Razumevanje uma tiranov in njegovega delovanja

Vsi ljudje želijo obvladovati svojo okolico do določene stopnje. Želijo si zanesljive stopnje upravljanja svojega sveta in želijo odstraniti kakršnekoli dvome o svojem preživetju v prihodnosti. Vkolikor lahko bodo ljudje sprejeli ukrepe s katerimi bodo odstranili kakršnokoli potencialno bolečino ali pa napor in si ustvarili življenje stalnega udobja. Najlažja pot za večino so njihove sanje in, da bi te sanje dosegli, ljudje oblast vidijo kot odlično orodje. Skoraj vsi ljudje si želijo oblast do neke stopnje. Včasih to pomeni tudi nadzorovanje dejanj drugih zato, da bi preprečili nemir v oazi udobja, ki smo jo zgradili okoli nas. Včasih imamo opravka z destruktivnimi ljudmi katere smo v samoobrambi prisiljeni omejiti in zapreti. Včasih pa tiste okoli nas poizkušamo kontrolirati z iracionalnim strahom.

Tiranska miselna naravnanost ni izključna samo za Staline, Maote in Hitlerje v zgodovini ampak je globoko zakoreninjena senca, ki preži v večini nas. To stanje pa politični tirani poizkušajo izkoristiti v svojo korist, ker nobena avtoritarna vlada nikoli nebi mogla biti uspešna brez milijonov malih tirančkov in diktatorčkov, ki jo podpirajo. Najdejo način s katerim hranijo našo željo po nadzoru in predvidljivosti obenem pa nas zasužnijo. Bistvo je v tem, da nas tirani potrebujejo. Vsi imamo ščepec tiranije v naših dušah, smo povezani a mi smo drugačni.

To seveda ne pomeni, da je red sam po sebi zloben ali pa da so družbene strukture že po naravi represivne. Ljudje potrebujejo meje ker vsi ljudje niso dobri niti duševno zdravi ali pa razumski. Nekateri so zlobni, nekateri so leni, nekateri so nori, nekateri so nesposobni in nekateri so nepošteni in posledične vse nas ostale tlačijo proti tlem. Anarhija seveda ni rešitev a prav tako ni rešitev totalitarizem. Vse je v tem, kdo določa meje in na kakšen način jih določa. Tu pa odkrijemo specifičen človeški element, ki ga obsesivno privlači nadzor, ne ker bi bili prestrašeni in ne, ker bi želeli udobje ampak zato, ker uživajo v občutku moči. Od občutka moči so odvisni. Specifično so s tem mišljeni narciski, sociopati in psihopati. Omenjeni sicer so člani naše vrste a nimajo ključnih psiholoških veščin, ki nas delajo človeške – empatija, vest, domišljija, ljubezen in sram. V skoraj vsakem primeru ponesrečenega vladanja je bil vzrok ta, da so se te vrste ljudi priplazile do položajev avtoritete in te položaje izkoristile. V spodnji galeriji si lahko ogledate nabor večjih tiranov in psihopatov v kontekstu Convid plandemije.

Kljub pretiravanju kateremu smo priča v filmih in na televiziji, ko se opisuje psihopate, vaš povprečni psihopat ni tako kompleksen ali pa zanimiv – dejstvo, da obstajajo je zanimivo a kot ljudje so običajno dolgočasni. Njihova ideja je fascinantna, ker so biološka anomalija, evolucijska napaka ali pa spiritualna deformiranost. Okoli 1% kateregakoli prebivalstva je nagnjen k psihopatiji, še manjši odstotek pa predstavljajo visoko delujoči psihopati, ki so mojstri skrivanja svojih pošastnih narav. Večina povprečnih psihopatov na koncu pristane v zaporu ali pa je vpletena v neskončno zaporedje življenjskih neuspehov. Niso sposobni vzdrževati razmerij in zgraditi običajnega življenja, ker so preveč obsedeni sami s seboj ter nevarni, sčasoma to ljudje iz njihove okolice tudi opazijo. Te vrste ljudi lahko poimenujemo tudi “majhni tirani”. Na površje družbe ponavadi priplavajo ko so časi obupa, ko so ljudje preobremenjeni z krizo psihopati čutijo, da je varno pokazati svojo pravo naravo.

Primer malega tirančka/psihopata, ki je priplaval na površje med lažno Convid plandemijo.

Naprimer, med lockdowni zaradi domnevne covid plandemije in poizkusi vlade, da uvede obvezno cepljenje, so bili mali tirančki povsod. Kar naenkrat so se pojavili v etru in v avtoritarnem vrtincu so krožili, kot morski psi med mrzličnim trganjem hrane. Veliko zadovoljstva so doživeli v priložnosti, da lahko drugim ukazujejo glede mask in cepiv in “socialnega distanciranja”, čeprav nobeden od teh ukrepov ni naredil popolnoma NOBENE razlike pri širjenju Convida ali pa pri stopnji smrtnosti okužb – 0.23% .

Tem malim psihopatkom se je iz mize oblasti vrglo nekaj koščkov in uživali so vsako minuto. Resnična znanost ni bila na njihovi strani a to jih ni kaj preveč zanimalo. Mediji in Vlada so bili na njihovi strani in to je vse, kar jim je bilo pomembno. Veseli so bili, da so bili lahko uporabljeni kot orožje proti drugim državljanom, ki so želeli biti samo svobodni.

Primer malega psihopatka, ki je priplaval na površje med lažno Convid plandemijo.

Če gremo preko simbiotičnega (ali pa morda parazitskega) razmerja med velikimi in malimi tirani, potem naletimo na nabor standardov, katere je potrebno doseči vkolikor želimo uspešno tiranijo:

Uničenje izbire

V jedru tiranije je odstranitev izbire. Centralizacija je uničenje izbire javnosti medtem, ko se jim govori, da bo njihovo življenje tekoče, lažje in varnejše. Vkolikor imajo ljudje izbiro izven sistema establišmenta oziroma njihove ideologije potem lahko podvomijo v veljavnost oblastne strukture. Lahko se vprašajo “Kaj pa če obstaja boljši način, kot to, kar imamo?” In seveda, ker vedno obstaja boljši način kot strah in suženjstvo, se morajo tirani stalno spopadati z alternativnimi idejam in načeli. Edini način s katerim si lahko zagotovijo, da se ljudje nekega dne ne bodo uprli je, da izbrišejo obstoj izbire. Ampak ne samo to, množice morajo prepričati, da je zgolj predlaganje druge izbire bogoskruntsvo in nevarno. Sistem mora postati absoluten v vseh stvareh in na vsakem področju vsakodnevnega življenja.

Stvaritev lažnega moralnega paradoksa

Svoboda je suženjstvo – nevednost je moč. To je star orwellovski paradoks, ki izkrivi pomen besed in dejanj zato, da upraviči tiranijo. Podaljšek tega izkrivljenega načina razmišljanja je religija “višjega dobrega” – ideja, da so vsa zla dejanja upravičena dokler služijo doseganju “višjega dobrega”. A kaj je višje dobro? Višje dobro je vse, kar se tirani spomnijo, da je, ponavadi karkoli kar jim pomaga pridobiti še več oblasti. Človek bi si mislil, da “dobro”, ki je “višje” vsebuje več svobode in manj strahu in ne manj svobode in več strahu.

Kot del taktike odstranjevanja izbire tirani ponavadi ustvarijo lažno moralno uganko s katero se ljudem govori, da je njihova svoboda pravzaprav škodljiva drugim, zato je tem ljudem svobodo potrebno odvzeti za “višje/skupno dobro”. Celoten eksperiment medicinske tiranije imenovan Convid je bil zgrajen okoli tega argumenta. Kaj pa če vaša izbrali, da maske ne nosite, da se ne pustite zapreti v svoje hiše in si ne pustite vbrizgati dvomljivih cepiv poškoduje na tisoče ljudi po svetu? Ali to ne opraviči odvzema vaše izbire? Te trditve so seveda čista fikcija a v vročici nacionalne panike se ljudi lahko “prepriča”, da je lažen paradoks resničen.

Obsesivno kompulzivna širitev

Kot smo že omenili, tirani so ponavadi psihopatske osebnosti in del tega miselnega nabora je tudi prisila po širitvi in goltanju. Kot rastoča Ameba ali pa tisto bitje iz filma “The Blob”. Njihova lakota po oblasti ni nikoli potešena, vedno bodo želeli več. Ljudem se bo govorilo, da bodo izgubili samo eno svoboščino ali pa dve svoboščini ali pa, da bodo njihove svoboščine omejene zgolj “za kratek čas”.

Se spomnite pod vlado Janeza Janše ter so-psihopatov,ki so izvajali agendo World Economic Foruma? 14 dni je postalo 2 leti….sedaj pa nam grozi še digitalni cepilni potni list, CO2 sledilci emisij, umetna inteligenca…..

To je vedno laž. Ko enkrat tirani pridobijo novo oblast/moč, se jo bodo oklepali kot, da je kisik in kot, da bi brez nje lahko umrli. In nato bodo hoteli še več oblasti/moči, ker to kar imajo ni nikoli zadosti. Z preprosto metaforo bi to lahko opisali na sledeč način:

Nagrmadena pred tiranom je pojedina kraljevskih proporcev kot, da božična večerja teče preko njegove jedilne mize. Vi pa sedite tiho brez dostopa do mize a v vaši roki držite nekaj skorjice kruha. To je vse kar imate in držite jo previdno, ker ta skorjica mora izdržati kar nekaj časa. A kljub temu, da je tiranov trbuh poln in ima več, kot bi lahko pojedel v celotnem življenju, vse o čemer lahko razmišlja je VAŠA mala skorjica. Noč in dan razmišlja zakaj imate vi to skorjico, ko pa bi morala biti njegova. Škripa z zobmi in se peni zaradi vašega skromnega obroka. Nato pa se nekega dne odloči, da se ne bo ustavil, dokler ne bo vaša skorjica kruha v njegovih rokah, in vi posledično stradate. To je sedaj njegova misija v življenju – da vam odvzame skorjico kruha in vam ne pusti ničesar. Kakršen koli drugačen izid bi bil nepredstavljiv. Ne samo, da želi ukrasti vašo skorjico a želi videti vaš obup ko to stori. Želi, da se zavedate, da ima vaš zadnji obrok in želi videti bolečino na vašem obrazu, ko vam bo to skorjico odvzel. Nato želi, da se obnašate kot, da ga zato ljubite.

Tako deluje um psihopata. Zakaj njihovi možgani tako delujejo? Obstaja mnogo teorij a nihče ne ve zagotovo. Večina dokazov nakazuje, da se dejansko takšni rodijo – brez vesti in brez protiuteži norosti.

Zgodba z skorjico kruha je metafora, ki ilustrira kako psihopatski avtoritarci gledajo na različne svoboščine – to so delčki življenja v vaši posesti in tirani nismo zmožni tolerirati tega. Zaradi tega, ker vedo, da imate v življenju tisto majhno iskrico svetlobe in veselja v rokah, se jim meša. Zato bodo izdelovali sheme in zarote in kričali in praskali dokler vam te majhne iskrice svetlobe in veselja ne bodo odvzeli.

Tiranije ni mogoče premagati vkolikor je ne razumete

Veliko ljudi bo nevedno argumentiralo, da je vse to samo velika vaja brezupja, ker ne “navajamo rešitev”. Za avtoritarne sisteme obstaja veliko rešitev. Cel dan se lahko pogovarjamo o decentralizaciji in lokalnosti in organiziranju in revoluciji – a nobena od teh stvari ni pomembna vkolikor ne razuemo kako naši sovražniki razmišljajo in katere taktike uporabljajo. Če jih ne poznamo jih ne moremo premagati.

Oni niso kompleksni in tudi niso nujno genialni a dejstvo je, da so nepopustljivi in njihove preproste metode so včasih lahko zel učinkovite. Podcenjevanje njihove obsedenosti z oblastjo bi bila katastrofalna napaka. Edina stvar, ki jo cenijo bolj kot oblast je njihovo življenje – in vkolikor tem ljudem ne boste jasno dali vedeti, da bi njihovo življenje lahko bila cena njihove kompulzivnosti, se ne bodo nikoli zaustavili. Z njimi ni mogoče biti razumski. Pri njih diplomacija ali pa kompromis ne obstajata. Srednja pot ne obstaja. Jemali bodo toliko časa dokler izgube s katerimi bodo soočeni ne bodo odtehtale dobičkov njihovih prevar. Poznavanje njihove miselne naravnanosti nas pripelje več korakov bližje do tega, da jih ugasnemo.

“Množična formacija psihoze” je oblika nadzorovanja misli in se uporablja za družbeni inženiring sveta v policijsko državo –>

<– Kače v oblekah: Ali psihopati vodijo svet?

Leave a Reply

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.