove nafte poletela v nebo in bila izredno volatilna ves čas.

Podobna zgodba je s cenami drugih surovin, največjo cenovno stabilnost pa najdemo v cenah merjenih v gramih zlata. Če upoštevamo Pozsarja in njegovo bistvo glede valut, ki naj bi bile vse bolj vezane na surovine v Bretton-Woods III izgleda, da Rusija namerava uporabiti zlato kot proxy za stabilizacijo rublja. Namesto fiksnega menjalnega tečaja je ruska centralna banka modro pustila odprto možnost preiodičnega revidiranja cene, ki jo bo plačala za zlato po 1.7.2022.

Tabela spodaj prikazuje trenutni fiksni menjalni tečaj ruske centralne banke preveden v ameriške dolarje.

Medtem, ko ne-ruske kreditne ustanove nimajo dostopa do tega mehanizma izgleda, da ni ničesar, kar bi ruski banki preprečilo kupovanje zlata v nekem drugem centru, kot naprimer Dubaj, ki ga nato proda ruski centralni banki za rublje. Vse kar je potrebno je, da je dolar/rubelj tečaj ugoden za arbitražo in zmožnost poravnave v nesankcionirani valuti, kot je naprimer renminmi, ali pa, da imajo dostop do eurodolarjev, ki jih lahko zamenja za eurorublje v banki izven “neprijateljskih” jurisdikcij. Na ta način se lahko tečaj dolar/rubelj z lahkoto kontrolira z strani ruske centralne banke, ker ravnanje s povpraševanjem po rubljih, katerih ni na pretek, postane zadeva politike. Gazpromova plačilna roka (Gazprombank) je trenutno bila oproščena zahodnih sankcij, evropske plačila za nafto in plin bodo kanalizirana preko Gazprombank. Zahodni potrošnik lahko pride do rubljen v bistvu na štiri načine:

Kupovanje rubljev v menjalnicah.

Depozit v obliki eurov, dolarjev ali funtov v Gazprombank ter konverzija v rublje.

S povečanjem bilance Gazprombanke, ki bi na ta način zagotovila kredite, a za najem kreditov je potrebno predložiti garancije, ki niso sankcionirane.

Tuje banke ustvarijo rubeljske kredite, ki so lahko plačani Gazrpombanki v zameno za dostavo energetskih zalog.

Zadnja alineja od zgoraj naštetih štirih alinej je vsekakor možna, saj je to osnova za eurodolarje, ki krožijo izven monetarnega sistema New Yorka, postali pa so tudi ključni za mednarodno likvidnost. Zato, da bi razumeli ustvarjanje eurodolarjev, ter posledično možnost razvoja trga eurorublja, se moramo potopiti v svet ustvarjanja kredita.

Obstajata dva načina, kako tujci lahko pridejo do dolarskih zneskov. Prvi način, ki se ga na široko uporablja in razume je preko korespondenčnega bančnega sistema. Vaša banka naprimer v Evropi vodi depozitne račune s svojo korespondenčno banko v New Yorku (JP Morgan, Citi…). Torej naredite depozit v dolarjih, sredstva na vašem računu bodo povezana z spremembo korespondenčnega računa vaše banke v New Yorku. Predpostavimo, da evropsko banko zaprosite za dolarsko posojilo. Vkolikor se posojilo odobri, v bilancah vaše banke izgleda kot dolarsko sredstvo, ki pa se ga preko dvojnega knjigovodskega vnosa izenači z dolarsko obveznostjo v vašo korist – torej v korist posojilojemalca. Drugače ne more biti saj je to osnova vsega ustvarjanja bančnega kredita iz zraka brez podlage. A najbrž ste opazili, da v stvaritev teh zneskov ameriški bančni sistem ni vpleten na noben način, zato pa krožijo eurodolarji, ki so zamenljivi v USD ampak ločeni po izvoru od dolarjev v ZDA. Z isto metodo bi lahko videli rojstvo in hitro ekspanzijo eurorubeljskega trga. Vse kar je potrebno je, da banka ustvari posojilo v rubljih, ki je izenačeno preko dvojnega knjigovodskega vnosa z depozitom, ki se ga lahko uporabi za plačila. Praktično ni pomembno v kateri valuti banka vodi svoje bilance, pomembno je samo, da ima v bilancah prostor, dostop dorubeljske likvidnosti in je kredibilna stranka.

To pa nakazuje na dejstvo, da banke iz eurocone in Japonske lahko samo delnoma sodelujejo pri tem, ker imajo vse že previsoke vzvode. Banke, ki so najbolj primerne za vodenje eurorubeljskih zneskov so ameriške banke in kitajske banke, ker imajo bolj konzervativna razmerja med sredstvi in vrednostjo. Dodatno so velike kitajske banke večinoma v državni lasti in imajo že poslovne in valutne interese z Rusijo, kar jim zagotavlja prednost v okviru rubeljske likvidnosti. Opazili smo, da velike ameriške banke niso sramežljive, ko se ge za poslovanje s kitajci, kljub politiki, zato lahko predpostavljamo, da želijo sodelovati pri eurorubljih. A samo ta teden jim je ameriška vlada prepovedala plačilo lastnikom ruskega državnega dolga v višini več kot 600 mio USD. Tako lahko predpostavimo, da ameriške banke ne morejo sodelvati, kar pušča odprta vrata za kitajske mega-banke. Kakršenkoli poizkus povečanja sankcij proti Rusiji, morda z uvrstitvijo Gazprombank na seznam sankcioniranih, ne povzroči ničesar, definitivno odreže ameriške banke od akcije ter še okrepi finančno integracijo med Rusijo in Kitajsko. Brezno med valutami podprtimi s surovinami in včerajšnjim finančnim iz zraka ustvarjenim FIATom se preprosto samo še poveča.

Preberite tudi: Uničenje Eura

Zaenkrat so nadaljne sankcije samo stvar špekulacij. A Gazprombanka bo z pomočjo ruske centralne banke odigrala ključno vlogo pri zagotavljanju rubljev za mednarodni trg preko veleprodajne likvidnosti, ali pa vsaj dokler trg ne bo pridobil globine v likvidnosti. V zameno lahko Gazprombank odigra vlogo reciklerja dolarjev in eurov pridobljenih preko trgovinskih surplusov, brez da vstopijo v uradne rezerve. Dolar, euro in yen so valute neprijateljskih narodov tako, da bodo edine dolgoročne valute najverjetneje renminbi in zlato. V tem pogledu lahko pričakujemo, da bodo rubelj, zlato in surovine rasli v tandemu. Jasno je viden proces, kot ga je z Bretton-Woods III opisal Zoltan Pozsar, kjer globalni valutni sistem sloni na surovinah in superiorno prevzema vlogo Bretton-Woods II, katerega je zaznamovala financializacija valut. In pri tem ne gre samo za Rusijo in njene rublje. Gre za smer potovanja, ki si ga delijo s Kitajsko.

Gospodarski učinek močne in stabilne valute podprte z surovinami negirajo monetarna in gospodarska prepričanja, ki prevladujejo na zahodu. A posledice, ki izhajajo iz močne in stabilne valute so zaželjene: padajoče obrestne mere, premoženje ostane v zasebnem sektorju in izhodna pot pred neizbežnim kolapsom zahodnih valut in njihovih kapitalskih tržišč. Argumenti za odklop od dolarsko denominiranega monetarnega sistema so nenadoma postali zelo privlačni.

Posledice za Zahod

Večina zahodnega komentarja glede trenutne situacije se lahko skrči na “brezvezno hujskanje za dodatne sankcije proti Rusiji”. Relativno malo neodvisnih komentatorjev je izpostavilo dejstvo, da sankcioniranje Rusije in zamrznitev njenih tujih forex rezerv, pravzaprav uničuje ameriško hegemonijo. Prednosti zlatih zalog so bile večkrat poudarjene s strani tistih, ki jih imajo. Dodatno se sedaj centralne banke zavedajo, da vkolikor pustijo svoje zlate rezerve v treezorjih zahodnih centralnih bank, jih to izpostavi riziku sankcij vkolikor niso prijateljsko razpoložene do ZDA. Brez dvoma se to temo načenja po celem svetu, zagotovo bodo sledile zahteve po repatriaciji fizičnega zlata. Potem je tu še težava zlatih posojil in swapov, ki so ključni za zagotavljanje likvidnosti na trgih fizičnega zlata a priipeljejo do napačnega štetja rezerv. To pa je zato, ker pod IMFovimi računovodskimi postopki se posojeno ali pa swapano zlato šteje še vedno kot, da bi bilo pod lastništvom in nadzorom centralne banke, kljub temu, da se je fizično preneslo drugi stranki na nealocirane račune. Obsega swapov in posojil zlata ne pozna nihče, a verjetno je precej velik glede na dokaze o intervencijah na področju cene zlata v zadnjih petdesetih letih. Države, ki so z veseljem služile z taksami in obrestmi s katerimi so pokrivale stroške skladiščenja ter na ta način shranjevanje fizičnega zlata spremenile v profitabilno aktivnost (merjeno v FIATu) so sedaj na meji in verjetno swapov in posojilnih pogodb ne bodo obnovile in bodo najverjetneje tudi zahtevale realokacijo fizičnega zlata na neoznačene račune, kar bi odpihnilo vso likvidnost iz trgov z fizičnim zlatom. Rastoča cena fizičnega zlata bo potem zagotovo posledica.

Vse od opustitve Bretton-Woodsa v letu 1971 se je ameriška vlada na vse pretege trudila potlačiti fizično zlato relativno proti dolarju, spodbujala je rast zlatih derivatov, preko katerih so absorbirali celotno povpraševanje. To isto “papirnato” zlato se je premaknilo iz 35 $ na 1920 $ , kar nakazuje brezupnost teh politik. A emocionalno gledano je ameriški establišment še vedno glasno proti fizičnemu zlatu. Kot je na grafu zgoraj jasno vidno, je povezava med cenami surovin in zlatom zdržala skozi vse to. To je ta faktor, ki vedno nekako uide popularnim analizam, vsak surovinski analitik pa v svojih kalkulacijah upošteva konstantno objektivno vrednost dolarja in druguh valut, a cenovna subjektivnost je omejena na samo surovino. Uporaba grafov in drugih metod za napovedovanje cen surovin predpostavlja kot železno pravilo, da spremembe cen pri transakcijah pridejo samo zaradi fluktuacij v vrednostih surovin.

Resnica, ki stoji izza cen merjenih v nepodprtih valutah, je vidna pri ceni nafte merjeni v zlatu, ki se je v zlatu pocenila za okoli 30% od šestedestih let prejšnjega stoletja do danes. To je razumno glede na nove tehnologije ekstrakcije in je konsistentno z tendenco, da cene sčasoma upadejo pod zlatim standardom. Merjeno samo v fiat valutah pa so cene poletele. Jasno je, da je zlato občutno bolj objektivno za potrebe transakcij kot pa fiat valute, ki so za ta namen definitivno slabe. Zato pa, kot je razvidno iz spodnjega grafa, vkolikor se cena nafte v dolarjih od danes naprej podvoji, bo to zato, ker pri teh nivojih ljudje preferirajo nafto pred dolarji – ne zato, ker bi želeli količino nafte, ki daleč presega njihove trenutne potrebe, ampak zato, ker si manj želijo dolarjev.

Kitajska je te dinamike prepoznala po FEDovi marčevski monetarni politiki, ko je FED svojo obrestno stopnjo financiranja znižal na ničelne nivoje in vzpostavil kvantitativno sproščanje pri količini 120 milijard USD vsak mesec. Signal glede prihajajoče devalvacije dolarja je bil jasen in Kitajska je začela kopičiti nafto, surovine in hrano samo zato, da se je znebila dolarjev. To je prispevalo k rasti cen surovin merjenih v dolarjih, ki se je začela v trenutku QE kljub padajočemu povpraševanju zaradi covid in težav z dobaviteljskimi verigami. Učinek devalvacije dolarja se vidi na spodnjem grafu, ki prikazuje vrednost popularnega ETFa, ki sledi surovinskemu indeksu.

Boljše razumevanje situacije glede povišane vrednosti te košarice surovin kot skoraj podvojena vrednost od marca 2020 bi bilo, da gre za skoraj razpolovitev dolarjeve kupne moči glede na surovine. Dodatno so bili Kitajci dovolj pametni, da so nakopičili zaloge žita. Rezultat tega je, da ima 20% svetovnega prebivalstva dostop do 70% svetovnih zalog koruze, 60% svetovnih zalog riža, 50% svetovnih zalog žita in 35% soje. Drugih 80% svetovnega prebivalstva se bo skoraj zagotovo soočilo z aktunim pomankanjem to leto saj se je izvoz žitaric in gnojil iz Ukrajine/Rusije efektivno ustavil. Kitajska dejanja kažejo na to, da so že do neke stopnje vezali svoje valute na surovine, ker so prepoznali, da bo dolar izgubil na kupni moči. To se deloma odseva tudi v yuanovem menjalnem tečaju proti ameriškemu dolarju, saj je yuan pridobil 11% od marca 2020.

Preberite tudi: Friedman o inflaciji, Hanke o hiperinflaciji

Posledice za dolar, euro in yen

V tem prispevku ste si lahko podrobno ogledali bližnje razmerje med zlatom, nafto in širšim naborom surovin. Izgleda, da je Rusija našla način kako vezati svojo valuto ne na dolar ampak na surovine preko zlata, hkrati pa je Kitajska počela enako stvar dve leti brez vezave na zlato. Logika izza teh dejanj je, da se pobegne posledicam valutne in kreditne ekspanzije dolarja in drugih zahodnih valut, saj se njihovo kupno moč vseskozi spodkopava. Uporaba vezave na zlato (gold peg) pa je v tem kontekstu zanimiv potek razvoja dogodkov. V mislih je potrebno imeti, da imajo sodeč po podatkih US Tresury TIC sistema, tujci v lasti 33.24 bilijona dolarjev finančnih inštrumentov in kratkoročnih sredstev vključno z bančnimi depoziti. Temu je potrebno dodati še nekaj bilijonov eurodolarjev, ki niso zabeleženi v TIC statistiki. Ta sredstva so tam v takšnih količinah samo zaradi financializacije zahodnih valut, situacija za katero sedaj pričakujemo, da se bo končala. Sprememba svetovnega monetarnega reda v smeri pozsarjevega Bretton-Woods III bo pričakovano imela velik vpliv na ta sredstva. Da bi preprečili tujcem prodajo 6.97 bilijona USD kratkoročnih finančnih inštrumentov in gotovine bi bilo potrebno obrestne mere dvigniti ne samo zato, da bi se spoapdli z potrošniškimi cenami (keynesiansko nerazumevanje gospodarske vloge obrstnih mer, ki ga dokaže Gibsonov paradoks) ampak tudi zato, da bi zaščitili valuto na menjalniških trgih, še posebej relativno proti rublju in yuanu. Na žalost bi dovolj visoke obrestne mere, ki bi spodbudile kratkoročni denar in depozite, da ostane v ZDA, destabilizirale vrednosti dolgoročnih obveznic in delnic v tuji lasti v obsegu 26.27 bilijona USD. Dilema upravljalca dolarskih obrestnih mer (FED) je še bolj akutna zaradi sankcij proti Rusiji, ki so izpostavile šibkosti dolarskih pozicij. Padec kupne moči se je povečal preko v nebo rastočih dolarskih cen za surovine, posledično bodo potrošniške cene zrasle še bolj in še hitreje. Dejansko je postala možna prepričljiva argumentirana debata o obrestnih merah za enoletne dolarske depozite v rangu dvomestnih številk (pozitivnih seveda) namesto debata o treh odstotkih o katerih govorijo jastrebi monetarne politike. Kakršnakoli že bo številka, posledice obetajo, da bodo katastrofalne za finančni kapital in za prihodnost finančno orientiranih valut, kjer je finančni kapital primarna oblika plačilnih garancij.

Izgleda, da je Bretton-Woods II očitno zaključen. Vkolikor je temu tako bodo ZDA praktično nemogoče obvladovale mednarodne kapitalske tokove, kar jim je omogočilo financiranje dvojnih deficitov – proračunskega in trgovinskega. In ko bodo vrednosti finančnih inštrumentov padle zaradi rastočih obrestnih mer, razen če ne bo ameriška vlada z zelo ostrim nožem zarezala v svoje trošenje v obdobju stagnirajoče oziroma padajoče gospodarske aktivnosti, bo FED moral vstopiti z povečaniobsegom kvantitativnega sproščanja (QE). Izgovor, da kvantitativno sproščanje stimulira gospodarstvo bo takrat že obrabljen in razkrit kaj dejansko je: devalvacija valute kot način prikrite obdavčitve. In tuj kapital, ki bo uspel pobegniti pred dolarsko krizo, si bo dom poiskal drugje. A drugi dve valuti v dolarjevi ekipi, euro in yen, pa sta še v slabšem izhodiščnem položaju. Ta položaj je viden na grafu spodaj. Kupna moč obeh valut je vidno padla, ECB in Bank of Japan (BoJ) imata še vedno negativne obrestne mere, očitno so ujete pod ničelno stopnjo. Izdelovalci politike so razklani med inflacijo potrošniških cen in padajočo gospodarsko aktivnostjo. Dodatno težavo predstavlja dejstvo, da so te banke postale velike vlagateljice v vladne in druge obveznice (BoJ ima v portfelju celo equity ETFe), rastoči zahtevani donosi na obveznice pa povzročajo kaos v njihovih bilancah, saj so rastoči zahtevani donosi vladnih obveznic in drugih obveznic, ki sojih nakopičile, izbrisali vrednost teh bank in so potrebne sistemske rekapitalizacije.

Ne samo, da sta ECB in BoJ tehnično bankrotirani vkolikor ne prejmeta velikih kapitalskih injekcij, ampak so njihova komercialna bančna omrežja pod veliko previsokim vzvodom, njihove globalno pomembne banke (Gsibs) pa imajo razmerje med kapitalom in vrednostjo več kot 20:1. In za razliko od brazilskega reala, mehiškega pesa in celo južnoafriškega randa, yen in euro izgubljata na vrednosti proti ameriškemu dolarju. Odziv BoJ je, da se obupano drži trenutne monetarne politike. Manipulira trg z določitvijo najvišjega možnega donosa na 10 letno japonsko vladno obveznico pri 0.25%, torej na nivoju, kjer je sedaj.

Preberite tudi: Centralne banke so sedaj insolventne

Ti razvoji na področju valut kažejo na to, da se dogajajo velikanski preobrati in, da se približuje kriza. Finančni baloni bodo nedvoumno počili in potopili financializirane fiat valute in vse, ki jadrajo z njimi. Vladne obveznice bodo včerajšnja zgodba, ker niti Kitajska niti Rusija, za katerih valute se pričakuje, da bosta preživeli prehod iz finančne na surovinsko orientacijo, nimata velikih proračunskih deficitov. To bo dejansko del njihove moči. Finančna vojna, katero pogosto opisujemo, očitno prehaja v svoj vrhunec. Na koncu odloča samo dejstvo, kdo razume denar in valute najbolje. Pod poveljstvom ZDA je zahod ignoriral pravno definicijo denarja in jo zamenjal za fiat dolarje. Monetarna politika je izgubila svoje sidro v realnosti, plavala je na metadonskih inflatornih prepričanjih. A Rusija in Kitajska nista naredili iste napake. Kitajska se je keynesiansko igrico igrala toliko časa dokler jim je ustrezalo. Posledično, razen seveda, če se ne zgodi na zahodu čudež, bo zahod izgubil finančno vojno in dejansko bomo prešli v obdobje pozsarjevega Bretton-Woods III.

Lawrence Lepard: “FIAT valute bodo spektakularno propadle” –>

<– “Centralni bankirji so kriminalci” Marc Faber svari “Ko bo enkrat Covid zaključen bodo šle elite v vojno”

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.