Evropsko pijančevanje pri državnem trošenju upočasnjuje evropsko gospodarstvo

Ideja, da Vlade ne morajo znižati davkov, ker obstaja deficit, a imajo hkrati proste roke pri dvigu vseh svojih stroškov, čeprav obstaja deficit, je dandanes prisotna v mnogih političnih manifestih. Centralni planerji vedno gospodarske probleme vidijo kot problem povpraševanja ter tako bežijo stran od ideje pametnih investicij in prihrankov. Ko je rast BDP, bruto formacija kapitala in potrošnja nižja od želja Keynesijancev, vedno krivijo ta domnevni problem na “preveč varčevanja”. To je preprosto neumna predpostavka, ki temelji na tem, da gospodarski cikli in odvečne kapacitete niso pomembne ter da, vkolikor državljani in podjetja ne trošijo toliko, kot želi Vlada, bi potem moral javni sektor trošiti bistveno več.

European Central Bank (ECB) Banknotes Director Ton Roos shows the new 100 and 200 euro banknotes in the secretive vaults inside the Bank of Italy, in Rome May 21, 2019. Picture taken May 21, 2019 REUTERS/Yara Nardi

Zato sovražijo nižanje davkov, pozdravlja pa se Vladne investicije. Kajti rezanje davkov daje moč državljanom, medtem ko Vladno trošenje daje moč samo politikom. Ekstrakcijski pogled na gospodarstvo v katerem politiki in nekateri ekonomisti vedno mislijo, da zaslužite preveč in da oni trošijo premalo.

Velika stava, glede velikanskega povečanja v trošenju in davkih, o katerih beremo po celotni evroconi, se glasi:

a) vpliva na rast ne bo
b) javni proračuni se bodo izboljšali
c) presegli bodo proračunska pričakovanja

Vendar, imamo empirične dokaze, ki dokazujejo, da ogromni načrti trošenja Vlad in dvigi davkov generirajo prav nasprotni učinek: slabšo gospodarsko rast, višji dolg in večja neravnovesja. Verjetnost, da se ogrozi potencialno rast, poslabbša stanje javnh računov ter da se ne doseže optimističnih ocen, je več kot visoka.

Empirični dokaz zadnjih 15 let prikazuje spekter fiskalnih multiplikatorjev javnega trošenja, ki, so pozitivni, ko je trošenje nizko (pod 1), v večini držav, sploh v tistih z odprtim gospodarstvom in zadolženimi gospodarstvi, je fiskalni multiplikator Vladnega trošenja negativen.

Fiskalni multiplikatorji so posebej negativni v času šibkosti v javnih financah in nihče ne more zanikati, da je eurocona izčrpala svoj fiskalni prostor potem, ko smo imeli več kot 3 trilijarde EUR ekspanzivnih proračunov v desetletju.

Več državnega trošenja ne bo vzpostavilo rasti v gospodarstvih, kjer javni sektor že tako odvrne za več kot 40% BDP in kjer so pretekli obsežni načrti stimuliranja generirali več dolgov in stagnacije.

Dodajanje dvigov davkov v to formulo je še bolj škodljivo. IMF je analiziral 170 primerov fiskalne konsolidacije v 15 naprednih gospodarstvih od leta 1980 do 2010 in ugotovil negativen vpliv pri 1% dvigu davkov odpihne v povprečju 1.3% rasti 2 leti kasneje.

Dodatno večina empiričnih študij, ki so trajale do 1983, še posebej pa v zadnjih 15 letih ugotavlja negativni učinek dvigovanja davkov na gospodarsko rast in nevtralni ali pa negativni učinek pri višanju trošenja z namenom vzpostavljanja rasti. Še več, študije vplivov večjih dvigov davkov na davčne prilive držav so razkrile negativen vpliv na izplen davkov. Pravzaprav 1% povišanje splošne davčne stopnje zmanjša obdavčljivi prihodek oziroma osnovo za do -3.6%.

Riziko glede eurocone je ogromen, saj je eden glavnih razlogov za stagnacijo eurocone natančno ta veriga načrtov ogromnih fiskalnih stimulusov, ki so bili implementirani v zadnjih dveh desetletjih. Trditev, da bi morala Nemčija kopirati svojo fiskalno strategijo od Francije, države, ki je v stagnaciji že 3 desetletja, zavrača kakršnokoli gospodarsko logiko. Ne obstajajo nobeni dokazi o tem, da Nemčija troši ali pa investira manj, kot potrebuje, prej nasprotno.

Težava eurocone ni manjko državnega trošenja ali pa davkov, ampak preveliko izobilje obeh.

Vrsta povišanih trošenj, ki se dnevno objavlja v Evropi maskira zelo nevarno stavo: Da bo ECB vedno bail-outala eurocono, še posebej zaradi dejstva, da so rezultati monetarnih in fiskalnih politik nevidni.

Nižanje davkov prav tako ne bo delovala, čele-ti niso podprti z izboljšavami učinkovitosti ter manj rezanji rdečih trakcev, z natančnim ciljem, da bodo javne službe čez 30 let sploh še obstajale.

Bremenitev zasebnega sektorja z več davki ter večanje že tako napihnjenega vladnega trošenja lahko eurocono pelje v argentinski paradoks. Z ignoriranjem virov generiranja kapitala prav tako z ignoriranjem ustvarjanja služb, ter izključevanje le-teh z politikami zaplenjanja in ekstrahiranja, se doseže samo nezaposlenost in stagnacija.

Eurocona ne more pričakovati,da bo dosegla rast, ki je ni bilo, z ponavljanjem istih napak, ter z njimi še naprej slabi gospodarstvo, ki mora staviti na lukrativne investicije, ponovno vzpostavitev rasti, izboljšanje tehnologije in konkurenčnosti podjetij.

Ko politiki spreminjajo gospodarstvo z velikimi in rastočimi fiksnimi stroški, brez da prioritetizirajo privlačnost investicij, produktivnosti in gospdoarske svobode, s tem ogrožajo socialo, katero se pretvarjajo, da branijo.

Težava produktivnosti, rasti in zaposlitev ni rešljiva na način, da se vzpostavi ovire investicijam in okrepi ukrepe za ekstrakcijo kapitala in denarnega toka.

Rast in socialna država se ne okrepita na način, da se politično trošenje in zadolževanje postavi kot steber gospodarstva.

Državno – Vladno trošenje – investicije ne ustvarjajo gospodarske rasti –>

<– Postanimo resni glede zelene energije

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.