V socializmu ni nič naravnega

Socialistična ideja ima več različnih oblik in okusov, a kljub temu lahko opazimo tri glavne poti proti socializmu. Te tri poti so socializacija sredstev produkcije, razdeljevanje bogastva in kolektivizacija zavesti. Različna socialistična gibanja uporabljajo te tri pristope do različnih nivojev.

Verige socializma

Ortodoksni marksisti in marksisti-leninisti smatrajo odpravo zasebne lastnine kot osrednji moment pri ustvarjanju socialistične družbe. Italjanski fašisti in nemški nacionalni socialisti so “de jure” dovoljevali zasebno lastnino, a so vzpostavili “de facto” absolutni nadzor nad vsemi sferami ekonomskih aktivnosti. Podreditev posameznika kolektivu, kar se imenuje kolektivizacija zavesti, ter prerazdeljevanje bogastva so bile njihove priljubljene poti v socializem. V vseh teh primerih najdemo skupnega denominatorja, ki je totalitarizem, in večina čudaških režimov 20 stoletja je uporabljala kolektivizacijo zavesti s polno paro.

“Evolucijski” socialisti

Socialna demokracija oziroma demokratični socializem, kot je najbrž bolj poznan, izbira srednjo pot. Evolucijski socialisti niso posebej pozvali k ukinitvi zasebne lastnine, niti ne pozivajo k ustanovitvi totalitarne države. Prav nasprotno, podpirali so demokratične ustanove in zasebna podjetja, še posebej, ko so v opoziciji. Njihov modus operandi je, da postopoma spodkopavajo kapitalizem od znotraj in to predstavljajo (ta proces), kot naravni razvoj človeške družbe.

Svetovne vojne so igrale ključno vlogo pri vzpostavitvi socialne demokracije, kot glavne sile levice v post-industrialnih državah. Zato so se fašizem, nacionalni socializem in komunizem diskreditirali sami sebe v očeh večine ljudi. Fašizem in nacionalni socializem sta bila zažgana v plamenih WWII, komunizem pa je bil zadušen med hladno vojno. Zato je imela levica jasnega zmagovalca: socialno demokracijo. Anarhisti, sindikalisti ter ostanek marksistov in fašistov niso igrali pomembne vloge v političnem življenju Evrope in Severne Amerike. Namesto tega so igrali vlgo strašila, ki je opominjal vse na: “bolje jaz (mili socializem), kot oni.”

Moralnost in enakost

Filozofska baza socialne demokracije je takoimenovan kantijski koncept samo-integritete človeške osebe iz katere – tako trdijo – sledi etično zadoščenje za socializem. Demokratični socialisti pozivajo k ekonomski enakosti v obliki moralnega načela, katerega želijo doseči z mehanizmom prerazdeljevanja bogastva. Številni socialni programi se poganjajo z prerazdeljevanjem bogastva, katerega družba mora podpreti v skladu z njihovimi najvišjimi moralnimi načeli. Takoj, ko nova socialno orientirana ideja najde pot v zakone države, bo naslednja generacija ljudi to smatrala za samo po sebi umevno in ne bo niti pomislila, da je bilo brez te “socialno orientirane uzakonjenje ideje” in pravil mogoče živeti. Še več, postalo bo skoraj nemogoče, da se odpravi nekatere od teh zakonov z socialističnim pridihom. Naprimer, ideja o odpravi dohodnine ali pa odprava zakonodaje okoli socialne varnosti se mnogim zdi absurdna.

Socialistična doktrina, ki sloni na višji morali, je počasi prodrla v Vlade, akademski svet, medije in mednarodne inštitucije. Socializem se je gradil v majhnih odmerkih z uporabo etičnih argumentov najvišje stopnje v korist nekaterih skupin ali posameznikov ali pa človeške družbe kot celote. Ključ uspeha evolucijskega socializma sta postopnost in konstantnost. Pomagala sta zamaskirati socialistično preobrazbo v stalno izboljševanje človeške družbe zaradi sprejemanja vse višjih moralnih kvalitet in obrambe civilizacijskih vrednot. Naprimer, sodobna levica uporablja željo po “rešitvi planeta” kot povod za vbrizgavanje še več socializma v telesa svobodnih družb.

Ni naraven razvoj

20.stoletje je bilo stoletje trošenja. Vse razvite države so razkazovale konstantno rast socialnega trošenja, od večinoma 0 na začetku 19. stoletja do maksimuma, skoraj 32% BDP,kot je to primer v Franciji, prikazano na sliki spodaj.

Javno trošenje za sociali v državah OECD (v % BDP)

Mednarodna birokracija pri analizi zgornjega grafa vidi trend “napredka”, pozitivne spremembe v družbi ter edini racionalni način razvoja človeške družbe. A predlagatelji gospodarskega svobodnjaštva vidijo, kot pravi poet, “drugo stran mavrice”: postopni napad na kapitalizem in vbrizgavanje socializma, ki sta zamaskirana v “evolucijskem napredku”. Tako so, do sedaj, socialisti uspeli lažno prepričati ljudi, da je socialistična transformacija naravna oblika človeške evolucije.

A temu ni tako. Prav nasprotno, demokratični socializem zahteva stalne intervencije v svobodno izbiro človeških bitij na trgu.

Dva človeška primata v pojavni obliki paraziterjev – socialistov. Družbeni parazit Luka Mesec (demokratični socialist) in družbeni parazit Dejan Židan (socialni demokrat).

Kljub vsemu, je moment prerazdeljevanja bogastva (zasebne lastnine) centralni steber demokratičnega socializma, zato ti socialisti postanejo bolj obremenjeni z centralno-planskim prerazdeljevanjem bogastva(zasebne lastnine) namesto z ustvarjanjem bogastva (zasebne lastnine). Vse to prikaže glavno razliko med svobodnimi gospodarstvi in socialistično-načrtovanimi gospodarstvi. Socialisti želijo prerazdeljevati bogastvo (zasebno lastnino) na način, ki ustreza vladnim načrtovalcem. A zagovorniki svobode izbire zagovarjajo, da je svobodnim posameznikom omogočena distribucija virov skozi trg – kjer se bogastvo (zasebna lastnina) gradi v proporcih koliko posameznik služi ostalim. Demokratični socialisti so zavezani temu, da razbijejo ta naravno pojavljajoči se in proporcionalen sistem, preko prerazdeljevanja bogastva (zasebne lastnine), ki je v svojem bistvu latentno in stalno razlaščanje zasebne lastnine.

Posledično temu je demokratični socializem nevaren, kot vse druge oblike socializma in ne predstavlja naravnega razvoja človeške družbe. Prav nasprotno, je umeten konstrukt, ki narode popelje v evolucijski konec. Vse države, ki so uporabljale socializem različnih okusov in barv, nikoli niso dosegle ekonomske enakosti ampak zgolj enakost v bedi. Zgodovina bivših sovjetskih republik nam jasno pokaže, da je edini način za odpravo revščine in moralne dekadence, ponoven sprejem kaptalizma.

<– Socializem se vedno zaključi s katastrofo

V Venezueli revni stradajo, medtem ko imajo politiki pojedino –>

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.