Uničenje Eura

Eurocona je bankrotirala. Poslabšanje TARGET2 neravnovesij je bilo komaj opaženo, v zadnjih mesecih so ta neravnovesja naravnost grozeča. Kljub uradnim zanikanjem v zadnjih letih, da to ni stvar skrbi, postaja vedno bolj očitno, da so nacionalne banke Italije, Španije in drugih držav z vse večjo maso slabih kreditov le-te slabe kredite skrile znotraj TARGET2 sistema. Prvemu valu Covid-19, ki je sprožil val stečajev po euroconi, sedaj sledi drugi val, ki bo skoraj zagotovo pokopal kar nekaj pomembnih bank, posledično pa bo zato implodiral prekomejni euro sistem.

Uvod

Vkolikor je kadarkoli obstajal političen konstrukt katerega nepisan cilj je bilo zasužnjenje prebivalstva, je to Evropska Unija. Priložnost EU izhaja od nacionalnih vlad, ki, z izjemo Nemčije in še nekaj severnih držav, so ali pa so na poti v totaln kolaps propadlih držav. Cilji EU so bili podpora politikam neuspeha z kopičenjem akumuliranega bogastva bolj uspešnih narodov za financiranje neuspehov v socialističnem podvojevanju in za pospeševanje politik neuspeha za zagotovitev, da bo vsa oblast prisotna v rokah statističnih roparjev v Bruslju. Gre za vizijo Ayn Rand kjer socialistična država nastopa kot ropar v akciji. Vsa velika podjetja, ki so preživela so poravnana z to vizijo: tisti, ki pa so zavrnili igranje takšne igre pa so izginili. Člani upravnega odbora z veliki budžeti za lobiranje niso več pri krmilu in ne pozivajo več kontroverznih potrošnikov in ne tekmujejo več z svojimi malimi tekmeci. Izbrali so lažje, nekontroverzno življenje iskanja uslug roparjev iz Bruslja, uživanje šampanjca, zabav z odločevalci in premikovalci ter kupovanja zaščit za svoja podjetja preko podkupnin v Bruslju. Gre za koruptivno super-državo, ki se je razvila iz ameriške povojne politike – otrok American Committee of United Europe. Financiran in kadrovan s strani CIA leta 1948, so bili cilji komiteja, da se zagotovi, da evropske države kupijo ameriško kontrolirani NATO v imenu zaustavljanja stalinove ekspanzije proti zahodu merjeno od povojnih mej dalje. To je bila uradna zgodba a potrebno je omeniti kako je to oblikovalo osnutek za kasnejši nadzor tujih držav s strani ZDA. Dejanja diamantne ose (jewel wasp) spremenijo ščurka v zombija zato, da se nato ličinke ose lahko hranijo z njim.

Ta evropski ščurek je sedaj v končni fazi svojega zombificiranega obstoja. V Bruslju se tega ne zavedajo ampak veseljačijo v zoro naslednjega sveta in nikamor več jim ne bo preostalo, da gredo. Izven vročice Bruslja in evropskih prestolnic je težko najti kaj podpore za spodletel politični sistem razen, da se ohrani predstavo zaradi predstave. Nemško prebivalstvo godrnja glede posojanja svojega denarja gospodarskim polomom a kot vsak posojilodajalec, ki je globoko zabredel, ostajajo slepi za globje sistemske težave zaradi strahu pred sesutjem sistema. Na drugi strani ekstrema so grški socialisti, ki trdijo, da jim Nemčija še vedno dolguje denar za brutalnost in uničenje izpred 75 let (2.sv. vojna). Gre za faustovski pakt med posojilodajalci in dolžniki, da igrnorirajo realnost vsak svojega položaja. To je metoda imperializma ampak namesto, da bi se ga uporabljajo na drugih narodih, Bruselj uporablja imperialno dušenje na svojih državah članicah. In ker so države članice sedaj popolnoma izpraznjene ni ostalo ničesar več s čimer bi se vzdrževalo Bruselj.

To je destinacija na katero smo prispeli danes. Bruselj in njegov Evropski Parlament se bližata koncu svoje bizarno finančno drage in nesmiselne poti socialističnega uničenja. Ne samo, da namišljeni oblastniki v Bruslju nimajo več kam iti, nikogar več za oropati, uspelo jm je bankrotirati celoten kontinent. Ropanje bogatih, da se da revnim je pri koncu. Kreditodajalci in dolžniki nimajo več nobenega materiala – denar v vseh skupnih bilancah bo odpisan preko monetarnega in gospodarskega sesutja. Ta proces in cilj procesa je potrebno analizirati. Bančni sistem eurocone je samo še en srčni utrip oddaljen od sesutja, kot bo v tem prispevku kasneje postalo očitno. Vključena sta dva osnovna elementa. Na dnu so komercialne banke z hitro eskalacijo slabih posojil, fraza, ki skriva resnico, gre za nepoplačljive slabe dolgove. Na vrhu tega kraljuje pan-evropski sistem poravnav TARGET2, ki se ga uporablja za vse večje skrivanje slabih dolgov, ki se akumulirajo na državnem nivoju. Preden si ogledamo položaj komercialnih bank zato, da bi razumeli, kako toksična je postala eurocona, bomo najprej začeli z izpostavljanjem nevarnosti, ki so skrite v sistemu poravnav.

TARGET2 – kokoši prihajajo domov na spanje

Neravnovesja med ECB in nacionalnimi centralnimi bankami v TARGET2 sistemu poravnave eurocone so precej zgovorna glede trenutne situacije.

TARGET2 neravnovesja po državah članicah Eurocone v milijardah EUR

Nemčija (svetlo modra črta) ima sedaj za 1.15 bilijona EUR dolžnikov, znesek se je povišal za 27% od januarja 2020 do septembra 2020. Istočasno so največji dolžniki – Italija, Španija in sama ECB povišali svoj skupen dolg za 275 milijard EUR na vsoto v višini 1.3 bilijona EUR (upoštevane in na voljo so samo številke do avgusta, septembrske številke poslabšanja v Španiji in ECB še niso na voljo.) A najbolj hitro poslabšanje za svojo velikost najdemo v grški negativni bilanci – povečala se je za 45.6 milijarde EUR od januarja 2020 do avgusta 2020.

Ali je Bundesbanka zaskrbljena zaradi vse večjega števila eurov, ki se ga dolguje Nemčiji preko TARGET2 sistema, sistema, ki je bil načrtovan za približno uravnoteženje? Zagotovo. Ali se bo Bundesbanka javno pritoževala ali pa privatno zahtevala, da se neravnovesja popravijo? Skoraj zagotovo ne. To pa zato, ker so takšni statistični sistemi, kot je EU, v celoti odvisni od popolne ubogljivosti članic glede skupnih ciljev. Vse disidente se kaznuje, v tem primeru z valovi uničenja, ki bi se jih sprožilo proti vsaki državi članici, ki bi zavrnila podrporo PIGS (Portugal, Italy, Greece, Spain). TARGET2 je hudičev pakt, nikomur pa ni v interesu, da krši ta pakt. Neravnovesja zagotavlja ECB. V teoriji sploh nebi smela obstajati. Delno odražajo naraščujoča trgovinska neravnovesja med državami članicami brez, da bi uravnovesili tokove plačilv nasprotne strani. Dodatno neravnovesja nastajajo ko ECB zaukaže regionalni centralni banki za nakupe vladnih obveznic in obveznice drugih lkalnih korporativnih entitet. Ko so neravnovesja med nacionalnimi bankami rasla je ECB prenehala plačevati za nekatere od svojih nakupov obveznic kar je pripeljalo do TARGET2 deficita v višini 297 milijard EUR pri ECB. Pripadajoče kreditne linije pa skrivajo resnični obseg deficitov v bilancah nacionalnih centralnih bank znotraj držav PIGS. Naprimer, do obsega neplačanih nakupov italjanskega dolga s strani ECB, Bank of Italy dolguje več drugim regionalnim bankam, kot pa je naslov v višini 546 milijard EUR nakazal.

Notranji mehanizmi TARGET2 sistema

Kako deluje, vsaj v teoriji, TARGET2 si bomo ogledali v sledečih odstavkih. Nemški proizvajalec prodaja dobrine italjanskemu podjetju. Italjansko podjetje plača preko bančnega nakazaila v svoji italjanski banki preko italjanske centralne banke preko TARGET2 sistema, nemška banka, ki jo uporablja nemški proizvajalec pa dobi sredstva skozi nemško centralno banko. Znesek se je poravnal z trgovinskim deficitom, v Italiji naprimer, je bil izravnan z pritoki kapitala, saj so rezidenti po euroconi kupili italjanske obveznice, druge investicije v Italiji in turizem je prejel neto denarne prihodke. Kot je vidno na grafu je bilo pred 2008 to večinoma dejstvo. Del težave pa je pri nezmožnosti investicij zasebnega sektorja, da bi reciklirale plačila povezana s trgovanjem. Potem je tu še vprašanje “bega kapitala”, ki ni beg kapitala, kot ga poznamo. Težava ni v tem, da bi prebivalci Italije in Španije odpirali bančne račune v Nemčiji in prenašali depozite ven iz svojih domačih bank. Težava je v tem, da nacionalne centralne banke, ki so močno izpostavljene potencialnim slabim posojilm v svojih lokalnih gospodarstvih, vedo, da bodo njihove izgube, vkolikor se materializirajo v splošni bančni krizi, deljene skozi sistem centralnih bank v skladu z njihovimi kapitalskimi količniki vkolikor se jih bo preneslo v TARGET2 sistem poravnave. Vkolikor ima ena nacionalna centralna banka TARGET2 deficit z drugimi centralnimi bankami, je to skoraj zagotovo zato, ker je posojala denar na neto osnovi svojim komercialnim bankam za pokrivanje plačilnih transferov, namesto, da bi jih poslal skozi sistem poravnave. Ta posojila se pojavijo kot sredstvo v bilanci nacionalne centralne banke, ki je kompenzirano z obveznostjo do ECBjevega eurosistema skozi TARGET2. Ampak v okviru sprejetih pravil, vkolikor se karkoli zgodi z TARGET2 sistemom se stroške deli preko ECB po ključu vnaprej določene formule kapitalskih količnikov. Zato je v interesu nacionalnih centralnih bank, da imajo večje deficite glede na njen kapitalski ključ z podpiranjem insolventnih bank v svoji lokalni jurisdikciji. Kapitalski ključ se nanaša na lastništvo lastniškega kapitala v ECB, kar je naprimer za Nemčijo 26.38% kapitalski ključ. Vkolikor se TARGET2 sesuje bi Bundesbanka, do obsega katerega se slaba posojila deli v Eurosistemu, izgubila več kot trilijon eurov, ki ji jih dolgujejo druge nacionalne centralne banke, še več, glede na trenutna neravnovesja bi morala Nemčija še plačati do 400 milijard EUR neto izgub.

Da bi razumeli kako in zakaj nastane težava je potrebno iti nazaj do bančne krize, ki je sledila kolapsu Lehman Brothers. Če državni bančni regulator presodi, da so posojila nepoplačljiva, postanejo izgube državna težava vsakokratne nacionalne centralne banke. Nasprotno, če presodi, da so posojila še vedno dobra, so upravičeni do operacij refinanciranja preko nacionalne centralne banke, ki razprši riziko posojila med vse druge nacionalne centralne banke v skladu z njihovimi kapitalskimi količniki. Insolventna posojila se tako odstranijo iz nacionalnih bančnih sistemov PIGS in odvržejo v Eurosistem. V primeru Italije, se je vrh nesolventnih posojil zgodil septembra 2015 pri 17.1% a do sredine leta 2019 so bila slaba posojila zmanjšana na 6.9% . Glede na spodbude za regulatorje, da nesolventna posojila in težave povezane z njimi vzamejo iz domačega gospodarstva in jih odvržejo v Eurosistem, bi bil velik čudž, vkolikor je zmanjšanje obsega slabih posojil dejansko resnično. In z vsemi “Covid” lockdowni bodo italjanska slaba posojila ponovno poletela v nebo.

V državah članicah z negativnimi TARGET2 saldi, kot je naprimer Italija, se pojavlja trend likvidnostnih težav za klasične industrije, posledično so zaradi tega celotne industrije insolventne. Ker je bančni regulator v Italiji spodbujen k temu, da odstrani težavo iz domačega gospodarstva, se je posojila tem insolventnim podjetjem vseskozi prekinjalo in povečevalo. Posledica tega je, da nova podjetja nimajo na voljo nobenih bančnih kreditov, ker se je vse bančne kredite v tej državi članici porabilo za podporo vladi in podjetjem, ki bi že zdavnaj mogla bankrotirati. Temu dodamo še pritisk zaradi Covid-19 na že tako mrtva podjetja in to se sedaj odraža v vse višjem TARGET2 deficitu, ki ga ima nacionalna centralna banka Bank of Italy. Sistem nebi mogel biti bolje kalibriran na opustošenje italjanskega gospodarstva na dolgi rok, kot je sedaj.

Ampak uradno težave ni, ker se pri ECB in vseh nacionalnih centralnih bankah TARGET2 pozicije izničijo pri ničli in skupno računovodenje med nacionalnimi centralnimi bankami to pozicijo ohranja. Arhitektom sistema je sistemska odpoved TARGET2 nekaj, na kar niso nikoli pomislili. Ampak ker nekatere nacionalne centralne banke uporabljajo TARGET2 kot vir financiranja svojih lastnih bilanc, ki spet naprej financira sumljive komercialne banke z uporabo njihovih nesolventnih posojil kot zavarovanje, sedaj nekatere nacionalne centralne banke kopičijo obveznosti, ki so rezultat nacionalnih regulatorjev centralne banke. Članica Eurosistema z največjo težavo je nemška Bundesbanka, ki se ji sedaj dolguje preko 1 trilijarde EUR skozi TARGET2. Riziko izgub se sedaj močno povečuje zaradi posledic prvega kroga Covid lockdownov, kot je vidno na grafu TARGET2 neravnovesij zgoraj. Drugi krog rasti okužb (smeh!) vodi do še več gospodarskega opustošenja, ki se v TARGET2 neravnovesjih še ni upošteval, dejstov pa je, da se bodo zaradi drugega vala covid okužb (smeh #2!) neravnovesja povečala. Bundesbanko v tem kontekstu lahko zelo skrbi.

Preberite tudi: Konec denarja.

Trenutna neravnovesja v sistemu so nekje malce nad 1.5 bilijona EUR. Upoštevajoč kapitalske ključe bi se v primeru sistemske odpovedi lastniški kapital Bundesbanke v višini 1.115 bilijona EUR zamenjalo z obveznostmi v višini do 400 milijard EUR, ostale izgube pa bi se porazdelile med druge nacionalne centralne banke v skladu s svojimi kapitalskimi ključi. Nihče ne ve, kako bi to delovalo, ker se kolapsa sistema poravnave dejansko nikoli ni predivdelo. A mnogo, če ne kar vse nacionalne centralne banke bi bilo potrebno sanirati (bail-out) vkolikor se sesuje TARGET2, najverjetneje bi bail-out izvedla ECB, ker je tudi garant za celoten sistem. A z 7.66 bilijona EUR predpisanega kapitala v bilanci ECB govorimo o miniaturnem znesku v primerjavi z izgubami, ki so v igri, delničarji sami bodo tudi potrebovali bail-out za izvedbo bail-outa ECB. Propad TARGET2 sistema bi izgleda potreboval razširitev QE programov ECB zato, da bi najprej dokapitalizirala sebe in celoten centralno-bančni sistem eurocone. No to bi bila kriza, ki ji nebi bilo para v zgodovini, kjer centralna banka tiska denar samo zato, da reši sebe in svoje regionalne agente.

Komercialne banke so prav tako v globokih težavah

Poslabšanja TARGET2 neravnovesij ni mogoče ignorirati s strani tistih, ki imajo povezave z eurocono ali pa izven eurocone. Medtem, ko Velika Britanija ni več v euro ali pa TARGET2 sistemu poravnave, je Bank of England še vedno 14% delničar ECB in je lahko na trnku za ogromne vsote v primeru sisemske krize Eurocone. Še več, ker je City of London mednarodni finančni center za Evropo ima britanski bančni sistem precejšen obseg rizika zaradi bank v euroconi in drugih evropskih bank – takoimenovan “counterparty risk”. Več kot 50% iShares STOXX Europe 600 bančni ETF je investiranih v banke v euroconi: 28% je investiranega v britanske banke, 13% v švedske banke ostalo pa enakovredno v danske in švicarske banke. Poravnava v korist Eurocone in Velike Britanije ga (europe 600 banking etf) naredi za precej razumen proxy za tržno oceno večjih bank v evropskem časovnem pasu. Graf spodaj prikazuje rezultat EU bančnega ETF v primerjavi z S&P500 indeksom, uporabljen kot proxy za svetovne delniške trge.

Evropske banke proti S&P500 Indeksu od 2010 – 2020

Vse od pogorišča lehman krize leta 2008 je bil S&P500 indeks v konstantnem bikovskem trendu do februarja tega leta (2020). Istočasno so bile cene delnic evropskih bank, kot so zastopane v Stoxx EU600 banking ETF, v medvedjem trendu. Pred FEDovo potezo reflacije 23.3.2020 nekje okoli sredine februarja 2020 sta se oba S&P500 in EU600 Banking ETF sesula a S&P500 je nato odjadral v nove višave. Po zelo kratkih okrevanjih se je bančni ETF sesul še globje.

Glede na dobre predstave kapitalskih trgov, ki so se zgodile po padcih marca 2020, je krater pri predstavah delnic bank precejšno znamenje. Pravzaprav so nasprotja tako velika, da je sporočilo, ki ga delniški trgi pošiljajo očitno ta, da bodo FED in druge centralne banke zagotovile, v okviru svojih zmožnosti, da bo stimulus (finančna pomoč) v dovolj velikem obsegu dosegla podjetja, da bodo okrevala od Covid-19 komedije, kar pa ne moremo trditi za banke in njihovo preživetje. Gre za nasprotujoče sporočanje, ki nakazuje, da bodo podjetja preživela in prosperirala a banke najverjetneje tega ne bodo preživele niti ne bodo prosperirale.

Preberite tudi: Kaj Covid kriza pomeni za Evropo?

Poleg obilice nakazane vere med investitorji položene v zmožnost centralnih bank, da še naprej “kuhajo” bogastvo ustvarjajoči balon delniškega trga, se je očitno spregledalo banke ali pa so banke same v resnih težavah. Očitno je resnica v slednji izjavi – banke so v resnih težavah. Ker so bolj pod-kapitalizirane kot večje komercialne banke v katerikoli drugi regiji mnogo teh bank v euroconi predstavlja resno sistemsko tveganje in se z njimi nebi smelo trgovati. V tabeli spodaj si lahko ogledate tržne vzvode evropskih GSIBov (globally systemic important bank), dodani pa so vzvodi bank v Veliki Britaniji in Švici.

Razmerje Tržna cena/knjigovodskimi vrednostmi in razmerje tržna kapitalizacija/skupen kapital in tržni vzvod za GSIB (Globally Systemic Importan Banks) v Euroconi 2020.

Samo dve od njih, švicarski banki, imata razmerje med trenutno tržno ceno in knjigovodsko vrednostjo (P/B količnik) višjo od 50%. Kot je vidno za zgornje GSIB, imajo tudi mnoge druge komercialne banke v Evropi podobno grozljiva razmerja med tržno ceno in knjigovodsko vrednostjo ter razmerje med bilanco in vzvodom tržne kapitalizacije. Ker so regulatorji slepi za učinke tržne kapitalizacije, ne gledajo dlje kot od razmerja med skupnim lastniškim kapitalom in bilančno neto vrednostjo. A ko trgi postavijo vrednotenje razmerja tržne cene in knjigovodske cene krepko pod 100% za katerokoli podjetje, nam to sporoči, da ne samo, da je podjetje nesolventno, ampak tudi, da v primeru zaostritve delničarji ne bodo dobili poplačanih svojih deležev. To pomeni, da ko opazujemo, da je Societe Generale, večja francoska banka, pri razmerju med tržno in knjigovodsko vrednostjo pri samo 16.4%, da je banka bankrotirana brez večje kapitalske injekcije, cena njene delnice pa je mogoče samo odtenek več, kot pa opcijski denar na njeno prihodno preživetje. Razmerja med tržno in knjigovodsko vrednostjo teh globalno pomembnih sistemskih bank so se za malenkost poboljšala v zadnjih tednih – posledica takimenovanega “dead-cat bounce”. Celo v luči tega bančne delnice ostajajo blizu svojih dolgoročnih nižin, delniški indeks S&P500 naprimer pa dosega nove višave. Nasprotovanja prav tako nakazujejo na dejstvo, da investitorji niso sprejemali racionalnih odločitev, saj za razliko od bank, delniške trge poganja kombinacija monetarne ekspanzije in norosti množic.

Preberite tudi: 1000 milijard EUR močna časovna bomba v evropskih bankah

Evropska podjetja sedaj doživljajo bankrote zaradi drugega Covid-19 (smeh!) vala. Bankrote iz prvega vala se še ni popolnoma vgradilo v finančni sistem, sedaj bodo še potencirani zaradi drugega vala (smeh #2!). Nič ne more zaustaviti rasti nesolventnih posojil, ki bodo spodkopala prezadolžene komercialne banke. Igra predajanja paketov v TARGET2 neravnovesij se bo nadaljevala dokler se sistem ne bo sesul. Ker zelo malo ljudi razume delovanje TARGET2 sistema, tisti, ki pa ga razumejo so pa ustrahovani v tišino, zato bo najverjetneje tržna ocena posameznih bank in njihov kolaps v bankrot tisti sprožilec široko obsežne sistemske krize v Euroconi. Celoten monetarni sistem eurocone je že globoko v sposojenem času.

Vrednotenje EUR

Trenutno euro jaha visoko v primarjavi z dolarjem, kar spodbuja ECB, da raziskuje globje negativne obrestne mere. A vredno se je spomniti valutnih dinamih, ki stojijo izza forex križa euro-dolar.

Do septembra 2019 so večji hedge skladi uporabljali fx swaps trg. V bistvu so si skozi svoje banke izposojali eure, jih prodajali za dolarje in zaslužili razliko v obrestnih merah. To je bil eden glavnih razlogov za lanskoletno repo-financiranje krizo v New Yorku, ko je vodilnim bankam zmanjkalo bilančne vrednosti za financiranje obeh operacij – fx swapov in drugih derivatov in kreditnih aktivnosti. Repo kriza se je končala z FED, ko je federal funds rate (obrestna stopnja po kateri si preko noči banke med seboj lahko izposojajo odvečna sredstva) znižal najprej iz 2% na 1.5% nato pa še na 1%, to pa je vzelo veliko večino zagona iz USD:EUR FX križa. Ker so te pozicije sedaj zaprte je euro bolj podvržen trgovinskim tokovom. In v tem kontekstu EU vodi surplus v višini okoli 150 milijard EUR z ZDA, ki bo glede na povečanje proračunskega deficita ZDA, najbrž še večji razen, če američani v trenutku ne osvojijo varčevalnih navad.

Kapitalske pozicije so ugodne za euro, ko so bile leta 2019 zabeleženi zadnji podatki o lastništvu ameriških vrednostnih papirjev s strani rezidentov EU smo dobili številko 9.631 bilijona USD. Ameriški rezidenti pa imajo v lasti za okoli 2.952 bilijona USD vrednostnih papirjev (konec leta 2019) – razlika je 6.679 bilijona USD. Zato lahko v bančni krizi, ko se odprodaja tuje naložbe, pričakujemo obsežno neto kupovanje eura proti dolarju. Euro ima potencial za nadaljno rast proti dolarju pred in mogoče ed sistemsko bančno krizo. Po takšni krizi bodo vse stave odpadle. Kar vemo je, da bo gniloba euro-monetarnega območja skoraj zagotovo pripeljala do uničenja euromonetarnega obomčja in same euro valute. Takojšnost težave nam omogoča, da opustimo govorice o “resetih” in digitalnih valutah centralnih bank, ki jih vsiljujejo monetarni roparji v ECB, ki mogoče čutijo, da se bo potrebno izogniti krizi. Del vsega tega je tudi govor o monetarni stimulaciji z še globje negativnimi obrestnimi merami, trenutno upanje jim daje ideja, da bo nova digitalna valuta centralne banke preprosto zaobšla pokvarjen bančni sistem. A komercialne banke so bankrotirane, kmalu bomo priča monetarni imploziji, ki ima za edini rezultat uničenje eura.

Preberite tudi: Zaton in propad EU.

Iz pepela bo vstal Feniks…končno

Niso bili ljudje, vlade so bile tiste, ki se jih je naplahtalo v izvolitev, iste vlade pa so bile nato še enkrat naplahtane z evropskim projektom, ki bo nosil odgovornost za sesutje Evropske Unije. Svojo vlogo pri ropanju so odigrale tudi velike korporacije, ki se jih je pokvarilo z podporo socialističnim idejam namesto, da bi služile svojim strankam za dobiček. Vse to bo uničeno. Prišlo bo do akutnih težkih časov med razpadanjem gnilega sistema, ampak tako naj bo. Upajmo, da bodo družbeni nemiri in razvoj bolj zanesljive oblike denarja in monetarnega sistema časovno omejeni a to je odvisno od tega, koliko časa bo trajalo, da se bo izključilo kradljivce v vladah. Največ, na kar lahko prebivalci Eurolandije sedaj upajo na tem križišču je, da bo kolaps denarja pospešil njihov zaton. Usodo eura bo delila večina, če ne cel kar vse FIAT valute zaradi specifičnih razlogov pri vsaki od njih. Okrevanje iz pogorišča vladne nekompetentnosti je lahko hitro, stvar enega do dveh let, dokler naslednje vlade hitro dojamejo, da so prosti trgi, zanesljiv denar in minimalno vladno vmešavanje potrebni za obnovo gospodarskega napredka. Dodatno je potrebno črtati vse socialistične politike, potrebno pa je sprejeti motiv dobička in ustvarjanje bogastva posameznika. Za to bo potrebno uničiti državno birokracijo na velegrosističnem nivoju – to se bo zgodilo, ko se bo sesul euro. Te birokracije pa se ne bo smelo nadomestiti z ničemer drugim kot golim minimumom za zagotavljanje zakona in reda. Politiki se morajo naučiti, da je birokratska oblast lažen in nepošten cilj in, da narod lahko postane velik (v vseh pogledih) samo z napori svojih državljanov, ki zasledujejo dobičke tako, da zagotavljajo potrošnikom, kar želijo. Kot mantro za potrošnike je ponovno potrebno uporabiti Caveat emptor.

Potrošniki so kralji, ki jih slavijo proizvajalci, ki iščejo dobičke. Potrošniki pa imajo odgovornost do sebe, presoditi morajo sami, kaj je najboljše za njih in ne smejo se zanašati na regulacijo vladnih agencij, da odloča v njihovem imenu. V poslu ni prostora za lukzus kontradikcije. Zaposlovanje ljudi na osnovi njihovega spola, rase, telesnih hendikepov in ostalih zadev se mora prenehati. Osnova vsake zaposlitve mora biti izključno in samo sposobnost, veščine in primernost. Vse predpise glede proizvodnje se mora opustiti. Podjetja, ki pijejo skupaj s hudičem v Bruslju nikoli več ne smejo dobiti prednosti preko svojih političnih vplivov. Če se ne bodo sesula z eurom, bodo te korporacije primorane, da se same naučijo preživeti konkurenco novih izzivalcev.

Koncept evropske superdržave se mora razgraditi in kakršnikoli poizkusi oživljanja le-te trdno zaustaviti. Evropski narodi morajo stati z uspehi in neuspehi svojih nacionalnih zmožnosti ustvarjanja premoženja, dovoliti morajo svojim ljudem, da to počnejo in premoženje obdržijo za sebe. Davčna konkurenca med jurisdikcijami bo pomagala zagotoviti, da bo rast vlad omejena. Temelji nove Evrope morajo biti majhna vlada, prosti trgi in trden denar. Kot je Nemčija odkrila po obeh vojnah, trden denar je predpogoj za gospodarski napredek. Na srečo je v centralnih bankah Nemčije, Nizozemske in ne boste erjeli tudi Francije in Italije še nekaj “trden denar” možakarjev, kar dokazujejo njihove zlate rezerve, Francija in Italija sta zlato, ki st ga imeli v tujini v trezorjih nedavno vsega prepeljali v domače trezorje. Vzpostaviti morajo svoje lastne nadomestke zlata in biti nemudoma izpostavljeni posledicam monetarne manipulacije vkolikor se zgodi, da bodo prihodnje vlade ponovno poizkusile pokvariti denar.

Koncept outsourcanja monetarnih zadev na naddržavno super-organizacijo bo dokazan kot neuspešen z kolapsom eura. S tem konceptom se ne sme več ponovno poizkusiti. V uspešni prihodnosti bodo ljudstva evrope samostojno in individualno odločala o svojih potrebah in željah.

Bail-out držav članic: Evropska (Dis)Unija –>

<– Video: Ali Evropa razpada ali globalisti izgubljajo oblast?

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.