Nemško kanclerko Angelo Merkel se je opisovalo kot političnega ščurka. Ta naziv je sedaj trdno v rokah turškega predsednika Recep Tayyip Erdogana. Ne, Merklova je bolj mačka kot ščurek. In leto 2018 je tisto, ki je to razkrilo.
Zgodaj v 2018 je Merklovi nekako uspelo, da se je izognila drugim volitvam tako, da ji je uspelo prepričati SPD v podpis skupnega samomorilskega pakta v obliki nove Velike Koalicije. To je zagotovilo, da Vlada v stilu kartela vlada Nemčiji, da odloča o nadaljni integraciji EU, katero si želi vse manj in manj ljudi.
Rezultati tega so katastrofalni za bivše dominantne stranke Nemčije. SPD še vedno drsi v status majhne strankice, zadnje ankete jo uvrščajo za 5 let staro AfD na državni ravni – 16% proti 18.5% po nedavni anketi Die Welt. Ni pa samo SPD tista, ki izgublja podporo. Merkel lastni CDU je sedaj pod 25% na državni ravni, ker ima sedaj koalicija z CSU podporo manjšo od 30% na državni ravni.
CSU ponavadi doseže nekje 8 – 9%, a njihova podpora na Bavarskem na ravni pokrajin, je pod 40%, po anketah prejšnjega meseca so pri 35%. Tako bo na večer volitev v pokrajini Bavarski, čez približno en teden, erozija volilne baze vodilnih strank tudi uradna.
Iskreno, kar drži Merklovo na oblasti na tej točki je, da je zelo malo konsenza med nemškimi volivci, da tudi nove volitve nebi rešile problema. Dodajte puščavi resničnosti dejstvo, da bo CDU našel potencialno zamenjavo za njo in imamo trenutni dušeči status-quo.
Dlje časa, kot se pokriva to zgodbo, bolj se oglašajo nemški volivci, nekateri sovražno, nekateri zelo zelo pomagajo. Kar pa se je nedavno razvedelo je, da so anketne številke za opozicijske stranke, kot je AfD zelo manipulirane navzdol zaradi resničnega strahu po političnem maščevanju.
Nemške zakone proti sovražnemu govoru se uporablja za aretacijo ljudi, ki so politično nekorektni. Od lanskega GDPR do nedavnega pravila o deljenju memetov po socialnih omrežjih, pogrom nad govorom, ki je kritičen do političnega status-quoja v Evropi se dogaja zelo hitro.
Vprašanje, ki se pri tem poraja je, kako to vpliva na ankete? Ko vidimo intervjuje, kot je ta objavljen preko Twitterja, se lahko vprašamo, koliko “volivcev AfD iz omar” je v Nemčiji, kot so bili “volivci Trumpa iz omar” v ZDA 2016?
Ker če je njihovo število veliko, bomo priča precejšnemu presenečenju v rasti podpore AfD na bavarskih volitvah 14.10.2018. In to bi bil lahko katalizator da potisne AfD na državni ravni v območje 20%, kar bo omogočalo direkten boj z CDU Angele Merkel v anketah.
Del dinamike “prečkanja 16% vrzeli” za katerokoli novo gibanje, bodisi tehnološko ali pa politično stranko, je odmik brandinga od poštenega protesta proti trenutnemu market leaderju k nečemur, kar je skupnosti udobno nositi, kot osebno oznako, v tem primeru “nekdanji CDU volilec” in sedaj ponosni “AfD volilec”.
To vse je všeto v razvijajočo se politično krizo, ki ni več na horizontu za Nemčijo. Prišla je. Obstaja nič manj, kot pet strank z dvoštevilčno podporo.
Merklova izgublja podporo znotraj svoje stranke. Na svetovnem odru se ji zoperstavljajo vsi. Preživela je več napadov na njeno kanclerstvo, podaljšala si je politično življenje kot pregovorna mačka. To pa ji je uspelo zato, ker si nobeden od večjih igralcev v Nemčji ne želi zrušiti Merklove nič bolj, kot si želi oblikovati koalicijsko vlado z AfD v primeru ponovnega glasovanja, če bo Merklova končno odmaknjena iz oblasti.
Tako se bo status-quo najbrž nadaljeval, dokler se ne bo zgodil še en galvanizacijski dogodek, ki bo zanetil nemške strasti, kot to, kar je sprožilo več-tedenske proteste v Chemnitzu prejšnji mesec.
In to bi lahko imelo katastrofalne posledice na stanje širše evropske politike in na počasi odvijajočo se krizo državnih dolgov. Italija je v odprtem uporu, njeno tržišče obveznic se hitro sesuva medtem, ko se njeni voditelji prerekajo z evropskimi ministri za finance glede varčevanja in budžetov. Oslabljena, če ne celo smrtno ranjena, Merklova ne bo v poziciji, da pomaga pri vzdrževanju statu-quoja. Kako lahko Merklova predstavlja združeno fronto Italiji, skupaj z drugimi člani Troike(IMF + ECB), če pa Nemčijo poplavlja val nacionalizma?
In ta val nacionalizma gre preko nasprotovanja politikam Merklove glede imigracije. Nemci ne želijo plačati bail-outov Italije ali kogarkoli drugega. Zato je Merklova vedno igrala na čas glede dolžniških težav Južne Evrope.
Na domačem parketu je to politični samomor, a edina resniča rešitev za evro-cono je bodisi konsolidacija vsega izdajanja dolga v eni hiši, nominalno ECB, bodisi je potrebno državam, ki z Nemčijo ne zmorejo tekmovati ter preostalim severno-evropskim bančnim središčem, omogočiti izstop iz eura. Zadnja varianta je anti-religija globalistični miselnosti, še posebej Merklovi, zato se ona in vsi ostali vežejo v vse bolj tesne gordijske vozle in na koncu se bo euro-cona zlomila.
Vse kar sedaj čakamo je katalizator. In na tej točki, bo Mutti Merkel zmanjkalo življenj.
<– Nemčija razmišlja o bailoutu Turčije da bi preprečila vsesplošno gospodarsko krizo
Alternative media blog 