Težava z novodobno monetarno teorijo MMT

Sodeč po Modern Money Theory (MMT) je denar nekaj, o čemer odloča država. Ker sledijo idejam nemškega ekonomista Georg Knappa, MMT denar preprosto smatra za žeton. Naprimer, ko posameznik pusti svoj plašč v garderobi gledališča, prejme ploščico ali pa papirnato potrdilo. Potrdilo ali pa ploščica je dokaz, da je posameznik upravičen do zahtevka po vračilu njegovega plašča. Žeton je Knap poimenoval preprosto diagram oziroma plačilni žeton.

V okvirih takšnega razmišljanja je denar smatran kot diagramsko sredstvo plačila. Sodeč po MMT, je material iz katerega so izdelani žetoni nepomemben – lahko je zlato, srebro ali kakršnakoli druga kovina, lahko je celo papir. Zato je definicija denarja sodeč po MMT to, kar se država odloči, da bo.

Sodeč po tej teoriji se vrednost denarja vzpostavi zato, ker Država prisili ljudi, da plačujejo davke z denarjem, katerega je določila Država. Državni davki morajo biti plačani z denarnimi žetoni, ki jih izdaja država. Država ima prav tako sposobnost nadziranja vrednosti denarja preko lastne deklaracije, koliko je pripravljena plačati za določeno storitev/izdelek, ki ga proizvede zasebni sektor. Kar imamo v takšnem primeru, je situacija, kjer Država izmenjuje prazne in ničvredne žetone za dobrine in storitve, ki so jih proizvedli posamezniki. Nato od njih zahteva, da plačujejo davke z delom teh ničvrednih denarnih žetonov.

Če seciramo celoten proces, ugotovimo, da se gre vse za izmenjavo ničvrednih denarnih žetonov za resnične dobrine in storitve (z drugimi besedami Država v zameno za nič dobi nekaj).

V okviru MMT (Modern Money Theory) se žetonski denar smatra kot vavčer za resurse gospodarstva. Žetonski denar, ki ga ima v lasti posameznik se smatra kot njegov zahtevek na delu teh resursov. Posamezniki so izmenjavali dobrine in storitve za vavčer, ki jim ga je dala Vlada. V tem okviru razmišljanja, so posamezniki, ki so proizvedli dobrine in storitve, nagrajeni za svoje delo z denarnimi žetoni, ki jim jih je izdala Vlada. Na kratko, posamezniki so lastniki dobrin in storitev ter svoj zahtevek na teh dobrinah in storitvah lahko vnovčijo, kadar posamezniki presodijo, da je to potrebno.

Temu smo priča v okviru MMT, denar kot način plačevanja davkov, kar tudi določa kupno moč denarja in ga naredi kot sprejemljiv način plačevanja v ostalem gospodarstvu.

Ali je res, da je denar samo sredstvo za plačevanje? Ali posamezniki plačajo z denarjem ali z dobrinami in storitvami, ki so jih proizvedli? Da bi določili, kaj pravzaprav denar je, moramo ugotoviti njegovo bistvo – definicijo denarja.

Definiranje denarja

Da bi vzpostavili definicijo denarja moramo najprej ugotoviti, kako se je razvilo gospodarstvo, ki uporablja denar. Denar se je pojavil kot rezultat dejstva, da trgovanje samo ne more podpirati tržnega gospodarstva. Značilna karakteristika denarja je njegova funkcija splošnega sredstva izmenjave. Razvil se je iz najbolj prodajljive surovine. Na to temo je Mises zapisal sledeče:

Obstajala bi neizogibna tendenca za manj prodajljive vrste dobrin, ki bi se uporabile za sredstvo izmenjave, da bi bile ena za drugo zavrnjene, dokler nebi ostala ena sama dobrina, ki je bila univerzalno vprežena kot sredstvo izmenjave; Z eno besedo, denar.

Podobno je zapisal Rothbart in sicer:

Kot v naravi, obstaja velika raznolikost veščin in resursov, zato obstaja varianca v prodajljivosti dobrin. Po nekaterih dobrinah se povprašuje v večjem obsegu, kot po ostalih, nekatere od njih se lahko bolj razdeli v manjše enote brez izgube vrednosti, nekatere so bolj trajne preko daljših obdobij, nekatere se lažje prevaža na dolge razdalje. Vse te prednosti ustvarjajo večjo prodajljivost. Jasno je, da bodo v vsaki družbi, najbolj prodajljive dobrine počasi izbrane za sredstvo izmenjave. Ko so vse bolj in bolj izbrane za medij, se povpraševanje zaradi tega načina uporabe še poveča ter tako postanejo še bolj prodajljive. Rezultat je ojačana spirala: večja prodajljivost povzroči širšo uporabo kot medij kar povzroči še večjo prodajljivost itd. Na koncu se ena ali dve surovini uporabita za splošen medij – v skoraj vseh menjalnicah – in te se nato poimenuje denar.

Na kratko, denar je stvar, za katero se menjavajo vse ostale dobrine in storitve. Ta temeljna karakteristika denarja se mora kontrirati z drugimi dobrinami. Naprimer, karakteristika hrane je, da dobavlja potrebno gorivo človeškim bitjem. Karakteristika kapitalskih dobrin je,a omogoča širitev infrastrukture, ki nato omogoči proizvodnjo večjega števila dobrin in storitev. Popolnoma v nasprotju z MMT (Modern Money Theory), saj bistvo denarja nima nobene povezave z davčnimi plačili vladi.

Dodatno temu funkcija denarja ni plačilno sredstvo, kot je to navedeno v MMT ampak je funkcija denarja splošno sredstvo izmenjave. Ljudje plačajo za dobrine in storitve s pomočjo denarja. Denar omogoči plačilo ene dobrine za drugo dobrino. Prav tako, v nasprotju z MMT, denar ni zahtevek na resurskih ampak je samo splošno sredstvo izmenjave.

Dodamo lahko ali je sploh smiselno, da se je denar pojavil zaradi potrebe po plačilu davkov Državi? Država ali glavni lahko preko dekreta prisili ljudi, da storijo, kar zahtevajo Država ali glavni. Glavnemu v tem primeru ni potrebno izdajati nekih praznih žetončkov. In ali lahko glavni prisili posameznike, da uporabljajo žetončke pri medsebojnih transakcijah? Zakaj bi nekdo sprejemal žetonček za plačilo samo zato, ker Vlada sprejema te žetončke za plačila davkov?

Mises pojasni, kako se vzpostavi vrednost denarja

V svojih zapisih Mises prikaže, kako je denar postal sprejet. Svojo analizo je začel z zapisom, da se današnje povpraševanje po denarju določa na podlagi včerajšnje kupne moči denarja. Posledično se za določeno oskrbo z denarjem vzpostavi današnja kupna moč. Včerajšnje povpraševanje po denarju pa je bilo določeno s kupno močjo denarja dan poprej. Tako je za določeno oskrbo z denarjem včerajšnja cena denarja določena. Isti postopek se uporablja za vsa pretekla obdobja.

Z regresijo skozi čas bomo na koncu prišli do točke v času, ko je bil denar samo običajna surovina, kjer je njegovo ceno določala ponudba in povpraševanje. Surovina je imela menjalno vrednost v smislu drugih surovin oziroma menjalna vrednost denarja se je vzpostavila s trgovanjem. Preprosto povedano, na dan, ko surovina postane denar, ima že vzpostavljenno kupno moč oziroma ceno v smislu drugih dobrin. Ta kupna moč nam omogoča vzpostavitev povpraševanja za to surovino kot denar.

To pa nato, ob neki poljubni dobavi, določi surovini kupno moč tisti dan, ko prične delovati kot denar. Ko je enkrat cena denarja določena, služi kot vhodni podatek za vzpostavitev jutrišnje cene denarja. Iz tega sledi, da brez podatka o včerajšni ceni denarja ne moremo vzpostaviti današnje kupne moči. Glede drugih dobrin in storitev, zgodovina ni potrebna za določitev današnje cene. Povpraševanje po teh dobrinah nastane na podlagi znanih koristi, ko se jih potroši. Korist, katero zagotavlja denar je ta, da se ga lahko zamenja za dobrine in storitve. Posledično temu je potrebno poznati preteklo kupno moč denarja zato da se lahko vzpostavi današnje povpraševanje po njem.

Če na to apliciramo Misesov okvir, poznanega tudi kot regresijski teorem, lahko zaključimo, da ni mogoče, da se je denar pojavil kot posledica Vladnega dekreta ali uporabe denarja s strani Vlade ali pa zaradi družbenega komforta. Teorem prikazuje, da se denar mora vzpostaviti kot surovina. Glede tega je Rothbart zapisal:

V nasprotju z direktno potrošenimi potrošniškimi ali proizvajalskimi dobrinami mora denar imeti pred-obstoječe cene na katerih se določi povpraševanje. A edini način po katerem se to lahko zgodi je ta, da se prične z uporabno surovino v trgovanju in nato se doda povpraševanje po sredstvu za prejšnje povpraševanje za direktno porabo (naprimer za ornamente v primeru zlata). Posledično temu je Vlada nemočna glede ustvarjanja denarja za gospodarstvo, samo proces prostega trga to lahko razvije.

A kako se vse to nanaša na papirnat denar? Izvorno papirnati denar ni bil smatran za denar ampak zgolj za reprezentacijo zlata. Različni papirnati certifikati so predstavljali zahtevke po zlatu, ki je bil shranjen v bankah. Lastniki papirnatih certifikatov so jih lahko spremenili v zlato kadarkoli so ocenili, da je to potrebno. Ker so ljudje ugotovili, da je bolj priročno uporabljati papirnate certifikate za izmenjavo dobrin in storitev, so ti certifikati postali smatrani za denar.

Vloga centralnih bank

V prosto-tržnem gospodarstvu bo banka, ki izdaja v obtok preveč papirnatih certifikatov, kmalu ugotovila, da bo menjalna vrednost njenih certifikatov v smislu dobrin in storitev padla. Da bi zavarovali svojo kupno moč, bi lastniki preveč izdanih certifikatov le-te najverjetneje poizkusili konvertirati nazaj v zlato. Če bi vsi naenkrat zahtevali nazaj zlato istočasno, bi to bankrotiralo banko. V prosto-tržnem sistemu potem grožnja bankrota omejuje banke pri izdajanju papirnatih certifikatov, ki niso podprti z zlatom.

Vlada pa lahko zaobide prosto-tržno disciplino. Lahko izda dekret preko katerega je zakonito, da banka, ki je izdajala preveč papirnatih certifikatov, le-teh ne vnovčuje za zlato. Ko enkrat banke niso več zavezane menjavi papirnatih certifikatov za zlato, se ustvarijo priložnosti za velike dobičke, ki vzpostavijo pobude za zasledovanje nebrzdane širitve dobave papirnatih certifikatov. Nebrzdano povečevanje mase papirnatih certifikatov dvigne verjetnost podivjanega dviga cen dobrin in storitev, ki lahko pripelje do zloma tržnega gospodarstva.

Preberite tudi: Grafični prikaz snežene kepe globalnega javnega dolga držav

Da se prepreči takšen zlom se mora z dobavo papirnatega denarja upravljati. Glavni namen upravljanja z dobavo papirnatih certifikatov je preprečevanje različnim bankam, ki tekmujejo med seboj, prekomernega izdajanja papirnatih certifikatov ter s tem bankrotiranja samih sebe. To se doseže tako, da se vzpostavi monopolno banko oziroma centralno banko – ki upravlja z širitvijo/večanjem mase papirnatega denarja.

Da vzpostavi svojo avtoriteto, centralna banka vpelje svoje lastne papirnate certifikate, ki zamenjajo certifikate raznih drugih bank. Kupna moč denarja centralne banke se vzpostavi na račun dejstva, da se različne papirnate certifikate, ki nosijo kupno moč na račun svoje zgodovinske vezave z zlatom, izmenja za denar centralne banke po fiksnem tečaju. Papirnati certifikati centralne banke so popolnoma podprti z bančnimi certifikati, ki imajo zgodovinsko povezavo z zlatom.

Iz tega sledi, da kupno moč koščkov papirja centralne banke pridobimo na račun zgodovinske povezave z zlatom in ne z Vladnim dekretom.

MMT okvir in ustvarjanje bogastva

V svetu MMT, pod pogoji, da denar ustvarja Vlada in ga lahko natisne svobodno kolikor ga potrebuje, ima Vlada po implikaciji nadzor nad neomejenimi količinami resničnega bogastva. Če Vlada določa, kaj naj bi se smatralo za denar in kakšna bo njegova vrednost, to hkrati pomeni, da Vlada diktira menjalne tečaje med denarjem in dobrinami in storitvami. To pomeni, da so cene določene s strani Vlade in zaobidejo tržne sile. Gospodarska teorija pokaže, da takšno početje vodi do neučinkovite izrabe virov ter posledično pripelje do gospodarskega/ekonomskega osiromašenja. Primer takšnega konteksta je sesutje bivše Sovjetske Zveze ter nesposobnost plansko načrtovanih gospodarstev, kot so Kuba in Severna Koreja, da nahranijo svoje ljudi.

 

www.infowars.si

Za več geopolitičnih in globalno finančnih analiz obiščite:

www.infowars.si

Tisoč milijard eur močna časovna bomba v bankah znotraj eurocone –>

<– Kako sistemi propadejo?

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.