Kako je COVID tlakoval pot v suženjstvo

Delo Friderich Hayeka – Road to Serfdom vzdržuje skoraj brezkonkurenčen vpliv na politično domišljijo konzervativnih in klasično – liberalnih mislecev. Delo je bilo objavljeno leta 1943, na vrhuncu keynesianskega konsenza, opisuje pa pogled na svet, ki se ga je v akademsko ekonomskih krogih smatralo za nevzdržnega.

Centralna teza knjige “Road to Serfdom” je ta, da je padec v tiranijo ultimativna in neizbežna smer družbe v kateri se suverenost posameznika preusmeri v akumulacijo gospodarske moči države. Centralno planiranje vedno brez variacij vodi v avtoritarizem. Hayeka ni sram zaradi omenjenih izjav.

Ko je študiral na prvi pogled različne politične sisteme, ki so dominirali Evropo v obdobju do druge svetovne vojne (komunizem, fašizem, socializem) je Hayek prišel do zaključka, da imajo vsi trije sistemi skupen cilj – razvoj totalitarne države. Kljub različnim družbenim in gospodarskim ciljem vsak od omenjenih sistemov spodbuja centralno konsolidacijo oblasti in eksplicitno načrtovanje gospodarstva za doseganje teh ciljev. Kot taki so bili različni politični okusi večinoma irelevantni glede na končno destinacijo. Pozicioniranje ob politični osi je bilo manj pomembno kot je večina komentatorjev predvidevala. Binarnost za katero se je zanimal Hayek, namesto levo krilo desno krilo, je bila zajeta v misli ali država uporablja svojo avtoriteto za promocijo individualne svobode ali za promocijo omejevanja svobode.

Poudarek na besedi VSEH 🙂 Priljubljena fraza oseb, ki so po mentalni zasnovi kolektivisti.

Hayek je opazil, da so vlade v času vojne – nacistična Nemčija, fašistična Italija in komunistična Rusija vse padle v zadnjo kategorijo: žrtvovale so svobodo posameznikov zato, da so ojačali državo za dosego svojih lastnih ciljev. V tem procesu so državljani vseh teh treh držav trpeli podobno. Represija, revščina in smrt so posledice vlade, ki si je vzela za svojo odgovornost stvari, ki so bile pred tem v domeni posameznega državljana. Hayekov argument so le stežka sprejeli. Kljub neverjetni popularnosti med klasičnimi liberalci in konzervativnimi izdelovalci politik, pa v 20 stoletju videvamo politične stroje skozi prizmo oznak, katere so si nadali sami, namesto, da bi te politične stroje skozi prizmo Hayeka videli kot totalitarni kolektivizem (totalitarni kolektivizem je jedro programa VSEH političnih strank in korporativne elite v Sloveniji in njihovih članov – vse od polpismenih političnih jebivetrov, ki sedijo v občinskih svetih in mislijo, da so mali bogovi, katerim se morajo – in njihovim norim idejam, ki niso zasidrane v realnosti – priklanjati vsi in jih tudi plačevati vsi, do psihopatskih in sociopatskih političnih jebivetrov in marginalcev, ki sedijo po politični liniji v raznih upravnih enotah, Državnem Zboru do političnih jebivetrov in prevarantov ter psihopatov, ki v vladi izvajajo agendo globalističnega kartela nad intelektualno in psihično (ter tudi starostno) precej šibkem državljanstvu Slovenije in da ne bo pomote, gre za takšne vrste aberveznike in nedojebance, ki se pri tem procesu dobesedno tolčejo po prsih, kot srbernohrbte gorile v Kongu, ko je v igri sezona parjenja, tako močno pomanjkljivo psihološko in mentalno zgradbo imajo – vi pa jim vsak dan znova ploskate, češ, da gre za strašne intelektualce…reality check…ta šala gre na račun vas – srednji in nižji družbeni sloj).

Njegova kritika socializma ni klasičen levo/desno argument ampak splošno opazovanje tendenc sistemov vladanja, ki akumulirajo gospodarsko moč zato, da dosežejo socialne cilje, ki se nagibajo v represijo. Različne politične etikete so samo različni položaji ob poti v suženjstvo saj se bolj ceni centralizirano gospodarsko načrtovanje kot svoboda posameznika. Z črtanjem tradicionalnih političnih oznak in regrupiranjem vlad v smislu kako upravljajo z mogočno močjo države knjiga Road to Serfdom pridobi brezčasno privlačnost. Lekcije iz te knjge so hladen tuš oziroma opozorilo za vsakogar, ki je mnenja, da lahko vlada akumulira obsežne moči in jih vzdržuje samo za dobrodelne namene.

Pot, ki jo opisuje Hayek, na kateri so državljani upravičeni do trgovinske svobode, zasebne lastnine in vladavine prava lahko na koncu pripelje do tega, da individualna neodvisnost postane sekundarna ciljem države in je zaskrbljujoče benigna in umetna po izgledu. Prehod ni vezan na kakšen poseben trenutek ali politično pozicijo. Diskontinuiteta ne obstaja ali pa nenaden prenos oblasti. Prehod, zaradi katerega se posamezniki znajdejo v podrejenem položju se zgodi postopoma in pogosto na lokacijah za katere bralci nebi verjeli, da je to možno.

Hayeku je gospodarska svoboda neodtujljiva, kot individualna svoboda. Ko se gospodarsko svobodo posameznika preda državi je to eden od ključnih korakov na poti v totalitarno vlado. Gospodarska svoboda je potreben pogoj za individualno svobodo. Individualna svoboda ne more obstajati brez gospodarske svobode. Hayek opazuje, da je prenos oblasti od posameznikov državi ponavadi skoraj vedno prostovoljen – vsaj na začetku. Vojaški udari in politični umori se na splošno dogajajo šele pozno ob tej cesti v suženjstvo – ponavadi potem, ko je državna oblast že pridobila občutno moč in so bolj simptom kot pa vzrok. Bolj pomembno je konstantno in varljivo žrtvovanje gospodarske svobode, ki jo izvajajo državljani, v zameno za varnost. Posamezniki pričakujejo, da bo njihova vlada vse bolj zapolnila vlogo znotraj gospodarske funkcije njihove države v času njihovih življenj, tisti v vladi, ki pa želijo oblast pa so presrečni, da jim lahko ustrežejo. Prenos oblasti je prepočasen, da bi sprožil alarm in tudi ni nikoli brez stroškov, a ko se to počasi zgodi, to omogoči, da država postopoma pridobi inštrumente ogromnega družbenega in gospodarskega vpliva. Narava družbe je takšna, da postopoma postane psihološko odvisna od države – z vsakim novim problemom se državljani obračajo na svoje centralne načrtovalce v pričakovanju rešitve. Uporabnost ima prednost pred osebno odgovornostjo. In ko se to oblast akumulira, namesto, da inštrumenti države služijo svojim državljanom se začne dogajati sprememba. Državljane se vse bolj naproša, da služijo inštrumentom države namesto, da bi bilo obratno, pogosto se suženjstvo inštrumentom države pogojuje z izpolnitvijo nekega bežnega/meglenega cilja, kot je “splošna dobrobit”.

Temu smo bili med trenutno plandemijo priča med slogani, kot so “Protect the NHS”, “bodi solidaren”, “spoštuj ukrepe za zajezitev novega koronavirusa”, “upoštevaj napotke NIJZ & Vlade”…a nihče se ni opogumil in vprašal zakaj se nas naproša, da žrtvujemo težko-priborjene svoboščine v imenu državne inštitucije. Tisti, ki so vam oprali glavo z sebičnostjo takšnega razmišljanja, Hayek omeni, da tiste krize, ki omogočajo prenos oblasti od posameznika na kolektiv, ponavadi poganja koncept “javnega dobrega” pri katerem se zahteva enoten nacionalni odziv. Britanska NHS (National Health Service – državni zdravstveni program) je bila ustanovljena z najbolj plemenitimi nameni. Ampak to ne pomeni, da se naj nebi spraševali zakaj imamo sedaj, več kot 70 let po njenem rojstvu (NHS), situacijo v kateri se vsak aspekt javnega življenja preusmerja v zaščito enega od inštrumentov države od katerega je odvisnih veliko političnih karier naših centralnih odločevalcev. Vprašanje je seveda na mestu tudi na primeru Slovenije in njenih aberveznikov, ki so eksistenčno odvisni od javnega zdravstvenega sistema in denarja davkoplačevalcev. Trenutno je na “tapeti” javna in globalistična zdravstvena mafija/kartel, v oči pa bodejo tudi ureditve 216 občin v 2 mio oseb velikem narodu. Več kot očitno gre za vzdrževanje sistemov države, ki določenim politično povezanim osebam in interesnim združenjem daje možnost brezkrbnega preživetja na stroške vseh davkoplačevalcev in v posmeh tistim, ki na prostem trgu stavijo glavo, zdravje, prihodnost, ugled, družino…Na vse te nepotrebne državne sisteme je eksistenčno vezano ogromno “političnih” karier in delomrznežev ter polpismenih šarlatanov oziroma lažnih elitistov – ves ta neproduktiven kader pa predstavlja davčno in kreditno oziroma finančno breme za vratom vseh realnih davkoplačevalcev v Sloveniji oziroma tistih oseb, ki brez pomoči države akumulirajo kapital v takšni ali drugačni obliki na prostem trgu, ki jim omogoča preživetje brez državnih pomoči, subvencij davkoplačevalcev, nepovratnih sredstev evropskih davkoplačevalcev ali pa ostalih oblik socialnih pomoči iz proračuna oziroma državnih vzvodov za izkrivljanje tržišča in realnosti.

Pot v represivno družbo se ponavadi začne z zaščitnimi ukrepi, ki so bili vpeljani z dobrimi nameni, kot to lahko opazujemo pri Covid-19 plandemiji. Pogost prvi korak na poti v suženjstvo je državna kriza v obliki izrednih razmer (plandemije npr ali pa vojna, gospodarska depresija, politična pat pozicija…). Državljani so voljni sprejeti misel, da je začasno krčenje posameznikove svobode potrebno za premagovanje nacionalne krize.

Asimetrijo med zahtevano nujnostjo začetne krize in lakoto javnosti po zaščiti svojih osebnih svoboščin se neusmiljeno izkoristi. Obstaja domneva, da se bodo izgubljene svoboščine hitro pridobile nazaj. Ta asimetrija, uporabljena med “poplavo”, omogoča, da se zgodne skeptike lahko z lahkoto zaduši. A oblast ostane centralizirana tudi potem, ko kriza mine. Argumenti, kot so “kar je dobro v vojnem stanju je dobro tudi v obdobju miru” priplavajo na površje. Tisti posamezniki, ki imajo osebno korist od akumulacije oblasti, niso zainteresirani za predajo oblasti nazaj državljanom, ki so jo predhodno prostovoljno predali v dobri veri. Izhodne strategije ni na vidiku. Te težave so še posebej zaostrene v “naprednejših” narodih. Inštitucije države v Britaniji so na točki, ko skoraj ni več aspekta javnega življenja brez regulacije ministrstva (recimo Ministrstvo za Resnico 1984). Velik vpliv se drži nad vse bolj visoko-resolucijskimi aspekti posameznih individualnih življenj. Vse večji kup strankarskih manifestov je dokaz tega, vse večji vdor države v naša življenja pa pripravlja teren za direktorja, ki je voljan uporabljati to moč brez zadržkov.

…vkolikor pa želite sami raziskovati, kako je do stanja v sedanjosti prišlo in se zavedate dejstva, da so bile to v naprej pripravljene situacije in dogodki pa lahko začnete recimo v letu 2010 z najavo Lockstep operacije v globalistični publikaciji, ki jo kot svoj bilten izdaja Rockefeller Foundation…

Država, ki voljno sprejme odgovornost mikroskopiranja življenj svojih državljanov, bo te državljane neizbežno do neke mere infantilizirala (naredila otročje). In ko se bodo pojavile nove težave bodo državljani čustveno pogojeni, da pričakujejo ponovno intervencijo države. Sfero vpliva posameznika se odpravi saj se kolektivistična sfera vlade razširi in oblikuje vse bolj obsežno politično in moralno pripovedko.

Namesto, da bi se soočili z težavno izgradnjo politike konsenza med Covid-19, smo bili priča koncentracije izvršne oblasti izven dosega parlamentarne preiskave. Implementirane politike nimajo nobenega jasnega cilja (“reševanje življenj” je nedoločeno, ne pripomore k ničemur in upali bi, da je to naraven privzeti cilj implementirane politike po defaultu) in nobene jasne izhodne strategije. Obseg se je razširil preko ukrepov za katere bi se morda smatralo, da so v domeni javnega zdravja, na absurdno podrobne predpise, kako naj bi živeli svoja življenja. Kje naj bi hodili na delo, katera podjetja so dovolj pomembna, da nadaljujejo z poslovanjem, s kom naj bi se družili in znotraj katerih ur naj bi to počeli, kako se lahko zberejo demokratične inštitucije, zaradi katerih razlogov se lahko legitimno protestira itd… Ti cilji daleč presegajo tisto čemur bi se razumsko lahko reklo “znotraj okvirov javnega zdravja”.

In s to pridobljeno močjo izgleda, da vlade implementirajo porazno podrobne omejitve zato, da sebe poizkušajo zamenjati z zdravim razumom: v kateri smeri se gibljete v trgovini, katere proizvode vladni načrtovalci smatrajo za “osnovne”, kako daleč narazen moramo stati, kje mora sedeti babica pri mizi za večerjo…

Ukrepi, ki se uvajajo v imenu javnega zdravja niso ukrepi javnega zdravja. Gre za vse obsežen socialen in ekonomski recept kako moramo živeti in delati, ki ga je odobril direktor z uporabo izven parlamentarnih ukrepov za katere trdijo, da so potebni zaradi nastale resnosti in kompleksnosti situacije.

Vsak sistem centralnega načrtovanja je samo slaba imitacija neskončne kompleksnosti, ki je poosebljena v prosto-tržnem gospodarstvu. Poizkusi centralnih komitejev, da določajo cene proizvodom in storitvam, kar lahko resnično storijo samo državljani, povzroči neučinkovitosti. Ampak Hayek ne poziva k laissez-faire ekonomiji. Trdi, da obstaja naravna dolžnost vladnega “načrtovanja”: da izenači pogoje za tiste, ki se ukvarjajo z poslovanjem in zmanjša ovire za vstop na trg. To je v nasprotju z načinom “načrtovanja”, ki uporablja gospodarski nadzor za doseganje specifičnih družbenih ciljev. Ta dva načina načrtovanja se nujno medsebojno izključujeta. Načrtovanje se ne more izvesti s ciljem neke družbene intervencije brez, da se pri tem nujno ne izvede tržne distorzije in proizvede ovire za prosto trgovino, ne glede na namen. Vseobsežni ukrepi, ki so bili vzpostavljeni za zmanjševanje prenosov Covid-19 to jasno prikazujejo: mala podjetja so in še vedno močno trpijo sočasno pa so korporativni velikani, kot je Amazon, konsolidirali svoj tržni delež.

Britanija je na splošno narod političnega konsenza. Vse od druge svetovne vojne, razen z vzponom Thatcherizma, poteka indirekten in konstanten prenos oblasti iz rok posameznega državljana v roke države. Ker so bili britanci tako voljni sprejeti recepte države v obliki regulacije najbolj detaljnih delov njihovih vsakdanjih življenj so s tem pripravili oder za dogodek, kot je trenutna plandemija, ki je sprožila dramatičen odklon od družbe v kateri je posameznih neodivsen v družbo kjer so potrebe posameznika sekundarne potrebam države in njenih inštitucij.

Hayekovo bistveno sporočilo je, da v kontekstu razmerja med državo in subjekti države, ni nič brezplačno. To kar nam daje država zahteva, da žrtvujemo individualno odgovornost. Varnost ni brez stroškov, svobodo pa se lahko zaščiti samo za določeno ceno. Edini resnično napreden sistem je tisti, ki individualizem spoštuje nad kolektivizmom.

Ta življenja, ki se naj bi se jih rešilo zaradi zmanjševanja okužb z lockdowni, bo potrebno na koncu poplačati. Bodisi preko smrti, ki so posledica odločitev, da so prioritetno sekundarna Covid-19, tisti srčni infarkti, udari in prepozne diagnoze in zdravljenja rakavih obolenj…ali pa preko nemerljivega oportunitetnega stroška zadušene inovacije v družbi v kateri je vlada družbe pridobila večjo gospodarsko in družbeno oblast, kot nekatere vlade pred drugo svetovno vojno.

Svoboda, težko pridobljena svoboda, je lahko hitro izgubljena.

Kako virusna pandemija koristi globalistični agendi –>

<– Leto nič

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.