Pet načinov, kako šola uniči svobodo otrok (in kaj lahko storimo)

Parenting for Freedom serija člankov: to je četrti v seriji člankov, ki analizirajo, kako lahko ljudje, ki ljubijo svobodo, uskladijo svoje starševstvo s politično filozofijo ter kako bodo s tem dovolili idejam osebne svobode, da se prenesejo na naslednjo generacijo.

V kolikor ste starš, ki ljubi svobodo, najbrž počnete vse, kar je v Vaši zmožnosti, da boste otrokom dali avtonomijo v njihovih življenjih. Z njimi dobro ravnate v sedanjosti, hkrati pa se spogledujete z dolgoročnimi cilji vzgoje samozadostnih odraslih, ki hrepenijo po svobodi zase in druge. Ko so Vaši otroci z Vami, jih obravnavate s spoštovanjem in ljubeznijo.

Kateri drugi vplivi spodkopavajo Vaše sporočilo?

Odgovor: institucionalno šolanje.

V jedru svojega koncepta šole omejujejo svobodo posameznika zato da spodbujajo skladnost in poslušnost. Naš model javnega izobraževanja ima svoje korenine v Prusiji, preminulo germansko kraljevino, ki je promovirala univerzalno šolanje z začetkom v 17.stoletju. Cilj ni bila izobrazba ampak socialni inženiring. Dr.Peter Gray, raziskovalni profesor psihologije na Boston College, je v svoji knjigi z naslovom Free to Learn zapisal:

“Primarna vzgojna skrb voditeljev v Vladi in industriji ni bila opismenjevanje ljudi, ampak kontrola nad tem, kaj ljudje berejo, kaj ljudje mislijo in kakšno je njihovo vedenje. Sekularni voditelji v izobraževanju so promovirali idejo, da v kolikor država nadzoruje šole, in so otroci šoloobvezni z zakonom, da potem lahko država oblikuje vsako novo generacijo državljanov v popolne patriote in delavce.” (str.60)

Skozi 19. stoletje so države po Evropi ustoličile obvezno izobraževanje v državnih ustanovah. V ZDA se je vse začelo v zvezni državi Massachusetts z Horace Mannom. Leta 1985 je vodil pobudo, za zakonsko obvezno obiskovanje “brezplačnih” šolskih skupnosti za vse otroke starosti med 8 in 14 let vsaj 12 tednov na leto.

Sedaj, ko zakoni o obveznem obiskovanju zahtevajo bolj 36 tednov na leto za otroke starosti 6 do 16, imajo šole veliko več časa, da uničijo otrokovo svobodo. Tu je pet načinov, kako to počnejo:

1. Obvezno obiskovanje. To smo že naslovili, vendar se izplača ponoviti. Otroci so po zakonu prisiljeni iti v šolo in na to temo nimajo nobene izbire. So efektivno zaporniki v svojih ustanovah 30 ur tedensko, kjer so predmet obtožb o špricanju, v kolikor zgrešijo preveč dni šolanja. To povzroči, da vse ostalo v šoli postane še bolj nezaslišano, saj otrok ne more izstopiti ven iz sistema brez podpore staršev.

2. Nimajo možnosti izbire vsebine učne snovi. V šolah je zelo malo prostora za lastne preference, saj ej standardizacija vsebine ključna. John Taylor Gatto je bil učitelj leta v zvezni državi New York leta 1991, kasneje pa je odstopil in postal glasni kritik šol. V svojem eseju “Šolski učitelj šestih lekcij” Gatto trdi, da šole učijo otroke, da so odvisni od drugih glede dobave znanja, namesto da bi sami iskali znanje:

“…Jaz odločam, kakšen učni načrt boste imeli. (Pravzaprav vsiljujem odločitve, ki so jih sprejeli ljudje, ki me plačujejo). Ta moč mi omogoča, da takoj ločim dobre otroke in slabe otroke. Dobri otroci izpolnijo naloge, ki jim jih določim, z minimalno konflikti in spodobnim nivojem entuziazma. Od milijonov stvari, katere se je vredno naučiti, jaz odločam katerih nekaj imamo čas učiti. Izbira je moja. Radovednost nima nobenega pomembnega mesta pri mojem delu, pomembna je samo skladnost.”

3. Prisiljena asociacija. Pobeg pred drugimi študenti v otrokovem razredu ni mogoč, prav tako ni mogoč pobeg pred učitelji. Vsak otrok mora ostati v svojem razredu. Govori takrat, ko ga nagovori učitelj ali kakšna druga oseba avtoritete. Sodelovati mora z drugimi študenti, ko mu je to naročeno. Medtem, ko učitelji tarnajo nad stalnim nasilništvom med študenti, mlade žrtve nimajo kam.

4. Pomanjkanje telesne avtonomije. Otroci v šolah so predmet muh oseb z avtoriteto pri zadevah, ki se tičejo njihovega lastnega telesa. Za odhod na WC morajo vprašatii za dovoljenje; obstaja točno določen čas za prehranjevanje, govorjenje in delo. Lahko se jih kaznuje zato, ker so vstali s svojega sedeža ali pa ker se družijo z vrstnikom.

5. Njihova zasebna lastnina ni njihova. Šole si pridržujejo pravico, da lahko preiščejo nahrbtnike študentov in omarice ter da lahko zaplenijo predmete, za katere menijo, da so ilegalni.

Državni šolski sistem je najslabši primer teh svobodo-omejevalnih tehnik, saj ima dodano vedenje, da se financira s krajo – obdavčevanjem. Vendar mnogo zasebnih šol sledi podobni strukturi. En “strokovnjak” – učitelj dostavi informacijo ujetnikom študentom. Njihova naloga je, da sedijo, poslušajo in po papagajevsko ponavljajo informacijo, kot dokaz, da so se jo naučili. Tisti, ki imajo probleme s skladnostjo, bodo soočeni z kaznijo.

Problematični rezultati

Kakšni so rezultati takšnega šolanja? Sodeč po Grayu, se mladi počutijo, da imajo življenje manj pod kontrolo kot kadarkoli prej v novejši zgoovini. Interno-eksterno mesto kontrolne skale meri to dojemanje. Razvita s strani psihologinje Julien Rotter v 1950ih, ta skala določa, ali ljudje verjamejo, da večinoma nadzorujejo, kar se jim dogaja v življenju (notranje mesto nadzora) ali pa obstaja zunanje mesto nadzora. Med leti 1960 in 2002 so otroci in univerzitetni študenti povečano verjeli, da obstaja zunanje mesto nadzora. Povprečna oseba v letu 2002 je bila bolj nagnjena k zunanjim mestom nadzra, kot 80% mladih v 1960ih.

Gray to pripisuje to padcu proste igre med otroci. Med razlogi? Dalje ure šolanja, ki se začnejo pri mlajših starostih, več domače naloge in več urnika vodenega s strani odraslih. Gray prav tako navaja, da je zaradi tega porast duševnih bolezni in samomorov med otroci. Od leta 1950 se je ameriška stopnja samomorov pri otrocih pod 15 leti početverila. Pravi, da te vznemirjajoče trditve imajo smisel. Tesnoba in depresija sta v direktni korelaciji z občutkom osebe, da nima nadzora nad svojim življenjem.

Gray trdi:

“Ustvarili smo svet, v katerem morajo otroci potlačiti svoje naravne instinkte, da bi prevladali v izobraževanju in namesto tega brezglavo sledijo poti, ki vodi nikamor, katero so položili odrasli. Ustvarili smo svet, ki dobesedno sili mnoge mlade ljudi v norost ostalim pa onemogoča razvoj samozavesti in veščin, ki so potrebne za odraslo odgovornost.(str.19)”

Otroci, ki so svojo mladost preživeli v institucionalnih šolah lahko odrastejo v svobodo-ljubeče tako, kot veha ljubi ogenj. Privlači jih svetloba ampak ne vedo, da tvegajo lastno uničenje, če se približajo.

Če želimo, da bodo naši otroci odrasli in želeli svobodo in jo uporabljali konstruktivno, se morajo uporabo svobode naučiti že kot otroci. Če želimo, da spoštujejo svobodo drugih, moramo spoštovati njihovo svobodo.

Tako pogosto odrasli nadaljujejo zlorabo, ki se je zgodila njim, ko so bili otroci. Zlorabljen sin odraste in pretepa svoje otroke; hčerka alkoholika razvije sama problem s pitjem. To drži na nivoju posameznika ampak drži tudi na družbenem nivoju. Generacija odraslih, ki so živi danes je večinoma obiskovala javne šole, kjer so imeli malo svobode. Nato so isto nesrečo zgrnili na svoje otroke, ker so se, kot mnogo drugih dobro-šolanih ljudi, naučili lekcije strinjanja in poslušnosti. Da greste v šolo je vendar zahteva oblasti. To je obvezno za srečno in uspešno življenje.

Ni pa potrebno da je tako. Lahko prekinemo cikel.

Kaj storiti?

Kako pridobite svobodo za Vaše otroke? Najprej jih vprašajte, če sploh željo biti v šoli. V kolikor odgovorijo da ne, jih izpišite. Gatto verjame, da je domače šolanje najboljša alternativa institucionaliziranemu izobraževanju, ko je napisal esej “Šolski učitelj šestih lekcij.” V času, ko je to napisal, ni bil najbolj optimističen, glede uspeha eseja.

“Vendar skrajna nezmožnost teh stvari za razbite družine revnih, in zaradi preveč ljudi na robu ekonomskega srednjega razreda, napovedujejo da se bo katastrofa šest-lekcijskih šol najverjetneje nadaljevala.” je trdil v obupu.

Predstavljam si, da je danes bolj sangviničen, ko šolanje doma postaja najhitreje rastoča oblika izobraževanja v ZDA. Sodeč po podatkih National Home Education Research Institute, število doma šolanih otrokov raste po stopnji od 2 do 8% letno.

Približno 2.3milijona otrok se izobražuje doma in Vaš otrok je lahko eden izmed njih. Če boste poizkusili s šolanjem doma se skačite takoj v urnik, ki kalupi z namenom, da ustvarite “šolo doma”. Dajte Vašemu otroku čas in prostor, da uživa v svobodi, katere v šli nikoli ni mogel izkusiti.

Druga možnost so alternativne šole. Te rastejo in postajajo popularne, saj lahko priskrbijo za varstvo otrok hkrati pa jim pustijo avtonomijo. Gray opeva Sudbury Valley šolo v Framinghamu, Massachusetts, katero je obiskoval nejgov sin. V šoli ni razredov ali urnika. Študentom je prepuščeno, da uporabljajo stavbe in poslopje za raziskovanje in učenje, brez da jim kdorkoli vsili eno samo lekcijo. Šola je bila prva takšne vrste, ko je bila ustanovljena 1968 leta, a so ji kmalu sledile številne šole po državi.

Gray v svoji študiji odraslih trdi, da ti, ki so obiskovali Sudbury Valley šolo, nimajo težav z služenjem denarja oziroma z delovanjem v družbi. Osvobodili so se inštitucije, katere so se lažno predstavljale za nujno potrebne za uspeh v življenju. In vendar jim zaradi manjka šolanja v življenju gre odlično.

Gray trdi, da diplomanti poročajo o uspehu na štirih področjih še posebej, katerega pripisujejo svojemu času v šoli. Ta področja so: samoodgovornost in samo-usmerjenost, poseovanje visoke motivacije za nadaljne šolanje in kariere, posedovanje unikatnih sposobnosti in globokega znanja in manjko strahu pred osebam avtoritete. (Free to Learn str.94 – 96).

Združenje samo-usmerjenega izobraževanja sestavlja mapo z viri, ki bodo pomagali svobodo-ljubečim staršem in njihovim otrokom najti to, kar jim najbolj ustreza. Podatkovna baza bo vključevala šole, kampe, delavnice, pustolovska igrišča in druge vire, ki podpirajo samo-usmerjeno izobraževanje.

Nekateri otroci uživajo v šoli ter se celo nekaj naučijo. Pridobljeno znanje ima ceno 13.000,00ur otroštva. Teh 13.000,00ur lekcij o tem, da kar otrok želi početi, kar otrok misli, da je vredno časa in učenja, ni tako pomembno kot to, kar zahteva država. Za družine, ki izobražujejo alternativno, ali za doma učeče družine, kot je moja, je svoboda naših otrok bolj pomembna.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

w

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.