Archive for the ‘Psychology stuff’ Category

 

KAZALO VSEBINE

1. UVOD..

2. Energija, ne čas, je osnovna sestavina uspešnega dela.

3.PRVO NAČELO: Polna angažiranost zahteva črpanje iz štirih ločenih, vendar povezanih virov energije: telesne, čustvene, umske in duhovne.

4.DRUGO NAČELO: Ker se energijske zaloge zmanjšujejo zaradi čezmerne ali prešibke porabe, moramo uravnovešati porabo energije z vmesno energijsko obnovo.

5.TRETJE NAČELO: Da bi povečali zmogljivost, se moramo premakniti prek normalnih meja in trenirati enako načrtno kakor vrhunski športniki.

6.ČETRTO NAČELO: Pozitivni energijski obredi-natančno določene rutine za upravljanje energije-so ključ do polne angažiranosti in neprekinjenega vrhunskega dela.

7. RAVNOTEŽJE MED NAPREZANJEM IN POČITKOM

8. ZAKLJUČEK..

9. VIRI:

KAZALO SLIK:

Slika 1: Moč polne angažiranosti…………………………………………….………….……..6

Slika 2: Energijska dinamika………………………………………………….……..….………7

1. UVOD

Razvoj človeških virov predstavlja trajen proces v vsaki organizaciji. Od kakovosti izvajajnja tega procesa so v veliki meri odvisni rezultati poslovanja organizacije ter razvoj le-te v nemirnem okolju. Zaradi tega se v sklopu upravljanja s človeškimi viri posebna pozornost posveča karieri kot tradicijskem procesu v upravni organizaciji.  Tradicionalni pristop k karieri v sodobni organizaciji pripada preteklosti. Za evalvacijo delovnih učinkov se uvajajo novi atributi, k načrtovanju kariere se pristopa na povsem nov način, obenem pa se ustvarjajo novi modeli upravljanja s kariero. To je vzrok za nenehno povečevanje zanimanja za raziskovanje upravljanja s kariero, ki se je na vodilnih svetovnih univerzah utemeljilo kot posebna znanstvena disciplina.

Dandanes, v tem umetno ustvarjenem življenjskem slogu človeka 21.stoletja, ima beseda kariera že kar super-herojski prizvok. Povsod poslušamo, kariera tu, kariera tam, kariera v športu, kariera v gospodarstvu itd. Osebno mislim, da je ta umetno ustvarjen vzorec nekaj, kar se lahko odraža predvsem na dveh področjih v naših življenjih. To sta področje dela in družine. Pod področje dela smatram vsako udejstvovanje bodisi v poslu bodisi v športu bodisi v službi, pod področje družine pa seveda uvrščam naša zasebna življenja in naše nastopanje znotraj družinskih krogov v vlogah očetov, mater, sinov, hčerk.

V tej seminarski nalogi sem se seveda osredotočil na kariero v poslovnem svetu, stereotip družbenega življenja, ki je pač v tem današnjem okolju v veliki meri merilo, kako te družba vidi oziroma je podlaga za to, kako ostali subjekti v družbi nastopajo proti tebi. Sicer to nima nobene konkretne veze s pravim življenjem, kot si ga je mati narava zamislila za nas na začetku naše evolucijske poti, ampak splet zgodovinskih okoliščin je pač nanesel, da smo sedaj tukaj kjer smo. Torej da pojasnim, kaj s tem mislim. Vzemite borznega posrednika iz NYSE(New York Stock Exchange) ter ga postavite naprimer v vas Tutsijev v Afriški republiki Kongo v centralnem Kongu. V očeh ljudi, ki živimo v našem načinu ureditve življenja, je ta borznik sigurno napravil lepo kariero, medtem ko je v očeh prebivalcev te vasi samo še en beli človek več. Še več, upam si trditi, da bi se tak človek v takem okolju rahlo izgubil, kajti okoli njega nebi brenčali telefoni, hrana tudi ni samo klic stran ter ženskam iz tega plemena njegova zlata Visa kreditna kartica najbrž tudi ne pomeni prav veliko, po vsej verjetnosti jih še najbolj spominja na pripomoček za strganje sladkornega trsa. Karikiram, ampak mislim da sem postavil dovolj nazoren primer, zakaj mislim, da umetna tvorba oziroma stereotip v naši družbi imenovan kariera, nima kakšne posebne veze s pravim življenjem. Ampak, višje sile(dandanes globalne korporacije, ki so prevzele dominantno vlogo v kreiranju naših mentalnih kletkic v naših glavah seveda) v kombinaciji z vojaško represijo, so dobršen del današnje družbe ujele na svoje limanice, ter tako živimo v prepričanju, da so abstraktni pojmi kot je »kariera« nekaj popolnoma vsakdanjega. Tako imamo dandanes cel kup ljudi, katerih identiteto spraviš na eno vizitko. Imamo odvetnike, doktorje, managerje, inženirje, tehnike, ekonomiste, strojnike, uradnike itd. Osebno jih imenujem ubogi ljudje, kajti tisti, ki so najboljši v svojih poklicih, se mi dobesedno smilijo. Njihovo življenje je tako plehko, znajo razmišljati samo znotraj priučenih okvirov razmišljanja, približno 55-65 let svojega naravnega življenja se gibljejo v enih in istih ustaljenih miselnih in čustvovalnih vzorcih, na koncu, ko gredo izčrpani v penzijo, pa so ponosni na to, da so svoj enkratni dar življenja posvetili temu, da so uresničevali interese nekoga drugega. Tudi slogan, bodi samostojen, delaj zase, delaj za svoje cilje je bolj ali manj farsa. Kaj mislite morda, da s tem ko imaš podjetje in uspešno posluješ, ustvarjaš velik cashflow skozi svoje TRRje, si na koncu leta odrežeš recimo 500.000€ velik kos pogače pri ustvarjenem dobičku in iz tega naslova plačaš davek na dobiček, velik avto, družinske počitnice ter še kako drugo umetno dobrino, da uresničuješ svoje interese, svoje cilje, svoje naravno dane cilje v živlnjenju? Na prvi pogled sigurno, ko pa pogledaš skozi drugačno prizmo na življenje pa vidiš, da si s tem, ko si plačal davek na dobiček, podaril nekaj svojega časa življenja(ter seveda časa življenja zaposlenih) javni upravi za plače njihovih moronskih funkcionarjev, s tem, ko si kupil velik avto, si podaril nekaj svojega časa življenja(in časa življenja svojih zaposlenih) najprej sluzasto-osladno-debilno prijaznemu prodajalcu avtomobilov, večino za proizvajalca avtomobila, v vseh teh korakih pa si seveda še podprl institucijo, ki jo nam tako veselo poizkušajo vrisati v naše podzavesti-državo. Skratka ljudje, ki so se odločili(no v bistvu se niso odločili, so bili bolj ali manj prisiljeni v to), da svoj dar življenja na modrem planetu Zemlja namenijo temu, da se naučijo(naučimo?) določenih znanj in veščin ter potem s svojim delovanjem v bistvu ne počnejo(počnemo) nič drugega, kot pa da uničujemo naš prelepi planet. Seveda vse pod pretvezo, da opravljajo družbeno-koristno delo ter da je potrebno nekako zaslužiti za preživetje, da je napredek gonilna sila sveta, da je to za višje cilje, da je treba nekatere naloge izvajati, kot podporo bivanju. BBS. Kaj pomeni BBS? Big Bull-Shit. Ampak te vode so lahko predmet kakega okoljevarstvenega simpozija kajne?

V bistvu je poslovna kariera pot nekega človeka na časovni premici, ki je merljiva na nekaj različnih načinov. Elementi, po katerih merimo uspeh v karieri, so po mojem mnenju sledeči. V prvi vrsti mislim da sta pomembna funkcija, katero opravljamo ter seveda ustrezno denarno nadomestilo, ki ti ga opravljanje te funkcije vrne. Uradno pridobljena izobrazba je tukaj bolj ali manj stranskega pomena, saj imamo v svetu ter tudi pri nas nešteto primerov, ko so ljudje, ki nimajo niti srednješolske izobrazbe nakopičili ogromno količino materialnega bogastva, o katerem lahko kak recimo gradben inžinir lahko samo sanja. Spet pa je to vse umetno, nenaravno in sigurno si mati narava za nas ni zamislila takih kletk. V bistvu so si jih izmislili drugi ljudje, ki so bili samo malo manj neumni kot množice. Z namenom obvladovanja celega sveta seveda. Kariera in udejstvovanje v družbi pa je samo en majhen del tega ogromnega sistema nadzora.

Živimo v digitalnem času. Naš ritem je hiter, divji, neizprosen, dnevi so razdeljeni na večje in manjše kose. Veselimo se širine namesto globine in hitrih reakcij kot pretehtanega razmišljanja. Na hitro preletimo površje, lovimo kratke trenutke na mnogoterih koncih, vendar se le redko ustavimo kje za dlje časa. Drvimo skozi življenje brez postanka, da bi si vzeli čas za premislek o tem, kdo resnično želimo postati ali kam zares hočemo iti. Vsi smo vneti v svoji naglici, hkrati pa pregorevamo. Večina od nas si zgolj prizadeva narediti najbolje, kar lahko. Ko zahteve presežejo naše zmogljivosti, začnemo segati po pripomočkih, s katerimi se prebijamo skozi dneve in noči, vendar zanje čez čas plačamo davek. Ohranjamo se s premalo spanja, stoje goltamo hitro hrano, nalivamo se s kavo, ohlajamo z alkoholom in umirjamo z uspavali. Ko se na delovnem mestu spopadamo z neizprosnimi zahtevami, nas stvari hitro razjezijo in zlahka nas premotijo malenkosti. Po dolgih delovnikih se vračamo domov izčrpani, kjer pa naše družine(no tisti ki jih pač imate) pogosto niso vir veselja in miru, pač pa le še ena obveznost v že tako preobremenjenem življenju. Naši zvesti spremljevalci so rokovniki, seznami opravil, dlančniki, prenosni telefoni, pozivniki in opomniki na PCjih, ki naj bi nam pomagali bolje razporejati čas. Ponosni smo na svoje sposobnosti opravljanja več nalog hkrati in naša pripravljenost delati nadure je kot visoko odlikovanje že prav obrabljena. Oznaka 24/7 opisuje svet, v katerem se delo nikoli ne konča. Z izrazi, kot so obseden, ponorel in zasut, ne opisujemo nenormalnosti, pač pa svoj vsakdanjik. Ob večnem občutku sestradanosti po času predpostavljamo, da nimamo druge izbire, kakor vsak dan zapolniti s čim več obveznostmi. Toda učinkovito razporejanje časa še ne zagotovi, da bomo za opravila imeli dovolj energije. Pomislite na naslednje dogodke:

·udeležite se 4 urnega sestanka, kjer je dnevni red zelo obsežen-zadnji dve uri vam raven energije strmo pade in težko ste osredotočeni

·hitite skozi do potankosti načrtovan dvanajsturni delovnik in okrog poldneva se vam energija spremeni v negativno, postanete nepotrpežljivi, razdražljivi in vzkipljivi

·po službi si vzamete čas za otroke, vendar vas službene misli tako motijo, da otrokom ne morete namenjati vse pozornosti

·spomnite se na rojstni dan svojega zakonca-vaš PC vas spomni na to in ravno tako opomnik v dlančniku-vendar ste zvečer preutrujeni, da bi šli ven in praznovali.

2. Energija, ne čas, je osnovna sestavina uspešnega dela

Ta misel je povzročila revolucijo v našem pogledu na to, kaj poganja uspešno delo, ki je trajajoče narave. Poleg tega je korenito spremenila način naših življenj. Vse, kar počnemo, od sodelovanja s kolegi v službi in sprejemanja pomembnih odločitev do preživljanja časa z družino, zahteva energijo. Pogosto ne upoštevamo dovolj pomembnosti energije, ki je potrebna za opravljanje poklica in za zasebno življenje. Brez prave količine, kakovosti, osredotočenosti in moči energije smo ogroženi pri katerikoli dejavnosti. Vsaka naša misel, vsako čustvo in vedenje imajo energijske posledice, ki so dobre ali slabe. Glavno življenjsko merilo ni, koliko časa preživimo na planetu, pač pa, koliko energije vložimo v čas, ki nam je na voljo. Delovna uspešnost, zdravje in zadovoljstvo temeljijo na poznavanju upravljanja energije. Slabi šefi, škodljiva delovna okolja, naporni odnosi in hude življenjske krize utegnejo biti neizogibni. Ne glede na to pa imamo veliko več nadzora nad svojo energijo, kot si običajno predstavljamo. Število ur v dnevu je vedno enako, količina in kakovost energije, ki nam je na voljo, pa ne. To je naš najdragocenejši vir. Čim več odgovornosti prevzamemo za energijo, ki jo dajemo svetu, tem močnejši in bolj ustvarjalni postanemo. Bolj kot krivimo druge ali zunanje okoliščine, bolj negativni in prikrajšani smo za energijo. Če bi se lahko jutri zjutraj prebudili veliko bolj pozitivni, osredotočene energije za vlaganje v delo in družino, kako močno bi to spremenilo vaše življenje na bolje? Kot vodja in nadrejeni, koliko bolj vredno bi bilo vnašati pozitivno energijo in vnemo v delovno okolje?m Če bi tisti, ki jih vodite, pridobili več pozitivne energije, kako bi to vplivalo na njihove medsebojne odnose in kakovost storitev, ki se v okviru vašega podjetja ponujajo strankam in poslovnim partnerjem? Voditelji so oskrbniki organizacijske energije v podjetjih, organizacijah in celo v družinah. Najprej glede na učinkovitost upravljanja lastne energije sodelavce navdihujejo ali demoralizirajo, po drugi strani pa spravljajo v tek, osredotočajo, vlagajo in obnavljajo skupno energijo vseh, ki jih vodijo. Vešče upravljanje energije, tako na individualni kakor na organizacijski ravni, omogoča to, čemur rečemo polna angažiranost. Polno angažirani smo, če je naše telo nabito z energijo ter smo čustveno povezani, miselno osredotočeni in duhovno usklajeni z namenom, ki presega trenutni lastni interes. Polna angažiranost se začne z jutranjim navdušenjem, ko se odpravimo na delo, in traja, ko se enako veseli zvečer vračamo domov, hkrati pa znamo med tem postaviti ostro mejo. Torej smo se sposobni poglobiti v svoje poslanstvo, naj to pomeni spoprijeti se z ustvarjalnim izzivom v službi, voditi skupino ljudi pri nekem projektu, preživeti čas z ljubljenimi osebami ali zgolj zabavati se. Polna angažiranost vključuje osnovni premik v načinu življenja.

scan1

Slika 1: Moč polne angažiranosti

Leto 2001 je bilo glede na Gallupovo raziskavo v Ameriki pri delu polno angažiranih manj kot tri desetine zaposlenih. Okrog 55 odstotkov je neangažiranih. Naslednjih 19 odstotkov je aktivno neangažiranih, kar pomeni, da niso le nezadovoljni na delovnem mestu, pač pa slabo voljo prenašajo tudi na sodelavce. Stroški neangažiranosti delovne sile se vzpenjajo na milijarde dolarjev. Kar je še slabše, dlje ko zaposleni ostajajo v podjetjih, bolj neangažirani postajajo. Po Gallupu je samo 38 odstotkov zaposlenih po šestih mesecih še angažiranih. Po treh letih se ta odstotek zniža na 22. V zadnjih letih se opaža, da narašča razsipavanje in zloraba lastne energije. To vključuje slabe prehranjevalne navade in pomanjkanje počitka, obnove ter slabo osredotočenost. Ko sledimo načelom upravljanja energije in procesu spremembe, s tem postajamo učinkovitejši na zasebnem in strokovnem področju, pri svojem ukrepanju in odnosih z drugimi. Naučiti se učinkoviteje in pametneje upravljati lastno energijo ima neverjetno moč preobrazbe na zasebnem in strokovnem področju.

Izziv uspešnega dela je učinkoviteje upravljati svojo energijo v vseh dimenzijah za doseganje lastnih ciljev. Ta proces sestavljajo štiri ključna načela upravljanja energije. So jedro procesa spremembe in bistveni za vzpostavljanje zmogljivosti za produktivno, polno angažirano življenje.

3.PRVO NAČELO: Polna angažiranost zahteva črpanje iz štirih ločenih, vendar povezanih virov energije: telesne, čustvene, umske in duhovne.

Človeška bitja smo zapleteni energijski sistemi in tudi polna angažiranost ni samo preprosto enodimenzionalna. Energija, ki se skozi nas pretaka, je telesna, čustvena, umska in duhovna. Vse štiri gonilne sile so ključnega pomena, nobena sama po sebi ni dovolj in vsaka bistveno vpliva na preostale. Da bi lahko delali čim bolje, moramo vešče uravnavati vsako od teh medsebojno povezanih energijskih dimenzij. Če izpustimo le eno, ne moremo v celoti izkoristiti svojega talenta in znanja, podobno kot pri motorju, ki začne ropotati, ko odpove eden od valjev. Energija je skupni imenovalec na vseh življenjskih področjih. Telesna energija je zmogljivost, ki se meri količinsko(nizka do visoka), čustvena zmogljivost pa se meri kakovostno(negativna do pozitivna). Imamo štiri osnovne vire energije, ker brez zadostnega goriva ne moremo doseči nobenega cilja.

scan2

Slika 2: Energijska dinamika

Prikazana tabela razkriva energijsko dinamiko od nizke do visoke in od negativne do pozitivne. Bolj kot je energija strupena in neprijazna, manj učinkovito služi našemu delu. Čim bolj pozitivna in prijazna je, tem učinkovitejša je. Polna angažiranost in največja možna storilnost sta mogoči le v visoko pozitivnem kvadrantu. Pomembnost polne angažiranosti se pokaže v okoliščinah, kjer so posledice neangažiranosti najbolj očitne. Zamislite si, da vam bodo operirali srce. V katerem kvadrantu želite, da je kirurg? Kako bi se počutili, če bi v operacijsko sobo vstopil jezen, napet in živčen(visoko negativen)? Kaj pa izčrpan, izgoret in depresiven(nizko negativen)? Ali pa, če bi bil neangažiran, nezainteresiran in rahlo pozabljiv(nizko pozitiven)? Več kot očitno je, da želite kirurga, polnega energije, samozavestnega in optimističnega(visoko pozitivnega). Predstavljajte si, da ste vsakič, ko ste obupani na nekoga zakričali ali ste bili pri projektu površni ali se niste povsem posvetili neki nalogi, ogrožali tuje življenje. Tako bi zelo hitro postali manj negativni, bolj preudarni in manj površni pri opravljanju svoje energije. Čutimo se odgovorne za razporejanje svojega časa in s tem tudi za ravnanje z denarjem. Naučiti pa se moramo biti enako odgovorni tudi za to, kako ravnamo s svojo energijo na telesni, čustveni, umski in duhovni ravni.

4.DRUGO NAČELO: Ker se energijske zaloge zmanjšujejo zaradi čezmerne ali prešibke porabe, moramo uravnovešati porabo energije z vmesno energijsko obnovo.

Redko pomislimo, koliko energije porabimo, ker jo podcenjujemo in mislimo, da so njene zaloge neomejene. Dejstvo je, da povečane zahteve zmanjšujejo naše energijske rezerve-še posebno če se ne trudimo obrniti/zavreti postopne izgube zmogljivosti, ki se pojavlja s staranjem. Glavne značilnosti telesne zmogljivosti so moč, vztrajnost, prožnost in odpornost. Te lastnosti veljajo tudi za čustveno, umsko in duhovno področje. Prožnost na telesni ravni na primer pomeni, da ima mišica široko območje gibanja. Raztezanje prožnost povečuje. Enako velja za čustveno področje. Čustvena prožnost se kaže v zmožnosti svobodnega gibanja in ustreznem odzivanju z vso paleto čustev namesto togega defenzivnega reagiranja. Čustvena odpornost je sposobnost, da se po razočaranju, frustracijah in tudi izgubah vrnemo v prvotno stanje. Miselna vzdržljivost je merilo, kako dolgo smo lahko osredotočeni, zbrani, medtem ko miselno prožnost označuje sposobnost premikati se med racionalnim in intuitivnim ter upoštevati različne poglede. Duhovna trdnost se kaže v obvezanosti k upoštevanju najglobljih vrednot ne glede na okoliščine, čeprav vztrajanje pri teh včasih pomeni tudi osebno žrtvovanje. Nasprotno pa duhovna prožnost odseva strpnost do drugačnih vrednot in prepričanj, če ti ne škodujejo drugim. Povzamemo lahko, da polna angažiranost zahteva moč, vztrajnost, prožnost in odpornost pri vseh dimenzijah. S treningom na vseh področjih lahko precej upočasnimo telesno in umsko upadanje, svoje čustvene in duhovne zmogljivosti pa lahko celo poglabljamo prav do konca življenja. Nasprotno pa velja, če živimo zelo linearno-če porabimo več energije, kot je obnovimo, ali če je obnovimo več, kakor je porabimo. Sčasoma so posledice zlom, izgorevanje, propadanje, izguba volje, bolezen ali celo zgodnja smrt. Žalostno je, da potrebo po počitku pogosto sprejmemo kot znak slabosti, ne pa kot sestavni del neprekinjenega dela. Zato ne namenjamo skoraj nobene pozornosti obnavljanju in polnjenju energijskih rezerv tako individualno kakor organizacijsko. Da bi ohranili močan utrip življenja, se moramo naučiti energijo izmenično uporabljati in obnavljati. Najbogatejša, najbolj srečna in najustvarjalnejša življenja zaznamuje sposobnost, da se posameznik polno angažira pri trenutnem izzivu, občasno pa se ustavi in si odpočije. Namesto tega nas večina živi, kot da tečemo neskončen maraton, in se silimo čez meje zdravega napora. Miselno in čustveno postanemo otopeli, ker neprestano porabljamo energijo brez ustreznega počitka. Če je ne porabljamo dovolj, otopimo tudi telesno in duhovno. V obeh primerih se počasi, toda vztrajno izčrpavamo. Za trenutek si zamislite obraze maratoncev, pusti so, bledikavi, rahlo upadli in čustveno otopeli. Potem si predstavljajte šprinterja, kot sta Marion Jones in Michael Johnson. Ti športniki so običajno videti močni, kar prekipevajo od energije in se vneto posvečajo premagovanju svojih omejitev. Razlaga je preprosta. Ne glede na to, kako težke zahteve imajo, pred seboj jasno vidijo sto ali dvesto metrov oddaljen cilj. Tudi mi se moramo naučiti življenje kot niz tekov na kratke razdalje, ki jim sledita popolna neangažiranost in odmor, preden se spet spopademo z izzivi pred nami.

5.TRETJE NAČELO: Da bi povečali zmogljivost, se moramo premakniti prek normalnih meja in trenirati enako načrtno kakor vrhunski športniki.

Stres v življenju ni sovražnik. Nasprotno, je ključ za rast. Če želimo mišico okrepiti, jo moramo premišljeno izpostavljati stresu, kar pomeni, da moramo porabiti več energije, kot je normalno. Ob tem se v mišičnem tkivu pojavijo mikroskopske poškodbe mišičnih vlaken, ki jih vsi poznamo kot »muskelfiber«, zato je po treningu funkcijska zmogljivost zmanjšana. Če pa mišici omogočimo štiriindvajset do oseminštirideset ur počitka, postane močnejša in bolje pripravljena na odzivanje ob naslednjem dražljaju. Do zdaj smo ta pojav pri vadbi v veliki meri uporabljali zgolj za pridobivanje telesne moči, vendar pa je enako pomemben pri »mišicah« v vseh drugih življenjskih dimenzijah – od sočutja in potrpežljivosti do osredotočenosti ter ustvarjalnosti, do integritete in obvezanosti. Kar velja za telo, velja tudi za preostala življenjska področja. To spoznanje poenostavi in hkrati temeljito spremeni preskakovanje ovir, ki nam stojijo na poti. Čustveno, umsko in duhovno zmogljivost pridobimo enako kakor telesno. Na vseh stopnjah rastemo tako, da porabljamo več energije, kot je običajno, in nato počivamo. Če so mišice izpostavljene običajnim zahtevam, se ne krepijo. S staranjem celo izgubljajo moč. Krepitev katerekoli »mišice« omejuje to, da nas večina odneha že ob najmanjšem naporu. Če želimo izpolniti vedno večje zahteve v življenju, se moramo naučiti načrtno razvijati in krepiti mišice, kjerkoli naše zmogljivosti niso zadostne. Vsaka oblika stresa, ki povzroči nelagodje, utegne širiti našo zmogljivost, tako telesno, umsko, čustveno kot tudi duhovno. Kot je dejal Nietzsche: »Kar nas ne ubije, nas okrepi«. Ker so zahteve poslovnih atletov večje in trajnejše kot zahteve profesionalnih športnikov, je še pomembneje, da se naučijo načrtnega treninga.

6.ČETRTO NAČELO: Pozitivni energijski obredi-natančno določene rutine za upravljanje energije-so ključ do polne angažiranosti in neprekinjenega vrhunskega dela.

Sprememba je težka. Ljudje smo sužnji navad. Večina tega, kar počnemo, je avtomatično ali nezavedno. Kar smo počeli včeraj, najverjetneje delamo tudi danes. Problem skoraj vseh prizadevanj za spremembo je v tem, da zavestnega truda ne moremo ohranjati prav dolgo. Volja in disciplina sta precej bolj omejena vira, kot si mnogi zamišljamo. Če morate na neko opravilo vsakokrat znova pomisliti, ga zelo verjetno ne boste počeli prav dolgo. Ustaljenost nas privlači kot magnet. Pozitivni obred je vedenje, ki čez čas postane rutinsko-izhaja iz globoko zakoreninjene vrednote. Namenoma uporabljam besedo »obred«, ker želim poudariti pojem natanko opredeljenega, zelo strukturiranega vedenja. V nasprotju z voljo in disciplino, ki nas prisilita v neko vedenje, nas obred pritegne. Pomislite na nekaj preprostega, na primer umivanje zob. Na to se vam ni treba spomniti vsakič znova, preden to opravite. Umivanje zob je nekaj, k čemur nas neprestano vleče, ker nam čisti zobje nekaj pomenijo. To počnemo pretežno rutinsko, brez veliko zavestnega truda ali posebnega namena. Moč obredov je v tem, da zagotavljajo majhno porabo zavestne energije, kjer to seveda ni nujno. S tem nam puščajo svobodo za strateško usmerjanje razpoložljive energije na ustvarjalen način, ki nas bogati. Ozrite se na neko področje, kjer ste v življenju neprestano učinkoviti, in ugotovili boste, da vam to omogočajo navade. Če se zdravo prehranjujete, je to morda zato, ker ste osvojili rutino glede nakupa hrane ali naročanja v restavracijah. Če ste v dobri telesni pripravljenosti, ste najbrž določili dneve in ure za telesno vadbo. Če ste uspešen prodajalec, imate verjetno navado umske priprave pred razgovori in komuniciranja s sabo, da ostanete pozitivni kljub zavrnitvam. Če ste uspešen vodja, najbrž na poseben način dajete povratne informacije, ljudje pa se ob tem počutijo, kakor da so pred novim izzivom in da niso ogroženi. Če imate tesne stike z zakonskim partnerjem in svojimi otroki, imate verjetno obrede preživljanja časa z njimi. Če ohranjate visoko pozitivno energijo kljub izjemno zahtevnemu delu, si najverjetneje vmes vzamete čas za počitek. Ustvarjanje pozitivnih obredov je najučinkovitejši način upravljanja energije z namenom polne angažiranosti. Kako to omogočiti, je druga zgodba. Kako lahko ustvarimo in ohranimo večdimenzionalno energijo, potrebno predvsem zato, ker se naše življenjske zahteve večajo, s starostjo pa zmogljivost upada?

Za trajno spremembo so potrebni trije koraki, in sicer namen, soočanje z resnico in ukrepanje. Vsi trije morajo biti prisotni in nobeden ni sam po sebi dovolj.

Prvi korak v procesu spremembe je določitev namena. Kljub našemu vedenju, ki temelji na navadah in nagnjenju k nespreminjanju, potrebujemo navdih, da v življenju napravimo spremembo. Naš prvi izziv je, da odgovorimo na vprašanje:«Kako naj porabljam energijo skladno s svojimi najglobijimi vrednotami?« Posledica hitrega tempa življenja je, da si le redko vzamemo čas za premislek o tem, kaj sploh najbolj cenimo, oziroma da imamo te prioritete vedno pred očmi in v središču pozornosti. Večina nas porabi več časa za odzivanje na sprotne krizne trenutke in izpolnjevanje pričakovanj drugih kakor za premišljeno odločanje glede na občutek za najpomembnejše.

V fazi namena je cilj odkriti in soočiti se z najpomembnejšimi življenjskimi vrednotami ter določiti lastno vizijo na zasebnem in strokovnem področju. Povezovanje z najglobjimi vrednotami in ustvarjanje privlačne vizije sproži vir energije, ki je potrebna za spremembo. Hkrati nas kot kompas med nevihto usmerja skozi življenjske preizkušnje, ki so neizogibne.

Nemogoče je slediti spremembi, dokler pošteno ne razmislimo o tem, kdo smo danes. V naslednji fazi procesa, ki pomeni soočiti se z resnico, se je najprej smiselno vprašati:«Kako zdaj porabljam svojo energijo?«. Vsak od nas najde načine, da se izogne najbolj neprijetnim in nelagodnim življenjskim resnicam. Venomer podcenjujemo posledice načinov upravljanja lastne energije, saj ne razmišljamo dovolj natančno o svoji prehrani, o količini zaužitega alkohola, o kakovosti energije, ki jo vlagamo v odnose z nadrejenimi, sodelavci, zakonskimi partnerji in otroki, ter kako osredotočeni in zagreti smo na delovnem mestu. Prepogosto gledamo na življenje skozi rožnata očala, pri čemer igramo žrtev ali preprosto zanikamo, da imajo naše odločitve posledičen učinek na količino, kakovost, moč in osredotočenost naše energije. Soočenje z resnico se začne z zbiranjem pravih informacij. Tretji korak pri spremembi je ukrepanje, da zapolnite vrzel med tem, kar ste, in tem, kar želite biti – med tem, kako upravljate svojo energijo in kako jo želite upravljati, da izpolnite svoje poslanstvo. Ta korak vključuje izdelavo osebnega razvojnega načrta, ki temelji na pozitivnih energijskih obredih. Nekatere naše navade nam dobro služijo, druge pa so bolj potratne. Pomagajo nam sicer preživeti dan, dolgoročno pa zahtevajo visok davek pri našem delu, zdravju in zadovoljstvu. Kot primer lahko navedemo uživanje nekakovostne hrane, s katero dobimo hiter naboj energije; kajenje ali uživanje alkohola za obvladovanje trenutne nervoze; živčno opravljanje več stvari hkrati, da zadostimo takojšnjim zahtevam; prelaganje zahtevnejših, dolgoročnih projektov v zameno za tisto, kar se zdi trenutno najbolj pereče in lažje izvedljivo, ter vlaganje malo energije v osebne zveze. Posledice tovrstnih in podobnih odločitev se pokažejo šele čez čas.

Tako kot so negativne navade in rutine v življenju zavirajoče in uničevalne, so pozitivne lahko spodbudne in poživljajoče. Seveda je mogoče tudi pridobiti in vzdrževati energijo na vseh življenjskih področjih, in ne le pasivno opazovati starostno ugašanje svojih zmogljivosti. Uvajanje obredov zahteva določanje izredno natančnih vedenjskih vzorcev in izvajanje teh ob določenem času, kar je treba podpreti z globokimi vrednotami. Že aristotel je dejal:«Smo tisto, kar redno ponavljamo«. Ali kakor je nedavno rekel Dalajlama:«Nobena stvar ni lažja kot tisto, kar poznamo in česar smo navajeni. S treningom se lahko spremenimo, lahko preoblikujemo svoja življenja.

7. RAVNOTEŽJE MED NAPREZANJEM IN POČITKOM

Načelo čim večje delovne storilnosti z izmenjavo obdobij dejavnosti in počitka sega že v čas med letoma 170-245, ko je živel Flavij Filostrat, avtor navodil za trening grških atletov. Ruski športni znanstveniki so ta koncept začeli uporabljati leta 1960, in njihovi športniki so dosegli izjemne rezultate na olimpijskih igrah. Danes takšno metodo treninga, ki temelji na razmerju med delom in počitkom, uporabljajo elitni športniki po vsem svetu.

Uravnovešanje stresa in počitka ni ključno le v športu, pač pa v uravnavanju energije na vseh življenjskih področjih. Ko porabljamo energijo, črpamo iz lastnih zalog. Ko energijo obnavljamo, zaloge znova napolnimo. Prevelika poraba energije brez zadostne obnove sčasoma povzroči izčrpanost in zlom(»pretiravaš in omagaš«). Preveč obnavljanja brez zadostnega stresa vodi v propad in oslabelost(»uporabljaj ali izgubi«). Samo pomislite na roko, ki je že dolgo časa v mavcu in je s tem obvarovana »stresa«, ki mu je običajno izpostavljena. Kmalu začne mišica zaradi neuporabe propadati. Prekinitev redne telovadbe ima koristi, ki pa se že po enem tednu nedejavnosti bistveno zmanjšajo – in povsem izginejo že v štirih tednih.

Enak proces se pojavlja na čustveni, umski in duhovni ravni. Na čustveno globino in odpornost vpliva aktivna angažiranost z drugimi in z našimi lastnimi občutki. Bistrost uma se zmanjša, če ni neprestanih intelektualnih izzivov. Zmogljivost duhovne energije je odvisna od tega, kako redno mislimo na svoje najglobje vrednote in v kolikšni meri odgovarjamo za svoje vedenje. Polna angažiranost zahteva vzpostavitev dinamičnega ravnovesja med porabo(stres) in obnovo energije(počitek) na vseh področjih. Ta ritmični val imenujemo nihanje in je osnovni utrip življenja. Čim močnejši je naš utrip, tem bolj polno angažirani smo lahko. Enako velja v podjetju. Delovna kultura, kakršno oblikujejo vodilni – najsi gre za večurne sestanke ali dolge delovnike ali pričakovanja, da ljudje delajo tudi zvečer in ob koncu tedna – vpliva na delovno uspešnost. Če zaposlenim dopuščajo čas za počitek, s tem vzbudijo večjo lojalnost in tudi storilnost. Namesto tega nas večina živi veliko bolj linearno. Predvidevam, da lahko na nekaterih področjih – pogosto na umskem in čustvenem – energijo izrabljamo neskončnoin da lahko učinkovito delamo brez vsakršnega vlaganja energije v druga – najpogosteje v telesno in duhovno. Tako postanemo povprečneži. Tudi narava ima svoj utrip, ritmično, valovanju podobno gibanje med dejavnostjo in počitkom. Pomislite na plimo in oseko, letne čase ter vsakodnevno vzhajanje in zahajanje sonca. Ravno tako vsi organizmi sledijo življenjskim ritmom – ptice se selijo, medvedje spijo zimsko spanje, veverice nabirajo lešnike in ribe se drstijo, vse v predvidljivih intervalih. Prav tako tudi ljudi vodijo ritmi, ki jih narekuje narava in so zapisani v genih. Motnja prilagajanja letnemu času je bolezen, ki jo pripisujemo spremembi v ritmu letnih časov in nesposobnosti telesa, da se jim prilagodi. Naše dihanje, možgansko valovanje, telesna temperatura, bitje srca, raven hormonov in krvni tlak imajo zdrave(in nezdrave) ritmične vzorce. Smo ritmična bitja v ritmičnem vesolju. Ritmičnost je naša dediščina. Ritmičnost se pojavi celo na najbolj osnovni stopnji naše biti. Zdravi vzorci dejavnosti in počitka so jedro naše zmogljivosti za polno angažiranost, čim boljše delo in trajno zdravje. Nasprotno pa linearnost neizogibno povzroči okvare in smrt. Samo za trenutek pomislite na sliko vašega EKG-ja in EEG-ja, potem pa pomislite na posledice nasprotnega – na ravno črto. V širšem pogledu so naši vzorci dejavnosti in počitka vezani na cirkadiane ritme(circa dies – »v enem dnevu«), ki tvorijo štiriindvajseturni cikel. V zgodnjih petdesitih letih prejšnega stoletja sta raziskovalca Eugene Aserinsky in Nathan Kleitman odkrila, da se v spanju pojavljajo krajši cikli, ki trajajo od 90 do 120minut. Potekajo od rahlega spanca, ko je možganska aktivnost močna in se pojavi sanjanje, do globjega spanca, ko možgani mirujejo in poteka najglobji počitek. Ta ritem imenujemo »osnovni cikel počitka-dejavnosti«. V sedemdesetih letih so nadaljne raziskave pokazale, da se 90 do 120-minutni cikli, ki jih imenujemo ultraadiarni ritmi(ultra dies – »večkrat na dan«), pojavljajo tudi v stanju budnosti. Ultradiarni ritmi vplivajo na naraščanje in upadanje naše energije čez dan. V prvem delu cikla se povečajo fiziološke meritve srčnega utripa, ravni hormonov, mišične napetosti in aktivnosti možganskega valovanja, s tem pa tudi pozornost. Po približno eni uri začne moč dejavnosti upadati. Nekje med 90 in 120 minutami začne telo težiti k počitku in obnovi. Znaki za to so želja po zehanju in pretegovanju, lakota, povečana napetost, težave z zbranostjo, nagnjenost k odlašanju ali sanjarjenju in večja pogostost napak. Sposobni smo preseči te naravne cikle, vendar le z odzivom, ki nam narekuje boj ali beg, kar preplavi telo s hormoni stresa, ki pa so namenjeni zgolj kot pomoč v sili. Dolgoročna cena za to so strupi, ki se nam nakopičijo v telesu. Le kratek čas lahko delamo s polno paro, ne da bi se izčrpali do onemoglosti. Če hormoni stresa dolgo krožijo po telesu, nekaj časa delujejo vzpodbudno, nato pa sprožijo simptome, kot so hiperaktivnost, nasilnost, nepotrpežljivost, razdražljivost, jeza, zatopljenost vase in napetost do drugih. Če dovolj dolgo zanemarjamo potrebo po ritmičnosti, se simptomi lahko prelevijo v glavobole, bolečine v hrbtu, prebavne motnje in nazadnje tudi srčne napade in celo smrt. Kadar telo potrebuje ritmičnost, pogosto sežemo po umetnih sredstvih, ki povzročijo valovanje, kadar je naše življenje preveč linearno. Ob pomanjkanju energije, potrebne za izpolnitev življenjskih obveznosti, tako včasih sežemo po poživilih, kot so kofein, kokain in amfetamini. Ko se ne moremo sprostiti po naravni poti, lahko postanemo odvisni od alkohola, marihuane in uspaval, da se umirimo. Če dnevno popijete več skodelic kave, da bi ostali budni čez dan, zvečer pa nekaj kozarcev vina ali drugih alkoholnih pijač, da bi se pomirili, samo prikrivate svojo linearnost.

Če hočemo živeti kot tekač na kratke progre, moramo razdeliti življenje na obvladljive intervale, ki se skladajo z našimi fiziološkimi potrebami in s periodičnim naravnim ritmom. Uravnovešanje stresa in obnove je koristno za vsako opravilo. Leta 1998 je ameriška vojska opravila študijo storilnosti med vojno. Merilo je bilo število zadetkov s topom v treh dneh. Prvi skupini so naročili, naj v tem času izstrelijo čim več granat, drugi pa da morajo vmes spati. Prvi dan so tisti, ki so neprekinjeno streljali, zadeli večkrat kot kolegi iz druge skupine. Naslednji dan se je točnost zadetkov čedalje bolj zmanjševala, in vodila je skupina, ki je vmes počivala. Obdobje počitka so bistvena za ustvarjalnost in notranjo povezanost. Toni postanejo glasba v prostoru med notami, tako kot besede nastanejo šele ob prekinitvah med črkami. Ljubezen, prijateljstvo, globina in obseg se krepijo ravno v razdobjih med delom. Če ni časa za počitek, utegne naše življenje zasenčiti početje, ki ni v ravnovesju s priložnostjo za obstoj.

Pred leti so v reviji Fast Company izvedli anketo z nekaterimi uspešnimi strokovnjaki o tem, kako preprečijo izčrpanost na izjemno zahtevnih delovnih mestih. Skoraj vsi so opisali zelo natančne rutine, s katerimi so se redno obnavljali. Maggie Wilderotter, predsednika podjetja Wink Communications, ki razvija interaktivne oblike televizije, je oblikovala način, ki ga sama imenuje lov na leve. »Krožim po pisarni in sprašujem ljudi, kaj delajo,« je pojasnila. »To mi omogoča, da se povežem z zaposlenimi, s katerimi običajno ne govorim. Lov na leve je zelo sprostilen – čeprav traja le trideset minut, me odvrne od urnika, ki od mene zahteva, da rinem, rinem, rinem naprej. Nikoli se nisem izčrpala do onemoglosti, ker si tega ne dovolim. Moraš si sam znati narekovati tempo in si vzeti čas za dovolj odmorov…Čas je omejen vir, od katerega vsi neskončno zahtevamo. Nanj gledam kot na priložnost, da se odločim, kako bom ta vir izkoristila.« Carisa Bianchi, predsednica in generalna direktorica oglaševalskega podjetja TBWA/Chiat/Day v San Franciscu, izkoristi čas za obnovo md pogostimi potovanji. »Na letalu nikoli ne delam. Tam ni računalnika, ni telefona, ničesar ni,« je dejala. »Berem knjige in revije ter poslušam glasbo – stvari, za katere običajno nimam časa. Vedno lahko najdeš izgovor, da delaš. Vedno je še ena stvar, ki jo moraš narediti, vendar če si ljudje ne vzamejo časa za počitek, nehajo biti produktivni.« Joe Gibbs, nekdanji trener profesionalne lige ameriškega nogometa, ki zdaj vodi podjetje z dirkalniki, počiva med dopustom. »Na koledarju si označim dneve, ko bom z družino odpotoval,« je pojasnil. »Označeni so z velikim rumenim križcem. Vsak mesec si privoščim štiridnevni vikend. Okrog božiča preživimo devet dni na smučanju ali kje na toplem.«. Bill Norman, izvršni direktor pri podjetju Herman Miller, je opisal, kako pikolovsko sestavlja svoj urnik, da poveča storilnost na delovnem mestu z zmanjševanjem motečih dejavnikov in rezerviranjem časa za obnovo energije. »Pred šestimi ali sedmimi leti sem nehal uporabljati telefonski predal in nimam mobilnega telefona,« je pojasnil. »Poznam ljudi, ki jim delo pomeni življenje in je njihovo edino zanimanje. Vendar menim, da je zelo pomembno početi stvari, ki so ti všeč, zunaj službe. Rad fotografiram pokrajino in v naravi delam bližinske posnetke. To me osvežuje in mi pomaga, da ostanem osredotočen. Fotografiranje je telovadba za ustvarjalne mišice v možganih, ki jih v poslu običajno ne uporabljam. To so tiste mišice, ki pripomorejo k intuitivnosti, kar je ključnega pomena pri sprejemanju poslovnih odločitev.«

Uravnovešanje stresa in počitka je lahko zelo učinkovito na ravni organizacij. Bruce F. vodi oddelek velikega telekomunikacijskega podjetja, Rad ima sestanke, ki so razvlečeni na tri do štiri ure brez vsakršnega premora. Zelo energično in ponosno je izjavil, da so maratonski sestanki dokaz moškosti, saj je sposobnost zbranosti na dolgem sestanku po njegovem ključno merilo za dobrega uslužbenca. Glede na njegove zahteve se morda zaposleni res prisilijo k temu, da vztrajajo na dolgih sestankih, in pri tem so nekateri očitno boljši. Nobeden pa ne more biti ob koncu štiriurnega sestanka tako zbran in pazljiv, kot je bil na začetku. Po prebiranju rezultatov storilnosti v delovnem ritmu, ki je predvideval odmore, se je odločil, da bo še sam poizkušal vključiti premore v delovnik. Kaj kmalu je ugotovil, da se je z odmorov vračal telesno bolj poln energije in tudi čustveno se je bolje počutil. Preizkušal je različne načine in končno se je odločil za dva, s katerima je lahko popolnoma odmislil delo in ki sta se pokazala za posebno koristna. Njegova strategija obnove je bila hoja v dvanajsto nadstropje poslopja, kjer je imel pisarno. Druga strategija je bilo žongliranje. Najprej se je naučil žonglirati s tremi, čez pol leta pa že s šestimi žogicami. S to dejavnostjo je lahko povsem odmislil delo in se razvedril. V nekaj tednih je popolnoma spremenil obliko svojih sestankov. V dnevni red je vključil neizogibne petnajstminutne odmore na vsakih devetdeset minut. Zahteval je, da se v tem času nihče ne pogovarja o delu. »Ljudje so razumeli, kaj želim doseči,« je povedal Bruce. »Naši odmori so sprostili ozračje celotnega podjetja. Zdaj na sestankih v krajšem času naredimo več in ob tem se tudi bolj zabavamo.«

8. ZAKLJUČEK

Torej s to seminarsko se nisem osredotočil na površinski del kariere in kontrolne točke, ampak sem šel globje, v posameznika, z namenom, da objasnim, kako delujemo na energetski ravni. Normalno delovanje na teh področjih, ti omogoča kot osebi, da se lažje udejstvuješ v tem umetno ustvarjenem svetu dela. Kariera in kontrolne točke mi zveni preveč linearno in preveč odvisno od posameznikovih ciljev, ambicij, talentov ter ostalih dejavnikov, da bi lahko pisal kaj resnično koristnega. Tako upam, da sem s to seminarsko tistemu, ki to bere pomagal malce osvetliti pogled na to, kako in zakaj smo in delujemo kot skupek energije in organskega tkiva.

9. VIRI:

J. Loehr, Schwarz T. (2003): Energija uspeha. Ljubljana: MKZ d..d.

POVZETEK:

Ko govorimo o obvladovanju prihodnosti, se moramo zavedati, da govorimo o obvladovanju nečesa, kar se šele bo zgodilo. Torej govorimo o obvladovanju nečesa, kar še ni. Govorimo o obvladovanju dogodkov, scenarijev, ki se še niso zgodili oziroma razpletli. Naša zgodovina nam daje neomejeno število primerov, ko so močni in vplivni vladarji poizkušali na vse mogoče načine napovedati kaj se bo zgodilo. Za Egipčane vemo, da so bili odlični astronomi, spet za Grke vemo, da so bili napredni na vseh področjih znanja, od matematike preko fizike do astronomije. Kje so potemtakem povezave med dogmami starega veka in naše digitalne ere oziroma diamantne ere, ki prihaja? Ali so življenjske resnice vsepovsod okoli nas, in jih mi, zaslepljeni s temi patetičnimi dnevnimi rutinami, ki nam jih skuša vsiliti sistem, preprosto ne vidimo? Kako je potem mogoče, da imamo na svetu nešteto primerov ljudi, ki to obvladujejo? Kako je mogoče videti v prihodnost? Kako je mogoče vplivati na prihodnost? Kaj dela te ljudi, ki to počnejo, drugačne od nas? Ali obstajajo kaki aksiomi pri tem? Kje je potemtakem implementacija managmenta razvoja organizacije v tej zgodbi? Zakaj ravno mešanje prihodnosti s sistemi nadzora, kar današna družba vsekakor je? Čemu sploh nadzor? Kaj je to organiziran kaos? Na vsa ta vprašanja smo skušali odgovoriti v tem seminarskem delu. Pravzaprav smo šli korak dlje. Poskušamo pojasniti, kako naj bi se gospodarska družba, kot socio-ekonomski sistem, morala naravnati od znotraj, torej v središču vesolja-našem umu, da bi upogibala prihodnost v svojo absolutno korist.

SUMMARY:

When we talk about controling the future we can’t go past the fact, that we’re talking about something that should be controled and has yet to happen. A weird thing isn’t it? Controling events, scenarios that are, or are not, going to happen. Our history is filled with cases where rulers tried to find out what is next, what will happen and will it be good or bad for my people. They managed that by astronomy science, Egyptians beeing a very good example for that. Or if you look at the Greeks, they were masters of math, physics, astronomy…Where are the connections between old-age truths of life, and our modern diamond age that’s comming? Are this dogmas all around us and we’re just not able to see them? Was this system of daily routine and therefore total control, of us, build with the sole purpose of catching us in a circle of events that keep us away from the truth? Is the truth only a privilege of certain individuals? How can we see in the future? How can we anticipate events? Where does organisation growth managment fit into this story? What’s organized chaos? All that and many more assumptions we tried to explain in this seminar work. In fact we went a step further. We tried to define how a company as a social-economical system should function from inside out, from the center of the universe-our mind.

1.UVOD

Krmiljenje kaosa in obvladovanje prihodnosti je zelo kompleksna tema, katere smernice za rešitve bomo samo v grobem nakazali v tej seminarski nalogi. Uporabili bomo nekatere teorije, s predpostavko, da držijo. S teorijami je pač tako, da neposredno ali posredno dokazujejo resničnost nekega občega prepričanja ali resnice, bodisi s pomočjo matematike bodisi s pomočjo kontroliranih eksperimentov. Lep primer je razvoj teorije o položaju planeta Zemlja v vesolju. S temi teorijami postavljamo bazo za vsa nadaljna sklepanja. Med teorijami, ki smo jih uporabili je tudi nekaj popolnoma new-age dognanj, ki pri prenekaterem Slovenceljnu izzovejo podzavestne obrambne reakcije, kot smo v vsakdanjih situacijah sami opazili.

Krmiljenje kaosa in obvladovanje prihodnosti je vsekakor veščina, ki združuje več področij, ki so med seboj tesno povezane. Morda ne na prvi pogled, vendar, ko jih strnemo v celoto in pogledamo večjo sliko, je vse popolnoma logično. Podatek, ki smo ga zasledili na internetu pa kaže dokaj žalostno sliko. Bojda le 5% ljudi te tehnike in metode uporablja za izboljšanje svojega vsakdana oziroma za doseganje svojih ciljev, vsepovsod pa naletimo na kronične bolezni modernega človeka, ki so: premajhna samozavednost, prevelika pasivnost, nepripravljenost na spremembe ter prevelika odvisnost od drugih v smislu vodenja. Torej veliko več ljudi se vsaj pri sebi bolje počuti, če so vodeni kot pa da bi sami vodili. Velika napaka. Vpetost osebnega življenja v poklicno sfero pa je tako ali tako že dolgo časa znano dejstvo. Tako da je nek predpogoj, za vodenje organizacije seveda to, da imamo najprej v sebi vse stvari razjasnjene, šele nato smo lahko pripravljeni, da prevzamemo vajeti odločitve v svoje roke(glavo v tem primeru).

2.TEORIJA KAOSA

Odgovor na to, kaj je teorija kaosa je zelo kompleksen. Najprej se je potrebno vprašati kaj kaos sploh je? Ime »teorija kaosa« prihaja iz dejstva, da teorija opisuje sisteme, ki so v popolnem neredu. Pravzaprav išče red, zaporedje v, na prvi pogled, popolnoma naključnih podatkih. Prvi pravi raziskovalec te teorije je bil meterolog Edvard Lorenz. Leta 1960 se je ukvarjal s problemom napovedovanja vremena. Že takrat je imel sestavljen računalnik, sicer veliko bolj nazadnjaški, kot današnji podpovprečni PC-ji, ampak v grobem je imel nastavljenih dvanajst enačb, preko katerih je v simulacijo vremena vnašal podatke. Ta simulacija ni napovedovala vremena ampak teoretično je napovedovala, kakšno vreme bi pri danih pogojih lahko bilo.

Nekega dne leta 1961 si je hotel ogledati specifično sekvenco nekega modela, programiranega pod določenimi pogoji. Da bi si prihranil čas, je začel simulacijo kar sredi scenarija. Podobno, kot če dandanes poslušate mp3 glasbene datoteke na računalniku in vam je nek odsek pesmi še posebej všeč in lahko začnete poslušati pri recimo 1minuti in 33sekundah. Torej Lorenz je vnesel vmesne številke, ki so se zabeležile pri prejšni simulaciji, in pustil računalnik, da opravi svoje delo. Po eni uri, ko je prišel nazaj v laboratorij, je opazil, da se je vremenska sekvenca razpletla popolnoma drugače kot pri prvotni simulaciji(slika 1.).

Slika 1-Izid Lorenzove simulacije

lorenz1

Vir: http://www.imho.com/grae/chaos/chaos.html

Po nekajdnevnem tuhtanju je ugotovil kaj se je zgodilo. Računalnik je shranjeval rezultate v svoj spomin na šest decimalk natančno. Da je prihranil papir, je natisnil samo tri decimalna mesta, ki jih je nato vnesel v originalno sekvenco. V originalni sekvenci je bil podatek 0.506127, Lorenz pa je vnesel samo 3 mesta, torej 0.506.

Sodeč po vseh konvencionalnih idejah tistega časa naj bi simulacija delovala, ali pa naj bi bil izid skoraj popolnoma identičen. Znanstvenik se smatra za srečneža, če lahko nekaj zmeri na tri decimalke natančno, vsekakor pa praktično nemerljiva 4 in 5 decimalka ne more imeti velikega vpliva na izid eksperimenta. Tako so mislili takrat in Lorenz je bil tisti, ki je dokazal zmotno mišljenje.

Ta efekt je poznan po celem svetu kot »efekt metuljevih kril«. Torej govori o tem, da zamah metulja med letom sproži minimalno spremembo v atmosferi, ki s časom pridobi na jakosti motnje. Tako se zaradi te majhne spremembe ne razdivja opustujoč tornado ali pa se prav zaradi te spremembe zgodi, čeprav ni bilo namena oziroma pogojev da bi se.

Začel je poenostavljati sistem, ki ga je imel vnešenega v računalniku. Iz prvotnih dvanajstih enačb je vzel enačbe za konvekcijo in jih tako poenostavil, da so bile nerealno preproste. Kar naenkrat njegov simulacijski sistem ni imel več veze s konvekcijo(ki je meterološki pojav mešanja zraka oziroma dviganja zračnih plasti-konvekcijski tokovi). Imel pa je enačbe, ki so sistem programirale, da je bil maksimalno občutljiv na začetne pogoje. Kasneje so ugotovili, da so te tri enačbe natančno opisovale vodno kolo. Enačbe za ta sistem so dale navidezno popolnoma naključno obnašanje, ko pa je rezultate grafično opredelil je osupnil. Rezultati so kljub popolnemu navideznemu naključnemu redu vedno ostali na krivulji-dvojni spirali(slika 2.).


Slika 2: grafični prikaz naključnega reda

lorenz2

Vir: http://www.imho.com/grae/chaos/chaos.html

Lorenzove enačbe so sigurno urejene, v nekem zaporedju, saj vedno sledijo spirali. Nikoli se niso umirile na eno točko(razpotegnjena v času postane premica) , ker pa v bistvu nikoli niso ponovile iste poti oziroma mele iste periode, tudi niso bile periodične.

Drug sistem, ki je zelo odvisen od začetnih pogojev je frcanje kovanca. Pri tem dogodku imamo dve variabli. Kako hitro pade na podlago(čas) ter kako hitro se kovanec vrti v zraku in kako visoko ga frcnemo(Wpot-potencialna energija). Te začetne pogoje je možno vstaviti v določene okvire, nemogoče pa jih je kontrolirati toliko, da bi vedno lahko izračunali, katera stran kovanca bo padla.

Človeško srce ima prav tako kaotičen ritem. Čas med dvema udarcema ni konstanten; odvisen je od začetnih pogojev, npr. koliko fizične aktivnosti dotična oseba trenutno počne, da omenim samo enega od mnogih. Teoretično rečeno, pod določenimi pogoji bije hitreje, pod drugimi pogoji pa spet počasneje ali pod tretjimi spet aritmično.

Teorija kaosa je že zapustila neizbrisljiv pečat na znanosti, kljub temu pa je še veliko neodkritega. Veliko raziskovalcev je mnenja, da bo dvajseto stoletje v znanosti znano po treh teorijah: relativnostna, kvantno mehanična in teorija kaosa. V naravi se srečujemo z njo(teorijo kaosa) na vsakem koraku, od morskih tokov do kroženja rdečih krvničk skozi naše telo do kroženja zračnih tokov. Kaos je postal nepogrešljiv del moderne znanosti.

Povzeto iz http://www.imho.com/grae/chaos/chaos.html .

3.ZAKON PRIVLAČNOSTI

»Kadarkoli so Vaše misli osredotočene na nekaj kar si ne želite, ustvarjate nehote. Kadarkoli se zavedate Vaših misli in zavestno razmišljate o tem, kaj si želite, ustvarjate namenoma.«

Neskončna rast. Večna sprememba. Nikoli končano ustvarjanje. Vse se začne z mislijo. Dobesedno vsaka misel, ki jo mislite vpliva in dodaja k temu, kar izkušate v življenju. Vendar se življenje večine ljudi spremeni bore malo. Ljudje govorijo, da ne razumejo, kako so se znašli v takih situacijah, »saj namenoma niti slučajno ne bi želel biti v njej«. Sigurno ne namenoma, gotovo nehote. Tukaj se kaže pomanjkanje razumevanja vesoljnih zakonov, kot posledica življenja živetega nehote. Ko enkrat te zakone razumemo, začnemo v svojih življenjih početi stvari namenoma in zavestno.

Ko gredo stvari narobe v naših življenjih vedno poizkušamo kategorično zanikati, da smo se znašli v nezaželenih situacijah po svoji krivdi. Dokler se ne zavemo naše moči in ne sprejmemo odgovornosti za vse v našem življenju – dobro, slabo, grdo – si blokiramo pravo svobodo v življenju. Postaneš talec želja, zahtevkov in pričakovanj drugih. In tukaj se pojavi prava novica za vse take ljudi. Na nikakršen mogoč način ni mogoče zadovoljiti vseh želja, zahtevkov in pričakovanj, ki jih drugi projicirajo na Vas. To je »losing situation«.

Zakon privlačnosti poenostavljeno pomeni da, o čemerkoli imate fokus, to privlačite v svoje življenje. Torej če se fokusirate na nekaj kar si ne želite, se Vam bo tega dogajalo vse več in več, in obratno. Kot misleča in čuteča človeška bitja smo v stalnem stanju ustvarjanja, pa to verjamete ali ne. Mi smo ustvarjalci, umetniki, gradilci itd. Vse na kar se fokusirate zaradi Zakona privlačnosti ustvarite. Brez izjem, Vaša kreativnost se nikoli ne preneha. Torej dobra novica je, da ko enkrat to razumete, lahko postanete namerni v vašem namenu. Lahko izbirate misli o tem – kaj bi radi počeli in doživljali – in kaj ne bi radi doživljali in počeli. Z drugimi besedami, začnete ustvarjati kar hočete in si želite namenoma in namerno.

Zakon namernega ustvarjanja pomeni v bistvu razumevanje Zakona privlačnosti in zavestno izbranje misli in čustva, ki jih občutite pozitivnejše. Vedno segajte po mislih, katere se občutijo pozitivnejše. Kako vedeti, če ste v skladju s tem kar hočete ali s tem kar nočete? Preverite Vaša čustva, ta nikoli ne lažejo.

Kot primer naj navedem sledeči primer iz prakse nekega osebnega trenerja. Ena od njegovih strank je hotela razširiti svoj kiropraktični posel na 30 novih strank mesečno. Ko sta se začela pogovarjati o možnih strategijah, taktikah in ukrepih, da bi dosegli željen rezultat je nivo čustvenega polja nenadoma močno padel. Prvo vprašanje trenerja je bilo: »Karen, kakšen občutek Vam daje ta načrt pridobivanja novih strank?« Odgovor je vseboval veliko upora, »morala bi« občutkov, »vse bom morala narediti sama« občutkov in podobnega nesmisla. Dogovorila sta se, da vse to pozabi, da ne naredi nič drugega, kot da se do naslednjega srečanja poizkusi vživeti v občutek, ko ima 30 novih strank, ki prihajajo vsak mesec čisto lahko in brez naprezanja. Zabeležila si je vse to in si začela vizualizirati, kako bi se počutila, ko bi stranke dobesedno drle k njej. Predstavljala si je, kako se ji zahvaljujejo, kako so ji hvaležne za dobro opravljeno delo itd. Predstavljala si je, kako bi se počutila, če bi vsa dnevna administracija urejala brez njenega vložka časa in energije. Iz tega stanja so se ji porodile čudovite navdihujoče ideje iz katerih je potem dobila navdih za izpeljavo le-teh.Udeležila se je tečaja programa za urejanje podatkovnih baz v podjetju, organizirala je mesečnik, ki je izhajal kot reklamna brošura dodala pa je še tehniko »follow-up« pisem, kjer je za potencialne stranke oziroma interesente pripravila posebne akcije samo za njih. V roku enega meseca je dosegla željen cilj.

Dejstvo je, da ni nič bolj pomembnega na tem svetu kot to, da se počutimo dobro. Iz pozicije »počutim se odlično v svoji koži« lahko ustvarimo v svojem življenju kar hočemo. Večina ljudi še vedno ni dojela, da je življenje narejeno zato, da ga uživamo. Tukaj smo vsi, v naši kreativni delavnici imenovani »moje življenje«. Naša naloga je da uporabimo ta čas, prostor in to realnost, se spravimo v »stanje dobrega občutka« skozi zamišljanje, da se je to že zgodilo in potem pustimo Vesolju da sproducira ljudi, kraje, okoliščine, dogodke in delovanje, ki dovoli da to postane del naše fizične realnosti.

Povzeto iz http://law-of-attraction-info.com/ .

4.PSIHOKIBERNETIKA

Samopodoba je ključ človekove osebnosti in njenega vedenja. Če spremenite samopodobo, spremenite tudi osebnost in njeno vedenje. Še več. Samopodoba določa meje posameznikovih dosežkov. Določa, kaj zmore in česa ne. Razširitev samopodobe razširi tudi področje možnega. Razvoj primerne, realistične samopodobe navdihne človeka z novimi zmožnostmi in darovi, neuspeh pa dobesedno spremeni v uspeh. Samopodoba je naša ocena o tem, »kakšne vrste človek sem«. Izgradila so jo naša prepričanja ali verovanja o sebi. Vendar pa se je večina teh prepričanj nezavedno oblikovala pod vplivom naših preteklih izkušenj, uspehov, neuspehov, ponižanj in zmagoslavij ter pod vplivom tujih odzivov na nas – predvsem v zgodnji mladosti. Iz vsega tega si v duhu sestavimo »Jaz«(oziroma sliko samega sebe). Ko se v to podobo vključi neka ideja ali prepričanje, postane »resnična«, vsaj kar zadeva nas osebno. Njene ustreznosti ne preverjamo, marveč delujemo na njeni osnovi s predpostavko, da je resnična. Prav ta samopodoba postane zlati ključ k boljšemu življenju, in sicer zahvaljujoč dvema pomembnima odkritjema:

  1. Vsa vaša dejanja, čustva in vedenje – celo vaši darovi – se vselej skladajo z vašo samopodobo. Na kratko: delujete tako, kot bi delovala vrsta človeka, za kakršnega se imate. Pa ne le to – drugače sploh ne morete delovati, ne glede na ves zavestni napor ali na moč vaše volje. Samopodoba je »predpostavka« oziroma osnova, na kateri stoji vsa vaša osebnost, vaše vedenje in celo vaše okoliščine. Prav zato izkušnje navidez potrjujejo samopodobo in jo celo krepijo. Tako se vzpostavi slab ali dober cikel, pač odvisno od posameznega primera.
  2. Samopodobo je mogoče spremeniti. Številni primeri ozdravljenj dokazujejo, da nihče ni premlad ali prestar za spremembo samopodobe in za začetek novega življenja. Eden od razlogov, zakaj se posamezniku zdi tako težko spremeniti svoje navade, osebnost ali način življenja, je tudi ta, da je doslej vse svoje poskuse spreminjanja usmerjal v, če lahko tako rečemo, obod Jaza, ne pa v njegovo središče. Na številnih terapevtskih seansah slišimo stavke kot so: »Če govorite o pozitivnem mišljenju, vam moram povedati, da sem ga že poizkusil, a da mi prav nič ne pomaga.« Vendar po nekaj vprašanjih skoraj pri vseh takih primerih odkrijemo, da so se ti posamezniki posvetili »pozitivnemu mišljenju« oziroma poizkusih, da bi ga uporabili ob nekih posebnih zunanjih okoliščinah ali pa v boju s svojimi navadami in osebnostnimi napakami(»To službo moram dobiti!«, »V prihodnje bom bolj miren in sproščen!« in podobni stavki). Nikdar pa ti posamezniki niso niti pomislili, da bi morali spremeniti svoje mišljenje o sebi, s katerim bi nato lahko dosegli vse drugo.

Psihologija samopodobe ni le dokazala svoje učinkovitosti, marveč tudi pojasnjuje mnoge, sicer že dolgo znane, a v preteklosti napačno razumljene pojave. Denimo: na področju sodobne individualne psihologije, psihosomatske medicine in industrijske psihologije obstajajo nesporni dokazi o obstoju »osebnostnih tipov, nagnjenih k uspehu« in takih, »nagnjenih k neuspehu«, »osebnostnih tipov, nagnjenih k sreči« in takih, »nagnjenih k nesreči«, pa tudi »osebnostnih tipov, nagnjenih k zdravju« in takih, »nagnjenih k bolezni.« Psihologija samopodobe osvetljuje ta in druga opažena dejstva v novi luči. Dodatno pojasnjuje moč pozitivnega mišljenja in, kar je še pomembneje, razlaga, zakaj je uspešna pri enih, pri drugih pa ne. (Pozitivno mišljenje je nedvomno učinkovito, vendar se mora skladati s posameznikovo samopodobo. Sicer dobesedno ne more delovati – vse dokler se samopodoba ne spremeni.)

Če želimo psihologijo samopodobe razumeti z njeno uporabnostjo v svojih življenjih, moramo najprej spoznati mehanizme, ki jih uporablja za dosego svojih ciljev. Obstaja kopica znanstvenih dokazov, da človeški možgani in ves živčni sistem delujejo z namenom, ki je v skladu z znanimi načeli kibernetike: da uresničijo cilj svojega »lastnika«. Naloga možganov oziroma živčnega sistema je ta, da ustvarjajo čudovit in zapleten »mehanizem, usmerjen k cilju« – nekakšen vgrajen samodejen sistem vodenja, ki deluje za nas kot »mehanizem za uspeh« ali pa proti nam kot »mehanizem za neuspeh« – kar pa je odvisno od NAS, saj ga kot operaterji vodimo in mu postavljamo cilje.

Bržkone je tudi ironično, da prav kibernetika, ki je začela preučevati stroje in mehanska načela, obnavlja dostojanstvo človeka kot edinstvenega, ustvarjalnega bitja. Psihologija, ki je začela preučevati človekovo duševnost, pa se je malone končala tako, da je človeku vzela njegovo dušo. Behavioristi, ki niso dojeli niti človeka niti njegovega stroja in so zato oba pomešali, so nas skušali prepričati, da je misel zgolj gibanje elektronov, zavest pa le kemično dejanje. Volja in namen sta bila zanje mit. Kibernetika, ki se je začela kot preučevanje strojev, pa se v tem ne moti. Kibernetična znanost ne trdi, da je človek stroj, marveč le, da ima stroje in jih uporablja. Še več: pojasni tudi, kako ta stroj deluje in kako ga lahko uporabimo.

Samopodoba se spreminja na bolje ali na slabše ne le z razumom ali z razumskim znanjem, marveč tudi z »doživljanjem«. Človek vede ali nevede razvije svojo podobo v skladu s svojim doživljanjem preteklosti. Z isto metodo jo lahko spremenite tudi sami.

V zdravega, srečnega in dobro prilagojenega odraslega ne zrase otrok, ki so ga o ljubezni učili, marveč tak, ki je ljubezen izkusil. Stopnja našega zdajšnjega samozaupanja in ravnotežja je bolj posledica izkušenj kot razumskega učenja.

Psihologija samopodobe premosti prepad in odpravi očiten spor med raznovrstnimi sodobnimi terapevtskimi prijemi. Ponudi nam skupni imenovalec za neposredno in posredno svetovanje, klinično psihologijo, psihoanalizo in celo za avtosugestijo. Vse te metode namreč za oblikovanje boljše samopodobe uporabljajo ustvarjalne izkušnje. Ne glede na teorijo v »terapevtskem položaju«, denimo psihoanalitične šole, se dejansko dogaja naslednje: terapevt nikdar ne kritizira, zavrača ali pridiga, nič ga ne šokira, tudi če bolnik izlije vse svoje bojazni, sramoto, občutke krivde in slabe misli. Morda bolnik prvič v življenju doživi, da so ga sprejeli kot človeško bitje; začuti, da je njegov jaz kljub vsemu dostojanstven in nekaj vreden. Tako sprejme samega sebe in spremeni opredelitev svojega »jaza«.

Uporaba izkušenj kot neposredne in nadzorovane metode spremembe lastne samopodobe nam omogoča še eno odkritje, tokrat s področja eksperimentalne in klinične psihologije. Resnične življenjske izkušnje so lahko surov in krut učitelj. Če človeka vržete v globoko vodo, ga ta izkušnja morda nauči plavati, lahko pa se utopi. Vojska iz mnogih fantov naredi moža, hkrati pa ni nobenega dvoma, da iz mnogih naredi tudi nevrotike. Že stoletja nazaj so vedeli, da »nič ne uspeva bolje kot uspeh«. Uspešnega delovanja se priučimo med doživljanjem uspeha. Spomini na pretekle uspehe delujejo kot notranji podatki, ki nas oskrbijo s samozavestjo, potrebno za sedanje naloge. A kako naj se človek opre na spomine o uspešnih minulih izkušnjah, če pozna zgolj neuspehe? Njegov trud je podoben mladeničevemu, ki zaradi pomanjkanja izkušenj nikakor ne more dobiti dela, teh pa si ni mogel pridobiti, ker ne mroe dobiti dela.

To dilemo je rešilo drugo pomembno odkritje, ki nam dovoljuje, da v praktične namene ustvarimo umetno izkušnjo oziroma realno izkušnjo ter jo nadziramo v laboratoriju našega razuma. Eksperimentalni in klinični psihologi so nedvomno dokazali, da človekov živčni sistem ne razlikuje dejanske izkušnje od izkušnje, ki si jo zamislimo živo in v podrobnostih.

Nova znanost, imenovana kibernetika, nam nudi prepričljiv dokaz, da tako imenovani nezavedni um sploh ni um, marveč samodejen, k cilju usmerjen mehanizem, sestavljen iz možganov ter živčnega sistema, ki ga posameznik zavestno zgolj vodi in uporablja. Ta samodejni, k cilju usmerjen mehanizem, deluje zelo podobno kot samodejni elektronski mehanizmi, vsaj kar zadeva osnovna načela, a je dosti bolj kompleksen in pravi čudež, če ga primerjamo z elektronskimi možgani ali pametnimi izstrelki, ki jih je naredil človek.

Ustvarjalni mehanizem je neosebne narave. V odvisnosti od ciljev, ki si jih posameznih zastavi, deluje samodejno in neosebno v smeri cilja – uspeha in sreče ali pa nesreče in neuspeha. Če mu postavimo »uspešne cilje«, bo deloval kot mehanizem uspeha, če pa dobi negativne cilje, jih bo izpolnil prav tako neosebno in zvesto kot mehanizem neuspeha. Kakor vsak drug samodejen mehanizem mora imeti tudi jasen cilj, namen ali problem za rešitev. Cilji, ki jih naš Ustvarjalni mehanizem skuša uresničiti, so duševne podobe oziroma slike, ki jih ustvari domišljija. Osrednja podoba cilja pa je naša Samopodoba, ker le-ta določa meje dosežka pri vsakem posameznem cilju. Določa namreč »področje možnega«. Kakor vsak samodejen mehanizem tudi naš Ustvarjalni mehanizem deluje na osnovi podatkov, ki mu jih nudimo(naše misli, prepričanja, razlage). Naše naravnanosti in razlage položaja mu opredelijo problem, ki ga mora rešiti.

Če Ustvarjalni mehanizem polnimo s podatki, ki odražajo negativno samopodobo – torej občutke ničevosti, manjvrednosti, nezaželjenosti, nezmožnosti jih mehanizem obdela in na njihovi osnovi tudi deluje. Z drugačnimi podatki ravna drugače. Mehanizem nam odgovori v obliki objektivne izkušnje.

Kakor vsak samodejni mehanizem tudi naš Ustvarjalni mehanizem med reševanjem tekočih problemov in v odgovor na trenutne položaje uporablja shranjene podatke ali spomin. Program za boljše življenje(posledično tudi boljšo uspešnost podjetja, kot sistem umov) zahteva poznavanje osnov Ustvarjalnega mehanizma oziroma našega notranjega avtomatskega pilota, da ga lahko iz mehanizma neuspeha spremenimo v mehanizem uspeha. Sama metoda programa vključuje učenje, prakso in izkušnje, nove navade mišljenja, domišljije ter spomina in delovanje z namenom, da bi najprej razvili ustrezno ter realno Samopodobo, nato pa Ustvarjalni mehanizem uporabili za doseganje izbranih ciljev, ki prinašajo uspeh in srečo. Če smo(ste) se sposobni nečesa spomniti, zaradi nečesa skrbeti ali pa si zavezati vezalke, zmoremo tudi uspeti. Ta nova metoda sestoji iz ustvarjalne duševne vizualizacije, ustvarjalnega doživljanja prek domišljije in iz oblikovanja novih samodejnih odzivov z »igranjem vlog v domišljiji« in z »delovanjem, pri katerem si nekaj v podrobnostih in živo predstavljamo«.

Naš samodejni ustvarjalni mehanizem zaradi svoje teleološke narave deluje v smislu ciljev in končnih rezultatov. Ko mu postavite jasno podobo svojih ciljev, se lahko zanesete, da nas bo pripeljal do cilja dosti bolje, kot bi si vi lahko kdajkoli zavestno zamislili. Ko razmišljamo o končnih rezultatih, poskrbimo za cilj našega samodejnega mehanizma, ta pa nas bo nato oskrbel s sredstvi, ki nas bodo privedle do cilja. Če se morajo naše mišice napeti, da bodo izvedle gibanje, ki nas pripelje h končnemu rezultatu, nas bo naš samodejni mehanizem vodil dosti bolj natančno in z občutkom kot bi se sami, če bi o zadevi razmišljali. Tudi če potrebujemo ideje, nam jih bo priskrbel naš samodejni mehanizem.

5. PSIHOLOGIJA MNOŽIC

Glavna ideja v teoriji Sigmuda Freuda o obnašanju množic je ta, da ko so ljudje v množici se vedejo drugače do drugih ljudi, kot tisti, ki niso. Umi ljudi v skupini(množici) se spojijo in skupaj oblikujejo način mišljenja. Pionir na tem področju je bil v časi Sigmunda Freuda tudi Le Bon. V njegovi knjigi »The crowd: A study of the popular mind«, ki je izšla leta 1895, je našlo navdih mnogo vidnih posameznikov, med drugim tudi Adolf Hitler za knjigo Mein Kampf. Freud je kritiziral Le Bon-a in trdil svoje. Le Bon je govoril o kolektivni duši v množici, Freud je to razlagal kot kolektivno nezavest – torej da množice nimajo svoje duše, da določene etnične skupine nimajo svojega Volksgeist-a(ljudskega duha), ampak da se posamezniki poistovetijo s svojimi leaderji s svojim idealnim egom(to je subjektivno zastopanje svojega leaderja v sebi). Kasneje je koncept »idealnega ega« postal koncept »super-ega«, ker je Freud dodal trditev, da se leaderji(kot posamezniki) identificirajo z idejo. Med drugim se je zaradi raziskav Freuda in Le Bona kasneje oblikovala konvergenčna teorija.

Konvergenčna teorija trdi, da vedenje množice ni produkt množice same, ampak to vedenje vnesejo v množico nekateri posamezniki. Z drugimi besedami povedano, da ljudje, ki bi se radi vedli podobno pridejo skupaj in sestavijo množico.

Bistvenega pomena pri vseh teorijah okoli množic pa je to, da množice izražajo obstoječa prepričanja in vrednote. To je pri podjetju, kot socialno-ekonomski organizaciji ključnega pomena.

6.TEHNOLOŠKE INOVACIJE

Nekje v sredini 20.stoletja se je ,z izumom mikroprocesorja oziroma čipa, začela popolnoma nova doba, kar se tiče doživljanja naše vsakdanjosti. V zadnjih dvajsetih letih pa je tehnologija napravila največji skok, tudi v smeri komercializacije produktov. Kdo bi si upal trditi leta 1980, maja meseca, ko je umrl Tito, da bodo tajnice čez 20 let sedele pred tankimi, televizorju podobnimi zasloni, ter vso papirologijo in druge potrebne administrativne zadeve opravljale »v tem zaslonu«. Zaradi interneta, ki je množični medij številka ena v razvitih delih sveta, se je prenos znanj oziroma informacij tako pohitril, izmenjava podatkov se vzpostavila v realnem času, gledano globalno(le da je dokaj nerodno odgovarjati takoj na email iz avstralije, ki ga je oseba poslala ob 14h popoldne ob kavici). Ključne tehnološke dosežke za popolnoma novodobno življenje v slogu Vojne Zvezd pa lahko pričakujemo v naslednjih petih do desetih letih. Razvoj robotike je v desetih letih iz daljinsko vodene miške na kolescih, prešel na Hondinega Asima, ki izgleda kot astronavt na prvi pogled, sposoben je interakcije z okoljem, torej prepoznava stopnice, ograje in podobno, lahko vam prinese kozarec čaja…Razvoj nanotehnologije, kar je v bistvu mehanika na nivoju posameznega atoma, torej na nano-nivoju. Tukaj je raziskovalcem uspelo že premakniti atom iz točke a na točko b, uspelo jim je shraniti informacijo na bakterijo(organski procesorji), da o ostalih področjih, ki pokrivajo holograme, pametne površine, elektromagnetna vozila, raziskave svetlobe, zunanje vesolje sploh ne govorimo, vse to si lahko pogledate na http://www.youtube.com , potrebno je zgolj vtipkati angleško besedo. Znašli smo se v prelomnih trenutkih tehnoloških raziskav in to je vedno dvorezen meč, ki ga z vidika managmenta razvoja organizacije vsekakor moramo predvideti. Popolnoma banalen primer, ki se je že zgodil in je splošno znano dejstvo. Recimo 80 let nazaj je tovarna BMW izgledala tako, da so imeli za tekočim trakom ljudi, ki so na časovno normo proizvajali avtomobile. Danes, torej leta 2008, bi mislili, da ste prišli v super high-tech prostor, kjer sigurno proizvajajo nekaj za v vesolje. Zaradi robotike in nanotehnologije se bo svet v naslednjih desetih letih spremenil bolj, kot se je v zadnjih dvajsetih. Določena delovna mesta, kjer je bolj ali manj rutinsko delo, torej brez pretiranih elementov človeškega faktorja (kreativnost, odločanje), bodo slej ko prej prevzeli roboti. Dovolj je da si pogledate film I Robot. V povezavi s teorijo, da so leta 1970 prvič širše množice vidle laser v filmu James Bond, danes pa tisti, ki tega ne pozna, velja za neizobraženega, si lahko mislimo svoje. Tudi samo poslovanje podjetij se bo zelo spremenilo, tako znotraj kot navzven – proti trgu. Kje so meje tega tehnološkega razvoja? Najbrž tam, kjer si jih bomo sami postavili.

7.UGOTOVITVE IN ZAKLJUČEK

Torej, do sedaj smo izpostavil, v naših očeh, nekaj ključnih elementov managmenta razvoja organizacije. Najprej teorijo kaosa, ki rdečo nit vleče okoli začetnih pogojev in iskanju nekega vzorca v popolnem neredu – kaosu. Potem sem se dotaknil človeškega elementa, ker konec koncev, podjetje je živo, tudi dobesedno. Rdeča nit zakona privlačnosti je v zavestni kontroli misli, vizualizaciji željene realnosti ter pozitivne čustvene pozicije. Kar si želite, to hote ali nehote privlačite v svoja življenja. Ker je podjetje skupek umov je zelo pomembno, da vsi delujejo na takih principih. Potem sem se dotaknil psihokibernetike, ki se ukvarja z delovanjem našega kreativnega uma, samopodobe in postavlja vse te „naprave“ v središče našega delovanja, torej zavestnega upravljanja z njimi. Ker je to skupek umov, ljudi, je zelo pomembno, da so te osnovne psihološke zadeve popolnoma urejene, kajti oseba, ki ima slabo samopodobo ne koristi ne sebi ne podjetju in take stvari je potrebno pravilno nastaviti – programirati. Ker je seveda podjetje množica ljudi(torej izvzemimo tiste s.p.-je, ki so sami s seboj), je bilo potrebno spregovoriti tudi nekaj o teoriji psihologije množic, kjer smo ugotovili, da se ljudje v množici obnašajo drugače, kot sami ter da množica nastane zaradi združevanja ljudi s podobnimi vrednotami in cilji. V zadnjem delu pa smo spregovorili še o tehnoloških inovacijah, kjer je povdarek na popolnoma new-age znanostih, kot sta robotika in nanotehnologija. Tukaj smo ugotovili, da bo splošna komercializacija robotike in nanotehnologije popolnoma spremenila našo realnost, način poslovanja, način življenja.

In kje se sedaj skrivajo ključi za obvladovanje kaosa in prihodnosti? Prvo pravilo mora sigurno biti pravilen izbor kadrov, drugo pravilo mora biti pravilen izbor gospodarske panoge, tretje pravilo pa velja v primeru, da drugo pravilo ne velja(torej management obstoječih sistemov v obstoječih branžah). Tukaj pa pridejo v poštev tehnološke inovacije, kajti predpostavimo da, optimizacije delovnih procesov, nižanje stroškov, reorganizacija, vedno potekajo kot del ustaljene prakse.

Ključ je, in vedno bo, v nas samih, v naših mislih, v naših umih, v naši zavesti. Če uspe managerju spraviti v isto podjetje ljudi, ki delujejo na tak način ter seveda, da imajo potrebno strokovno znanje, se možnosti za uspeh malenkost povečajo. Naš svet je dinamičen prostor z nešteto dogodki, srečanji, ljudmi, naključji, situacijami in nemogoče je napovedati oziroma predvideti vse, če pa ga gradimo od znotraj, ga gradimo po svojem okusu. Stavek „več glav več ve“ lahko v primeru podjetja, kot skupine takih posameznikov, dobi popolnoma nov pomen, vreden 21. stoletja.

Ob implementaciji vseh teh predpostavk v socialno skupino, ki nato tvori ekonomski sistem po klasični ekonomski teoriji(torej hiearhija, delovni procesi na delovnih mestih, oddelki itd..), je predpostavka za uspešen razvoj organizacije in obvladovanje prihodnosti dosežena, saj se med drugim branže znanosti ukvarjajo z možganskimi valovi. Recimo ameriška vojska razvija krmiljenje letal s pomočjo misli in, sodeč po nekaterih izčrpnih dokumentarcih na to temo jim gre zelo dobro. V simulatorjih dejansko testni piloti samo z načinom razmišljanja, ki sproža alfa valove v možganih, povzročajo, da se letalo nagiba v levo ali desno. Vse pa deluje na principu oddajanja oziroma zaznavanja šibkih alfa valov, ki imajo neko svojo valovno dolžino. To pa se zgodi, ko med posameznimi živčnimi končiči „preskoči“ napetost. To namenoma poenostavljam, kajti razlaga kako iz živčnega centra pride živčni impulz preko sinaptičnih receptorjev in dendritov kot električni dražljaj, je dejansko nekoliko zapleten ampak v grobem deluje to na tem principu-električni impulzi. Prav tako so to tehnologijo implementirali na hendikepirane ljudi, kjer tetraplegiki in podobni tipi invalidov, ki so nezmožni praktično vsega drugega razen imeti lastne misli in zavest, preko povezave z mislimi sprožajo računalniški program, ki svojemu skrbniku na zaslonu izpiše željo le-te osebe. Prav tako pa so že razvili miselni TV, ki preko posebne povezave na zahtevo Vaših misli spremeni program. Tako je dejstvo, da naše misli oziroma delovanje naših možganov oddaja v okolje določeno valovanje,(kot posledico električnih impulzov) ki je pogojeno z vsebino naših misli in tem, kar vizualiziramo v naši zavesti. Tako je logično, da našo realnost(realnost, kot jo občutimo na nivoju posameznika) naša misel upogne natanko tako kot mislimo. Ampak na srečo ta realizacija misli ni takojšnja ampak stvari prihajajo v naše življenje postopoma, s časovnim zamikom. Si predstavljate, kako bi bilo, če bi si predstavljal slona v predavalnici? In bi se to kar takoj zgodilo? Temu pa se reče varovalni mehanizem narave in nadaljne poglabljanje ni več predmet te seminarske naloge.

Seveda pa ne smemo pozabiti na dejstvo, da je včasih panoga in položaj na trgu, ki ga podjetje ima skoraj bolj pomembno od kvalitetnih kadrov. To je seveda vse bolj izjema kot pravilo, le dejstvo je bilo to v Sloveniji, ceno za to dejstvo pa bomo plačali v naslednjih 2-4 letih, vzeto od leta 2008 dalje.

8. VIRI IN LITERATURA

  1. Maxwell, M.(1999): Psihokibernetika. Ljubljana: Amalietti&Amalietti, 235 str.
  2. Dornan, J.M.(1997): Strategije uspeha. Ljubljana: Amalietti&Amalietti, 158 str.
  3. Jelovac, D.(2007): Management razvoja organizacije. Ljubljana: VŠP, 186 str.
  4. http://www.imho.com/grae/chaos/chaos.html (povzeto 26.1.2008)
  5. http://law-of-attraction-info.com/ (povzeto 26.1.2008)