Socializem se vedno zaključi s katastrofo

Leta 1998 je padec berlinskega zidu zabil zadnji žebelj v krsto velikanskega socialističnega Sovjetskega imperija. Socialistične države, kot so Venezuela, Severna Koreja in Kuba niti sploh več ne visijo na nitki. Socialistični velikan, Kitajska, je razvila svojo tržno ekonomijo. Povsod po svetu so socialistične države popadale kot domine.

Zakaj je potem socializem postal nova politična modna muha?

Popularni senator in bivši predsedniški kandidat Bernie Sanders in njegovi milenijski oboževalci (ljudje rojeni okoli leta 2000) so postali glasni predlagatelji političnega sistema, ki se je zgodovinsko gledano izkazal za popoln neuspeh. Stalin, Mao in drugi so bili zgolj pozerji in nastopači, ki niso razumeli resničnih tendenc socializma. Mnogo današnjih milenijcev se veseli materializacije teh idiličnih obljub. Lahko bodo čakali zelo dolgo časa.

Problem socializma ni v tem, da je napačno interpretiran oziroma se ga dojema z napačnim razumevanjem. Razumet je bil še preveč dobro. Sovjetska Zveza je bila prva, ki je udejanjila ekonomske principe, ki jih je predlagal Karl Marx. Ideja je bila, da državno lastništvo sredstev produkcije (fabrke, farme, stroji, firme…) izniči takoimenovano nepoštenost izkoriščevalske tržne ekonomije ter tako zagotovi enakost vsem. Ta enakomerna porazdelitev bogastva bi bila zagotovljena z diktatorstvom proletariata. Za financiranje te gospodarske idile pa bi socializem uporabljal viške (surpluse), ki so na voljo v še vedno obstoječih kapitalističnih ureditvah. To je bil Marxov načrt. Nihče pa ni spraševal, zakaj imajo samo kapitalistične države te čudovite viške (surpluse) ter zakaj bi bila potrebna diktatura, da se zagotovi njihova prijazna in enakovredna distribucija. Po Leninu je Stalin imel državno-načrtovan znanstveni sistem socializma v delovanju. Politbiro je podajal kvote državnim farmam, tovarnam in elektrarnam, zahtevajoč, da se proizvodne kvote popolnijo.

Mnogo posameznikov je padlo na mit socializma, ki je postal popularen med tridesetimi leti 20 stoletja (1930).

Prvi takoimenovani “reality-check” sta izvedla dva avstrijska ekonomista, F.A. Hayek in Ludwig von Mises. Pravilno sta ugotovila, da kompleksnosti moderne ekonomije in spremenljivk tržnih sil ne morejo načrtovati niti napovedati s strani imenovanih tehnokratov. Za Hayeka in von Misesa se je izkazalo, da imata prav, ko je med 1940 in 1950 Sovjetska Zveza doživela neuspeh za neuspehom. Do takrat seje ruska nesposobnost, da bi nahranili svoje lastne državljane, razvila v epsko lakoto.

lakota-v-rusiji

Preko 1mio ljudi je stradalo do smrti. Do takrat je bil Politbiro že bolj odstranjen iz specifik proizvodnih sredtev. Načrti so se spreminjali in ponovno spreminjali. Proizvodnja ni bil več cilj. Slediti nekemu prednačrtovanemu načrtu je bilo vse, kar je bilo pomembno. Da bi zadostili kvotam so izdelovalci čevljev načrtovali čevlje v eni velikosti in eni barvi. Normalno povpraševanje in ponudba nimata več mesta v socialistični enačbi.

Načrtovalci se niso več pretvarjali, da so zmožni zadovoljiti vseh ali vsakogar. Preprosto so vzeli spodletel načrt preteklega leta, naredili nekaj manjših prilagoditev ter ga razglasili za nov in izboljšan načrt tekočega leta. Nove ideje in inovacije so postale škodljive ciljem centralnega planiranja.

Nobeno podjetje ni imelo skrbi z izgubami ali pa bankrotiranjem, saj so bili centralninačrtovalci v Politbiroju tam zato, da so jih bail-outal. Primarna odgovornost centralne banke Sovjetske Zveze v tem času je bila, da je bail-outala propadle firme. Neuspeh, ne uspeh, je bil vgrajen v letne proizvodne načrte Sovjetske Zveze.

Neuspeh Sovjetske Zveze je, da ima socializem svoje korenine v neuspehu. Narejen je zato, da spodleti. Veliki Sovjetski eksperiment se je spremenil v Veliko Laž. Obljubljal je prosperiteto, naredil revščino. Zagotavljal je živež in spregledal smrt milijonov zaradi lakote. Edina obljuba, katero je socializem držal, je, da je prinesel enakost – enak del obupa vsem, ki so se z njim srečali. Z izjemo, seveda, “diktatorjev”, ki so bili glavni pri načrtovanju. Nekako so ostali neprizadeti s konceptom enakosti.

Kot vsaka Ponzi shema, socializem na začetku zagotovi iluzijo uspeha, preden se sesuje na svojih lažnih načelih. Ta bežna iluzija pa je ta, ki lahko socializem naredi tako privlačnega mnogim, ki se počutijo, kot da zamujajo obilnost življenja. Enakost se zdi kot lep korak navzgor. Problem je zelo preprosto povzela bivša predsednica vlade Velike Britanije Margaret Thatcher: “Prej ali slej ti zmanjka denarja drugih ljudi.”

Bistvo kapitalizma je v ustvarjanju in iniciativi. Trg ponuja spodbude za podjetja in posameznike, da uporabijo oboje. Trg določa cene in proizvode. Za izgube se odgovarja ter spoštovanje zasebne lastnine mora biti zagotovljeno.

Pod socializmom, spodbuda za uspeh, če sploh obstaja, pomeni, da se usedete na zadnje sedeže članstva v naprej določenem načrtu. Ne obstajajo nobene spodbude za delo na tem, da se načrt uspešno uresniči. Izgube niso pomembne in zasebna lastnina ne obstaja. Zagotovi pa varnost enakosti, saj odpravi osebno svobodo. To je skušnjava socializma, pa čeprav se je skozi zgodovino že večkrat izkazal kot popoln polom. Tisti, ki zagovarjajo socializem upajo na to, da bodo delili bogastvo tistih, ki so nad njimi. Kar pa konstanto pozabljajo pa je, da so pod njimi množice ljudi, ki prav tako vztrajno hrepenijo po svojem tankem kosu potice.

Če bo svet doživel novo renesanso, bo ta prišla zgolj skozi kapitalizem.

Za tiste, ki pozabljajo na osnovne napake zajete v socializmu, predstavlja Venezuela grafični opomnik. Nekoč je bila četrta najbogatejša država na svetu. Danes v njej ljudje stradajo do smrti zaradi pomanjkanja hrane. Še vedno ima ene največjih zalog nafte na svetu vendar ji primanjkuje WC papirja.

BDP-na-prebivalca-1950

Socialistični eksperiment v Venezueli se je začel leta 1999 s tedanjim predsednikom Chavezom, ki je podržavil industrije ter preveč zapravljal na socialnih programih. Chavez in njegov naslednik Maduro sta nakopičila neverjetne dolgove državi, ki jih najbrž nikoli ne bo zmožna poplačat. Država je padla v primež hiperinflacijske spirale proti dnu in podivjanega dolga. Ljudje enakomerno trpijo v revščini, medtem ko se predsednik Maduro in njegovi prijatelji avtokrati mastijo še z preostalimi pleni. Kaj se bo zgodilo z avtokrati ko bo vse pokradeno in ne bo ostalo ničesar? Maduro niti ne kaže več nobenih tendenc k demokratičnem vladanju, saj briše osnovne pravice in se trudi na vse moči utišati opozicijo in svobodni tisk.

Venezuela je zadnji primer neuspeha v socializmu. Se bodo ameriški in slovenski milenijci in goreči zagovorniki socialističnih režimov naučili kakšno lekcijo? Tega filma še nismo videli. Če pa bodo prevladali, kdo bo obstal?

<- Preberite 45 tajnih ciljev komunizma v dokumentu ameriškega Kongresa iz leta 1963

Hillary Clinton financirala nasilno AntiFa gibanje v ZDA->

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.