Zaščita pred propadom valute

Medtem, ko izgleda, da so trgi pomirjeni, pa se finančni pogoji hitro slabšajo. Prejšnji teden je CEO JPMorgan Chase investicijske banke Jamie Dimon dal najbolj jasen signal, da se je bančni kredit začel krčiti. Rusija je konsolidirala svoj rubelj, ki je sedaj z naskokom postal najmočnejša valuta. FED je prejšnji teden objavila, da je bilanca ameriške centralne banke v območju negativne vrednosti lastnega kapitala (equity) oziroma povedano drugače, v svojih bilancah ima kapital, ki povzroča obveznosti, ki so sedaj večje od vrednosti tega kapitala (npr.vladne in državne obveznice). Vse več dokazov se kopiči, da se dogaja crack-up boom (cack-up boom je sesutje kreditnega in monetarnega sistema zaradi nenehne kreditne ekspanzije in rasti cen, ki so dolgoročno nevzdržne).

Rusija izgleda, da ščiti rubelj pred temi dogodki na zahodu, pred tem je Rusija samo napadala dolarsko hegemonijo. Kitajska še vedno ni formulirana defenzivne valutne politike a zelo verjetno bo renminbi podprla z košarico surovin, vsaj za mednarodno trgovino. Vkolikor bo to širše sprejeto s strani članic Shanghai Cooperation Organisation in BRICS, bo razvoj nove na surovinah temelječe super-valute v centralni Aziji končal dolarsko globalno hegemonijo. Razvoj teh dogodkov je primerljiv z premikanjem tektonskih plošč. Zaradi vsesplošnega zanimanja pa bomo pregledali tudi obete za vrednosti stanovanjskih nepremičnin v primeru sesutja zahodnih fiat valut.

Mehanika apokalipse

Proti volji političnega, bančnega in poslovnega establišmenta v Sloveniji in absolutnih vernikov v FIAT valute, na blogu Ambasador21 že dolgo časa opozarjamo, da se celoten svet sooča z kolapsom FIAT valut. Razlog je bil in še vedno je v tem, da nas v to smer vodijo monetarne in gospodarske politike. Edina vprašanja, ki se porajajo so, ali bodo oblasti po svetu prepoznale nevarnosti svojih inflatornih in socialističnih politik in spremenile smer (zelo neverjetno) in v odsotnosti tega, kakšno obliko bo končna kriza dobila.

Zgodovina nam govori, da FIAT valute vedno propadejo, vedno jih zamenja trden denar človeštva – zlato in srebro v fizični obliki. Sedaj, ko so bile FIAT valute izredno hitro denominirane čemur je sledil polet cen surovin in surovih materialov, bi obrestne mere morale biti občutno višje. A kljub temu, so v Euroconi in na Japonskem še vedno potlačene v negativnem območju. Zadrževanje ECB in Bank of Japan glede višanja obrestnih mer je vidno. Še hujše, samo ob najmanjši grožnji upočasnjenja pri izdajanju dodatnega kredita s strani komercialnih bank se nenadoma soočamo z ostrim preobratom pri gospodarskih in finančnih aktivnostih. Komercialne banke v Euroconi in na Japonskem imajo milo rečeno neudoben vzvod in zelo majhna verjetnost je, da preživijo mešanico višjih obrestnih mer, krčenja bančnega kredita in gospodarsko ohlajanje brez, da jih njihove centralne banke rešujejo preko bail-outov. A pozicije v obveznicah, ki jih imajo njihove centralne banke so tako velike, da so jih izgube zaradi naraščujočih yieldov potisnile v območje negativnega equitya (kapital-obveznosti=equity). Celo FED, ki je v veliko boljši poziciji kot ECB ali BoJ je priznal nerealizirane izgube v okviru obvezniškega portfelja v višini 330 mlijard USD, ta znesek je equity bilance FED-a izbrisal 6x.

Zaradi tega, brez injekcije velikih količin novega kapitala s strani obstoječih delničarjev, so vse večje centralne banke bankrotirane, večje komercialne banke bodo kmalu bankrotirane, cene pa še vedno nenadzorovano rastejo posledično pa nekontrolirano porivajo obrestne mere in yielde obveznic še višje. In kot luknja v glavo, je vse, kar je sedaj potrebno za dokončanje mizerije samo še krčenje bančnega kredita. Prejšnji teden je prišlo na vrsto tudi to, saj smo dobili opozorilo, da je tudi krčenje bančnega kredita v igri, ko je Jamie Dimon, CEO JPMorgan Chase banke, ki je primarni igralec FEDa v komercialno bančno omrežje, povzel in “nadrgadil” oceno finančne scene iz “viharno” na “orkansko”. O tem se je obsežno poročalo. Manj se je pa poročalo o tem, kaj bo glede tega storil JPMorgan Chase. Dimon je povedal, da se banka pripravlja na “nebenigno okolje” in “slabe izide”. Lahko smo prepričani, da je glede tega FED že govoril z g.Dimonom, vodilni ekonomist JPMorgana Bruce Kasman pa je dobil urgentno zadolžitev, da Dimonove izjave omili in zamenja z izjavo, da vidijo samo upočasnjenje. Ni več važno. Signal je bil poslan, škoda je storjena. Glede te teme Dimon najverjetneje ne bo več govoril. A lahko ste 100% prepričani, da je kohorta mednarodnih bankirjev po svetu to slišala in zabeležila, posledično bodo svoje posojilne aktivnosti prav tako skrčili.

Pomembnost sledenja bančnemu kreditu je v tem, da ko se začne krčiti vedno povzroči krizo. Tokrat se kriza odvija bolj okoli finančnega kapitala kot pa v preteklosti, ker v zadnjih štiridesetih letih ekspanzija bančnega kredita ni bila osredotočena na stimuliranje proizvodnje resničnih stvari (to se je preselilo v Azijo) ampak je bila ekspanzija bančnega kredita osredotočena na ustvarjanje finančne minljivosti, kot je naprimer neproduktiven dolg, zavarovanja vrednostnih papirjev, derivatov, ustvarjanje derivatov od derivatov. Lahko bi rekli, da je svet FIAT valut brez podlage ustvaril paralelni svet popolnoma finančnega kapitala. To pa se sedaj spreminja. Surovine se počasi plazijo indirektno nazaj v monetarni sistem zaradi sankcij uperjenih proti največjemu izvozniku surovin na svetu – Rusiji. Financiranje špekulacij se že krči (graf spodaj). Glede na šibkosti equity trgov v zadnjem času to najbrž ni nobeno presenečenje. A krčenja ne poganja pametno vnovčevanje dobičkov špekulantov na vrhu bikovskega trga. Krčenje financiranja špekulacij najverjetneje vsiljujejo margin klici, usoda, ki si jo delijo borzni špekulanti v kriptovalutah.

Bančni depoziti, ki predstavljajo drugo stran bančnih kreditov, predstavljajo večino valute v kroženju. Od leta 2008 so se dolarski bančni depoziti povišali za 160% na skoraj 19.5 bilijona dolarjev (M3 minus bankovci v obtoku). A dodatno težavo predstavlja bančni kredit v senci, ki je nedoločljiv najverjetneje pa bo izhlapel skupaj s padajočimi vrednostmi finančnega kapitala. Eurodolarji, ki so na podoben način izvzeti iz dobave denarja, se bodo najverjetneje tudi skrčili. Sedaj se hitro premikamo proti človeški želji po zaščiti tistega, kar imamo. To je strah, ki prevladuje nad željo po služenju lahkega denarja oziroma nad pohlepom. Precej zagotovo lahko trdimo, da glede na nepripravljenost bank po vsaj vzdrževanju nivoja bančnega kredita, bo ta premik izredno hiter, širšo javnost bo doletel, brez, da bi se tega zavedala. In to so elementi apokalipse. Finančna in gospodarska kriza se sedaj pričakuje – o tem je izoblikovan širok konsenz. Vsi finančniki, ki jih srečujemo čutijo nevarnost, ne znajo pa s prstom pokazati nanjo. Vsi govorijo o tem, kako bodo oblasti ponovno prevzele nadzor, morda nadzor finančnega reseta, brez, da bi sami sploh vedeli kaj se lahko zgodi. A skoraj nihče ne upošteva možnosti, da tokrat oblastem krize ne bo uspelo zaustaviti pravočasno in, da bo kriza svet obrnila na glavo. Kljub vsemu je kriza vedno šok, ko se pojavi. A časovnica krize je vedno zasidrana v dogajanju okoli bančnega kredita.

Bančni kreditni cikel

Resnična vloga bank v gospodarstvu je ustvarjati in deliti kredit. Dovoljenje, ki ga je podelila država jim omogoča izdajanje kredita, kjer prej ni obstajal. Na začetku stimulira gospodarsko aktivnost in to je dobrodošlo. Negativne posledice postanejo očitne šele kasneje v obliki padca kupne moči valute v kateri se je ustvaril kredit – najprej na forex trgih, temu sledijo trgi za industrijske surovine in surove materiale nato pa upade še kupna moč v domačem gospodarstvu. Semena kasnejšega obrata navzdol so bila posejana z predhodnimi ekspanzijami kredita. Ker noč sledi dnevu, noč pa sproži kreditno krčenje. Že vse od napoleonovih vojn naprej ima ta kreditni cikel (ekspanzija in krčenje) periodičnos okoli 10 let – včasih malce krajše včasih malce daljše.

Bančni kreditni cikli so bolj relevanten opis izvora periodičnih razcvetov in recesij kot pa, če bi jih opisali kot trgovske oziroma poslovne cikle, kar namiguje na to, da je izvor v vedenju bančnih strank namesto v bančnem sistemu. Kako nastane je pomambno za razumevanje zakaj vedno pripelje do krčenja. Ustvarjanje bančnega kredita je preprosta zadeva dvojnih knjigovodskih vnosov. Ko se banka strinja, da bo dala posojilo, se v bilanci banke to posojilo pojavi kot kapital za katerega mora biti ustrezna obveznost. Ta obveznost pa je kredit označen na posojilojemalčevem depozitnem računu, ki bo vedno ustrezal posojilu prikazanemu kot sredstvo(kapital). To je veliko bolj dobičkonosna ureditev za banko kot pa plačevanje obresti na časovne depozite zato, da bi se ujemali z bančnim posojilom, kar je način za katerega se običajno smatra, da z njim banke delajo kredite. Razmerje med njegovim lastnim kapitalom in številom kreditnih poslov, ki se jih bankir loti, je njegova glavna misel. Z posojanjem kredita v obsegu, ki predstavlja večkratnik njegovega lastnega kapitala, okrepi donos na njegov equity. A s tem se hkrati tudi izpostavi povišanim rizikom kolapsa posojil. Tej logiki sledi ko oceni, da so gospodarski obeti dobri, takrat posoja več, kot bi ponavadi.

A bankirji preko svojih druženj in družbenih in poslovnih interakcij gravitirajo k temu, da si delijo skupen pogled o gospodarskih obetih kadarkoli v časovnem preseku. Dodatno imajo svoje vire gospodarskega obveščanja, nekateri viri se delijo v industrijskem obsegu. Prav tako so tekmovalni in so pripravljeni zažirati tekmece za posojilodajalne posle v dobrih časih na način, da znižajo svoje posojilne obresti pod stopnjo prostotržnih stopenj. Ker so preprodajalci kreditov in ne ekonomisti, jim najverjetneje ni uspelo razumeti dejstva, da izboljšanje gospodarskih pogojev – rast v keynesianskem žargonu – ni nič drugega kot odraz njihove lastne kreditne ekspanzije. Denominacija valute zaradi dodatnega kredita pa povzroči rastoče cene in obrestne mere, še posebej v FIAT valutah, s tem pa se spodkopljejo poslvne kalkulacije in predvidevanja. Poveča se število bankrotov, kot je lepo prikazano v ponedeljkovi izdaji Daily Telegraph:

Medtem ko je ta naslov vezan na Veliko Britanijo, so isti dejavniki očitni povsod. Ni čudno, da je Jamie Dimon zaskrbljen. Kot pravilo v stilu “čez palec” bančni krediti predstavljajo okoli 90% krožečega medija, drugih 10% predstavljajo bančni bankovci. Naprimer v ZDA bankovci v cirkulaciji predstavljajo 2.272 bilijona USD, M3 širši monetarni agregat, ki vsebuje tudi ožje oblike denarja pa stoji pri 21.8 bilijona USD, torej bankovci predstavljajo 10.4% celote. Razmerje v obdobju Lehman-Brothers krize je bilo 10.7%, torej podobna razmerja na različnih stopnjah kreditnega cikla. Posledično je zato na vseh stopnjah kreditnega cikla razmerje med pohlepom po dobičku in strahom pred izgubami v kolektivnih glavah bankirjev, ki upravljajo z obeti za razcvet ali recesijo in ne v povišanju izdajanja bankovcev. Nadaljni pomisleki bankirjev so poudarjeni pri bistvu posojanja torej ali se je kredit zagotovil primarno za proizvodnjo potrošniških dobrin in izvajalcem storitev za potrošnike ali pa se je kredit odobril večinoma za podporo finančnim aktivnostim. Vse od lndonskega velikega poka in ameriške ukinitve Glass-Steagall Act so večje banke vse bolj ustvarjale kredit za čisto finančne aktivnosti, kredite za Main Street so prepustile manjšim bankam. Ker je bila kreditna ekspanzija namenjena podpori finančnim aktivnostim so zaradi tega posledično močno napihnjene vrednosti vrednosti finančnega kapitala. Torej medtem, ko so centralne banke obrestne mere držale umetno potlačene v območju ZIRP&NIRP (zero interest rate policy & negative intrest rate policy) so večje banke ustvarjale kredit za kupce finančnega kapitala in ti kupci so uživali v najbolj dramatičnem, široko razširjenem in dolgo trajajočem investicijskem mehurčku (mega balonu) v finančni zgodovini.

Sedaj pa, ko se obrestne mere dvigujejo, je z mehurčkastim (balonarskim) okoljem konec, zamenjal ga bo medvedji trg. Pametni denar je že davno zaputil oder, javnost pa se bo soočila z razkrojem balona. Kombinacija rastočih obrestnih mer in krčenja bančnega kredita je tako medvedovski trend, kot so bile padajoče obrestne mere in gorivo vse večjega bančnega kredita bikovske. Kot zavarovanje posojil so banke zadržale finančni kapital v večjem obsegu kot kadarkoli v preteklosti in poizkusi bank, da zaščitijo same sebe pred izgubami z hitrimi odprodajami delnic in obveznic, ko le-te ne pokrivajo več obveznosti iz naslova posojil lahko samo še pospešijo sesutje trga.

Nova prioriteta Rusije je pobeg pred krizo zahoda

Finančne sankcije uvedene proti Rusiji so povzročile “zob-za-zob” situacijo, kjer Rusija sedaj ne sprejema plačil od “neprijateljskih držav” več v eurih in dolarjih ampak samo rubljih, so brez dvoma povzročile gromozanske stroške uveljaviteljem sankcij. V nedavnem intervjuju je Putin pravilno identificiral inflacijski problem zahoda:

“V televizijskem intervjuju, ki je sledil sestanku z predsednikom Afriške Unije Macky Sall v Sochiju, je Putin povedal, da poizkusi, da ukrajinski konflikt krivijo za podivjane življenjske stroške zahoda ustrezajo izogibanju odgovornosti. Skoraj vse vlade (tudi slovenski klovni) so uporabile fiskalne stimuluse za pomoč ljudem in podjetjem, ki so jih prizadeli Convid-10 lockdowni. Putin je povedal, da se je Rusija tega lotila “veliko bolj previdno in natančno”, brez, da bi vplivali na makroekonomsko sliko ali pa podžgali inflacijo. V ZDA naprimer se je dobava denarja povečala za 38% oziroma 5.9 bilijona usd in to v manj kot dveh letih. To je Putin poimenoval z “neverjeten iznos tiskarskih strojev”.”

To je zelo pomembno. Zahodne monetarne oblasti in zahodne vlade so namenoma zamolčale povezavo med nikoli prej videnim povečanjem valute in kreditov in posledice za cene, kot je v zgornjem citatu zapisano, zato je Putin zadel žebelj na glavo. Po vsej logiki, glede na to da rusi očitno razumejo destabilizacijske posledice zahodnih monetarnih politik (očitno Janez Janša mnogo teh stvari ne razume niti nihče drug v slovenski politiki), jih to zavezuje k zaščiti pred posledicami. Ne želijo gledati rublja, kako se skupaj z zahodnimi valutami potaplja. In dejansko je politika vezave ruskih energetskih eksportov do poravnave v rubljih ločila rubelj od naraščujoče krize zahoda. To pa je tudi dodatna potrditev pravilnosti opisa Zoltana Pozsarja glede Bretton Woods 3, v katerem se valute premikajo iz sveta finančne aktivnosti proti podpori v surovinah. Ne gre samo za ruski odziv v kontekstu finančne vojne, a sedaj je to zaščitniška poteza.

Preberite tudi: Surovinsko-valutna revolucija se je začela…

Rusija je največji svetovni izvoznik energije in surovin. Za zahod je morda v ozkem političnem kontekstu proxy vojne v Ukrajini opravičljivo, da se izolira od Rusije, a v ekonomskem smislu je to norost. Drug narod, na katerega se zahod močno zanaša pa je Kitajska in Kitajska še vedno ni formulirala primernega odziva v okviru valutne politike. A pripravljenost s katero je Kitajska začela kopičiti surovine in žitarice po FEDovem znižanju obrestnih mer na 0 in povečanju FED programa kvantitativnega sproščanja na 120 milijard USD mesečno v marcu 2020 kaže na to, da Kitajska prav tako razume cenovne posledice zahodnega inflacionizma. Lepo bi bilo, če bi politični kekci v Sloveniji razumeli vsaj 1% tega kar trenutno berete. Razlika med Kitajsko in Rusijo je ta, da je Rusija izvoznica surovin Kitajska pa uvoznica. Valutna pozicija Kitajske je zato radikalno različna. Kitajski svetovalci, ki so absorbirali keynesiansko ekonomijo bodo proti močnejšemu tečaju proti dolarju, še posebej v luči pomembnega upočasnjenja rasti kitajskega BDP. Oporekajo lahko celo s tem, da imajo preferenčni dostop do diskontiranega ruskega izvoza, koristi le-tega pa bi bile uničene, če bi se yuan materialno okrepil. Očitno je, da medtem, ko je Rusija prepričana v svojo “Bretton Woods 3 strategijo”, mora Kitajska sprejeti še nekatere ključne odločitve.

A vse je relativno. Res je, da je bil Kitajski ponujen velik popust pri nakupu ruske energije in drugih surovin. V interesu Kitajske je, da nakopiči čim več ruskih surovin, kolikor je le mogoče, še posebej to velja za energijo. A to je potrebno plačati. V širšem kontekstu obstajata dva vira financiranja. Kitajska lahko odproda svoje ameriške državne obveznice ali pa alternativno natisne dodatne renminbije. Zadnja opcija je bolj verjetna saj drži dolar na varni distanci od kakršnekoli rusko-kitajske trgovinske poravnave, pospeši pa lahko začetek novega offshore renmimbi trga.

Vse te poteze so odziv na krizo, ki so jo povzročile zahodne sankcije (hvala pritlikavi nemški lažnjivki ursuli von der Pfizer in njenim lakajčkem v politiki). Glede na zgodovino cenovne stabilnosti energije in večino drugih surovin merjene v gold-gramih, ruska poteza predstavlja komaj transparenten premik stran od sveta fiat valut in povezanih finančnih minljivosti v de-facto proxy za zlati standard. Gre za zaigrani ekvivalent zlatega sttandarda v katerem Rusija uporablja surovinske trge brez, da bi ji bil potrebno dostavljati karkoli monetarnega. Sicer so s tem zavarovali rubelj pred propadajočimi zahodnimi valutami in propadom zahodnega finančnega sistema, a ta sistem se bo moral razviti v monetarni sistem, ki je bolj varen. Ena od možnosti bi bila uporaba nove na surovinah temelječe trgovinske valute, ki jo načrtujejo za Eurazijsko Gospodarsko Unijo (EAEU), ki bo najverjetneje potegnila za sabo celotno omrežje SCO (Shanghai Cooperation Organisation) in verjetno tudi vse države BRICS, ki so po defaultu izvoznice surovin. Pojavila so se tudi nekatera poročanja, da so celo Bližnje Vzhodne države zainteresirane za sodelovanje a to je težko preveriti, če je resnica. V finančni vojni proti dolarju, bi najavitev novih pogojev nove valute predstavljalo pomembno eskalacijo, saj bi se dolarsko hegemonijo v enem zamahu zmanjšalo za več kot polovico svetovnega prebivalstva. Veliko vprašanje bi se pojavilo tudi v kontekstu približno 33 bilijonov ameriškega finančnega kapitala in bančnih deozitov v lasti tujcev. Pravi čas je pomemben kajti, če se novo EAEU trgovinsko valuto predstavi po dolarski krizi, bi bila poteza smatrana za protekcionistično in ne agresivno, a kakorkoli bo, zelo verjetno bo v vsakem primeru sprožila obsežno dolarsko likvidacijo na forex trgih.

Slon v sobi valut je zlato. To je tista stvar, katero Zoltan Pozsar iz Credit Suisse poimenuje “zunanji denar”. To je denar, ki ni FIAT in ga ne proizvajajo centralne banke z pritiskanjem gumbov na tipkovnicah računalnikov ali pa z širitivjo obsega bančnega kreditiranja. Košarica surovin za predlagano EAEU valuto je nič drugega kot samo substitut za zlato vezavo. Torej zakaj potem Rusija in Kitajska preprosto ne vzpostavita zlatih standardov? Najverjetneje obstajajo trije razlogi:

  • Delujoč zlati standard, s katerim se misli predvsem to, da javnost in tujci lahko zamenjajo valuto za zlate kovance ali pa zlate palice, odvzame državi nadzor nad valuto in ta nadzor položi v roke javnosti. To je potek, ki so ga moderne vlade pripravljene ubrati samo v skrajni sili, glede na to, da imajo vlade naraven odpor do tega, da predajajo nadzor in oblast ljudem samim. Nikjer to ni bolj resnično kot v diktatorskih vladah, kot so te, ki vladajo Rusiji, Kitajski, EU, in Sloveniji.
  • Lahko se oporeka, da bi vzpostavitev delujočega zlatega standarda Ameriki dala možnost spodkopavanja valute z manipulacijo cen zlata na mednarodnih trgih (to sicer aktivno že počneta LBMA in COMEX). A težko je, da bi takšne manipulacije lahko bile kaj drugega kot začasne in samo-uničujoče.
  • Vzpostavitev zlatega standarda, po 50 letih razlaganja vsem, da je zlato kamnita oblika hišnega ljubljenčka, a obenem so zaplenili zlato vseh ostalih (Nemčija, Libija, Venezuela, Ukrajina…seznam je zelo dolg) bi bil finančni ekvivalent nuklearne eskalacije, o tem se razmišlja samo v kontekstu skrajne sile. Jasno pa je, da gre v tem primeru za najbolj občutljivo temo in direktni izziv dolarske hegemonije v post Bretton-Woods okolju.

Beg v stvarni kapital

Medtem, ko nacionalne vlade preučujejo svoje pozicije v luči sankcij proti Rusiji, statuse svojih rezerv, ter strategije, kako se najboljše zaščititi v vse slabšem finančnem konfliktu med anglo-saxonskim NATO in Rusijo, pa običajni ljudje tudi ravnajo v svojem lastnem interesu. Večina nas se zaveda, da so cene rabljenih avtomobilov ponorele, v nekaterih primerih celo preko cen novih modelov. O tem fenomenu se poroča tudi pri jahtah in dirkalnih čolnih (power boats). V torek se je prav tako poročalo o tem, da so ameriški državljani eskalirali svoje trošenje preko kreditnih kartic na nepričakovane nivoje. Ali je to dokaz o begu iz nedonosnih bančnih depozitov ali dokaz o obstoju šriših skrbi glede rastočih cen in potrebah po pridobitvi dobrin dokler so sploh še na voljo pri cenah na trenutnih nivojih? Ko so v igri lastni interesi ljudje niso neumni. Ljudje razumejo (slovenski makroekonomisti in slovenska centralna banka pa ne razume), da cene rasejo in da ni nobenih znakov prenehanja rasti cen v bližnji prihodnosti. Mantra običajnih ljudi je, da kupimo sedaj preden cene še dodatno zrastejo, oziroma dokler si jih sploh lahko še privoščijo in imajo razpoložljivo likvidnost. Najverjetneje bi bilo preveč dramatično, če bi to obnašanje poimenovali z crack-up-boom a vkolikor se ne bo storilo nečesa, da se bo to zaustavilo, je očitno, da se razvija crack-up boom.

Kapital, ki ga ima mnogo ljudi v mislih so stanovanjske nepremičnine. Kjer so cene stanovanjskih nepremičnin odvisne od razpoložljivosti in stroška hipotekarnega financiranja, bodo rastoče obrestne mere spodkopale vrednosti nepremičnin. Glede na to, da se izguba kupne moči valut še ni zadostno odrazila v zadostno visokih obrestnih merah, se lahko pričakuje, da bodo obresti na hipotekarna posojila za nova posojila in za obstoječa variabilna posojila močno poskočile, kar bo potopilo cene stanovanjskih nepremičnin. A ta scenarij predvideva, da se finančna in valutna kriza ne bo pojavila preden bodo obrestne mere zadosti zrasle, da bodo diskontirale prihodnje izgube kupne moči valut.

Verjetnost, da se bo to zgodilo je majhna. Kar je bolj verjetno je, da bodo povišanja centralne obrestne mere za zgolj nekaj odstotkov dovolj za destabilizacijo zahodnega monetarnega reda. Sistemski riziko pa se bo hitro širil od najšibkejših točk – torej Eurocone in Japonske, kjer bodo dvigi obrestnih mer iz negativnega nivoja izpostavili insolventno ECB in BoJ, večje komercialne banke v obeh jurisdikcijah pa sodijo med kohorto tistih z najvišjimi stopnjami vzvoda. V tem primeru pa, vkolikor bo bančna kriza sprožena z deflacijo balona finančnega kapitala in bodo insolventne centralne banke prisiljene reševati komercialne banke, obstaja ogromen riziko izgube kredibilnosti (kot, da so centralno-bančni klovni kdaj sploh bili kredibilni, mogoče za polpismene tepce, ki o realnosti ne znajo izustiti 2 resničnih stavkov) z izgubo kredibilnosti pa seveda pride velik riziko popolnega kolapsa. Zato je potrebno razmisliti o učinku rastočih stroškov hipotek, potrebno je razmisliti o vrednotenju stanovanjskih nepremičnin v valutah, ki so implodirale. Dejansko je mogoče, da merjeno nominalno v fiat valutah, po obdobju negotovosti, cene nepremičnin še zrastejo. Milijon dolarjev ali eurov vredna hiša danes lahko postane vredna več milijonov dolarjev ali eurov, a več milijonov eurov in dolarjev bo morda kupilo samo 1-5 unč fizičnega zlata.

Preberite tudi: Centralne banke so sedaj insolventne

Takšna situacija je po poročanju Stefan Zweiga bila leta 1923 v Nemčiji. Zweig je avstrijski avtor,ki je v svoji avtobiografiji opisal, da je na vrhuncu inflacije (weimarske) bankovec za 100 USD kupil dostojno mestno hišo v Berlinu. Lahko, da je šl za več milijonov papirnatih mark, a leta 1923 je bil 100 USD ekvivalent manj kot petim unčam zlata. Vsak investitor, ki se ukvarja z investiranjem v resnični kapital, kot so nepremičnine in kmetijska zemlja mora biti pripravljen na to, da spregleda sesutje vrednosti finančnega kapitala in valutno krizo. Nekaj časa bo potrebno trpeti najemnine, ki ne bodo pokrile stroška vzdrževanja nepremičnine. A sporočilo iz Nemčije iz leta 1923 je, da je veliko bolje kopičiti tisto, za kar so že rimljani rekli, da je legalen denar – to je večno fizično zlato. In zgodovinske lekcije podprte z čisto logiko nam govorijo jasno in glasno, da zlato ni portfeljska naložba. Zlato ni nič drugega kot denar. Nepokvarljiv medij izmenjave, ki se ga kopiči in potroši potem, ko se vse ostalo sesuje.

Top 10 najbolj srhljivih in najbolj distopičnih stvari v katere nas sili World Economic Forum –>

<– Friedman o inflaciji, Hanke o hiperinflaciji

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.