Resnica o slovensko-srbskem paktu proti Jugoslaviji in o trgovini z orožjem: Kdo je pomagal odpreti vrata pekla in pri tem še zaslužil?

Posted: 09/03/2014 in Uncategorized

Prevod članka http://www.index.hr/vijesti/clanak/istina-o-slovenskosrpskom-paktu-protiv-jugoslavije-i-o-trgovini-oruzjem-tko-je-pomogao-otvoriti-vrata-pakla-i-pri-tome-jos-i-zaradio/729681.aspx

kucanmilosevicfgetty

“Takrat bomo rekli peklu: “Si se napolnil?”
In pekel bo odgovoril: “Mar je še kaj?”

Meša Selimović, Derviš in smrt
(pregovor iz Korana)

Več kot 130.000 mrtvih, večkrat večja številka ranjenih, več kot milijon razseljenih, pregnanih in izgnanih. Uničena življenja, družine in prihodnost. Dvajset let neovirane in brezobzirne kraje in trganja prijateljskih vezi. Razkol. Tako lahko leta 2014 opišemo področje nekdanje Jugoslavije, 23 let po začetku krvavih vojn, katere so zapečatile usodo državljanov nekoč najbolj razvite in najbolj bogate države drugega socialističnega bloka. (komentar prevajalca članka: dokler so ZDA pošiljale brezplačno pomoč v pšenici, ter seveda brezplačne milijarde ameriških dolarjev, je bila Jugoslavija stabilna, vendar nekega tehnološkega preboja, zaradi pomanjkljive kvalitete proizvedenih produktov, na trge razvitih ekonomij nikoli ni zmogla, če pa se je kakšna blagovna znamka prebila tja, pa se tam ni obdržala niti 5let).

Svetovna in domača javnost največjo odgovornost za krvavi razpad federacije pripisuje srbskemu vodji Slobodanu Miloševiću, kateri je z nasilnim ustvarjanjem projekta Velika Srbija ob pomoči JNA (Jugoslovanska Narodna Armija) sejal smrt in trpljenje pravzaprav po celi bivši Jugoslaviji.

Najbolje jo je po razpadu odnesla Slovenija, s peščico mrtvih v lastnih vrstah in nekaj deset mrtvih golobradih pripadnikov JNA. Poleg tega se je okoristila s kasnejšimi vojnami v sosedstvu in dobro zaslužila z donosno prodajo orožja. Pri tem ne govorimo o samovoljnem in nezakonitem prodajanju posameznih državljanov, uradnikov ali ministrov, ampak je govora o premišljenih odločitvah državnega vrha, ki je iz nove, samostojne države naredil vojno dobičkarico. Prav tako je državni vrh Republike Slovenije bil instanca, katera je sprejemala odločitve, katere so usodno pripomogle k nasilnemu razpletu jugoslovanske krize oziroma so nasilen razplet celo pospešile.

Več kot dvajset let državljani Slovenije živijo izolirani od mednarodnih informacijskih in intelektualnih tokov. Odsekani so od resničnih informacij o prelomnih dogodkih, o postopkih njihovih lastnih vodij in o njihovi odgovornosti v obdobju ustvarjanja nove države. Čeprav mnogi posamezniki vedo, kaj se je takrat dogajalo, vztrajno molčijo o tem, kot da jim je o tem prepovedano govoriti. Še od nastanka države se sistemsko gradi mit o “vojni za samostojnost”, mit ki najbolj koristi takratnim vodjem. No resnica je drugačna kot miti, ki se v Sloveniji utrjujejo leto za letom. Svetovni javnosti in tujim strokovnjakom so poznane povsem drugačne informacije o takratnih dogodkih v Jugoslaviji, o njenem krvavem razpadu in o odgovornosti Slovenije in njenega vodstva. Ta resnica se še naprej skrbno skriva pred slovensko javnostjo.

“Kako je to zanimiva zgodba. Zanimiva ampak istočasno tudi depresivna, saj govorimo iz različnih zornih kotov. Kadar razpravljamo o tem, kako odkriti kaj novega o vojnah v Jugoslaviji, je bilo Vam rečeno manj kot nam, pa čeprav ste živeli v tej sredini in imate drugačne referenčne točke. Nam so govorili drugače o tem kaj se je zgodilo in zakaj.” tako mi je s pismom odgovoril eden od nekdanjih urednikov britanskega BBC-ja v decembru 2013. Odgovoril je na moje videnje dogodkov iz časa osamosvajanja in trgovine z orožjem. Njegovo sporočilo me je pretreslo in zmotiviralo, da se lotim podrobnega raziskovanja tega, kar se je zares zgodilo takrat.

Danes, ko je Slovenija v globoki ekonomski, družbeni in moralni krizi in na čase spominja na kraljestvo laži in sejem tišine, se dozdeva, da so temu bistveno pripomogli prav miti in laži o preteklosti. Tako kot so slovenske cerkvene oblasti napihovale goli finančni balon in jih je šele Sveti Sedež uspel kaznovati, tako je slovenska politična oblast vseh barv napihovala balon laži, ki slovenski javnosti preprečuje spoznanje resnice o preteklih odločitvah in postopkih, katerih posledice se čutijo tudi danes. In ta balon je potrebno počiti in osvoboditi resnico.

Nekateri Slovenci mislijo, da jih svet pogosto ne razume. “Slovenija je danes v mednarodnih odnosih brez zaveznika, kaj šele prijatellja”. Je zaključil zgodovinar Božo Repe (Mladina 20.12.2013). Slovence zato že dvajset let v večjem delu sveta smatrajo za egoističen narod ki je delno soodgovoren za razpad Jugoslavije.

Predgovor in tajni avgustovski sestanek v Beogradu

Predgovor Slavena Letice za hrvaški prevod prve knjige triologije V imenu države (U ime države: Prodaja, Jesenski I Turk, Zagreb, september 2013) je v Sloveniji močno razburil pripadnike in simpatizerje takratnega državnega vodstva.

Nekdanji osebni svetovalec hrvaškega predsednika Franjo Tuđmana (odstopil je s tega položaja v marcu 1991, ko je spoznal, da se Tuđman dogovarja s srbskim vodjem Slobodanom Miloševićem o razdelitvi Bosne in Hercegovine) je na osnovi izkušenj in poznavanju tajnih sestankov, katerim je tudi sam prisustvoval, postavil slovensko trgovino z orožjem v nov okvir in spomnil na sporazume predsednika Predsedstva Slovenije – Milana Kučana in srbskega predsednika Slobodana Miloševića. Govor je o sporazumu Srbije in Slovenije, kateri sta ravno takrat postavljali svojo novo državnost, spodkopavali zvezne organe in pretkano in učinkovito rušile jugoslovansko federacijo.

“Da je slovensko vodstvo lahko sprejelo odločitev o masovni prodaji zaplenjenega orožja Hrvatom, je moralo biti prepričano, da mu ne grozi več nevarnost agresije JNA in Srbije” je ocenil Letica (U ime države: Prodaja, Jesenski I Turk, Zagreb, marc 2013, stran 15).

Predsedstvo Slovenije, katerega so tvorili predsednik Milan Kučan in člani Matjaž Kmecl, Ciril Zlobec, Ivan Oman in Dušan Plut, je kot kolektivno državno poglavarstvo 26.8.1991 sprejelo odločitev, da bo Slovenija “pomagala Republiki Hrvaški na področju obrambe ampak v obsegu, ki nebi ogrozil obrambene sposobnosti Slovenije” (Zapisnik 67. seje Predsedstva Republike Slovenije, 26.8.1991).

To je bila odločitev državnega vrha, katera je formalno dovoljevala prodajo orožja, čeprav so s tem začeli že v juliju 1991, tik po zasedbi vojnih skladišč JLA in po julijski odločitvi Sveta obrambe Predsedstva Slovenije.

“Dogodek, ki je bil ključnega pomena za razumevanje in zgodovinsko korektno tolmačenje odločitve slovenskega vodstva….je bil tajni pakt o medsebojnem nenapadanju Slovenije in Srbije, ki je bil sklenjen v Beogradu, še ne dva tedna prej: 14.8.1991” navede Letica U ime države: Prodaja, Jesenski I Turk, Zagreb, marec 2013, stran 15).

Takrat so v stanovanju vplivnega srbskega književnika Dobrice Ćosića, sive eminence velikosrbskega projekta in kasnejšega predsednika Srbije, pojavili predsednik slovenske skupščine France Bučar in zunanji minister Dimitrij Rupel. Kako je potekal tajni sestanek intelektualcev je kasneje v svojih memoarih podrobno opisal sam Dobrica Ćosić (Lična istorija jednog doba – vreme raspleta 1981 – 1991, Službeni glasnik, Beograd, 2009, str. 309 – 311).

“Prišli so z avionom. Pred hišo so se zaustavili trije avtomobili, dva policijska kot spremstvo in njihov s sopotniki. Spremljal jih je zvezni SUP. Zaprosil sem Božico, da ne demonstrira iskrenosti pred gosti. Bučar in Rupel sta bila nasmejana in sproščena. Sedli smo na teraso in ob kavi začeli pogovor kot dobri, stari znanci in prijatelji iz opozicije. Predstavili so mi namero, da vzpostavijo neposredne odnose s Srbijo, pripravljeni na striktno nevtralnost v hrvaško-srbskem sporu, v zameno, da bi od Srbije dobili podporo za svojo osamosvojitev. Rekli so da so prišli k meni po dogovoru in podpori Kučana in Drnovška, ter v kolikor se jaz strinjam z njihovo pozicijo, bodo šli do Miloševića z mojim posredovanjem. Nato so izdiktirali svojo platformo in predloge za novo politiko s Srbijo. Zapisal sem jih v srbščini, Rupel v slovenščini. Dejal sem jim da bom obvestil Miloševića in sporočil njegovo mnenje. Odšli so po treh urah pogovora, zadovoljni. Mene so obremenili s skrbjo in vpletanjem v politiko. Poiskal sem Miloševića. On je “nekje v Srbiji”. Sporočil mi je, da načeloma sprejema razgovor ampak jim bo “dobro poplačal za vse, kar so delali proti Srbiji”. Poročal sem Bučarju, da naj se v ponedeljek javi Miloševiću.

Vendar je bila platforma za novo politiko Slovenije napram Srbiji, katero smo vsi trije podpisali kot neke vrste dogovor, bolj podobna sporazumom in dogovorom katere so sklepali ljudje v Jugoslovanskem odboru v času prve svetovne vojne” je napisal Ćosić.

V memoarjih je objavil celo platformo katero je Slaven Letica v predgovoru predstavil kot “tajni sporazum Kučan – Milošević”. Ćosićev zapis je bil objavljen že v letu 2002 na najbolj branih spletnih novičarskih straneh Večernje novosti, vendar so ga slovenski mediji in zgodovinarji spregledali. Link je tukaj: “http://novosti.rs/dodatni_sadrzaj/clanci.119.html:275793-Opet-zbegovi-na-Kozari, http://novosti.rs/dodatni_sadrzaj/clanci.119.html:275794-Lukava-ponuda-Slovenaca”

Tekst “platforme”, katerega je v svoji knjigi objavil Dobrica Ćosić se glasi:

1. Slovenija se ne vmešava v notranje odnose drugih narodov in vprašanj notranjih meja; niti se ne postavlja na stran kateregakoli jugoslovanskega naroda pri reševanju jugoslovanske agonije. Slovenija ne bo dovolila, da se instrumentalizira v jugoslovanskih mednacionalnih sporih.
2. Slovenija se na osnovi nacionalnega interesa, brez predsodkov in emocij, dogovarja s Srbijo o medsebojnih odnosih. Pri tem spoštuje odločilno vlogo Srbije v reševanju jugoslovanske situacije in kompatibilnost slovenskih in srbskih interesov.
3. Slovenija smatra da je mogoče reševanje srbsko-hrvaških odnosov samo na temelju samoopredelitve naroda iz katerega morajo izhajati različne oblike autonomije.
4. Slovenija smatra, da je realno in razumno, da prihaja do federativnega povezovanja Srbije, Črne Gore, Bosne in Hercegovine in Makedonije. Slovenija priznava Hrvaški pravico, da se sama opredeli do te federacije.
5. Slovenija se bo samostojno in suvereno opredeljevala proti tem državnim subjektom. Slovenija je pripravljena da aktivno sodeluje u procesih konstituiranja the subjektov, v kolikor oni to sodelovanje želijo.
6. V smislu predhodnih načel, Slovenija in Srbija želita reševati medsebojne jugoslovanske odnose brez posredovanja tujih elementov, še posebej to velja za federacijo.

Podpisano 14.8.1991 v Beogradu s strani Dobrice Ćosića, Franceta Bučarja in Dimitrij Rupla

Slovenski tednik Mladina je 18.10.2013 posvetil Letičinu predgovor prve knjige triologije z naslovom “Slovensko-srbski pakt”, naslovnico in osem strani knjige na katerih udeleženci neprepričljivo in ugovorno nasprotujejo temu, kar je v svojih memoarih zapisal Ćosić. Predvsem oporekajo v trologiji temu, da so karkoli podpisali in da niso bili v dogovoru s Kučanom ter da Ćosić ni na njihovo prošnjo prenesel Miloševiću slovenski predlog.

Takratni predsednik skupščine France Bučar je napisal: “Slovenija je bila takrat še del Jugoslavije in iskali smo način, kako iz nje izstopiti. Iskali smo dogovor z vodilnimi, predstavniki takratnih oblasti, njihovimi sodelavci, celo s takratno opozicijo…Ko sva Rupel in jaz prišla v Beograd, naju je pričakalo policijsko spremstvo in odšli smo k njemu. Tam smo sedli za stol, čas je hitro tekel, ura ali dve, pogovarjali smo se povsem neslužbeno, osebno, brez zapisnika, kot partnerji…Da se izrazim neposredno, vozili smo slalom med enimi in drugimi, tako in drugače, kako zapustiti Jugoslavijo…”

Takratni minister za zunanje zadeve Dimitrij Rupel je bil kratek: “V resnici ni nihče podpisal nobenega dokumenta, “pakta” ali česarkoli podobnega. To je bil, razen špekulacij, samo razgovor”. Ćosićeva hči je Ana je po pogovoru z bolnim očetom izjavila: ”Pogovor med mojim očetom, Ruplom in Bučarjem 14.8.1991 je bil parafiran kot zapisnik. Samo kot zapisnik. Vsebina je poznana Ruplu in Bučarju, obema pa je poznana tudi vsebina pogovora, ki se je odvijal v naši lastni hiši v Beogradu. Ta zapisnik pogovora je danes v osebnem arhivu v hiši Dobrice Ćosića, torej v naši hiši. Moj oče dodaja da ta pogovor in dokument o tem pogovoru nimajo nikakršne, ampak res nikakršne veze s Miloševićem. Med drugim je dejstvo, da je ta papir v osebnem arhivu, dokazuje, da to ni noben državni dokument ali pakt”.

Oglasil se je tudi takratni predsednik Predsedstva Milan Kučan. “O Ruplovem in Bučarjevem osebnem obisku pri Ćosiću v avgustu 1991 nisem vedel nič. V Srbijo so odšli neposredno po agresiji na Slovenijo, v trenutku največjih muk z Beogradom, Miloševićem in JNA, po brionskem sporazumu, kjer se je po našem dogovoru dr.Drnovšek začel dogovarjati s predsednikom Predsedstva SFRJ Borislavom Jovićem o umiku JLA iz Slovenije. V tistem trenutku se mi je ta obisk zdel popolnoma nelogičen in brezsmiseln, tako mi izgleda še danes. Kot center odločanja o državnih vprašanjih je takrat poizkušal delovati DEMOS, ki je veliko tega, predvsem kar se tiče obrambe in notranjih poslov, skrival pred Predsedstvom in menoj. No ne verjamem, da bi Rupel in Bučar v Beogradu karkoli podpisala”, je napisal in najavil: “Z Miloševićem se nisem nikoli dogovarjal, niti osebno, niti preko posrednika, še najmanj pa tajno.”

Nešteti mednarodni viri potrjujejo, da nekdanji predsednik Milan Kučan slovenski javnosti ni govoril resnice. O tem pričajo tudi njegove lastne izjave izgovorjene v preteklosti.

24.januar 1991 – dan ki je spremenil usodo Jugoslavije

Torej, avgustovska “platforma”, “zapisnik”, “dogovor” ali “tajni sporazum” resnično obstaja. Srečanja intelektualcev nihče ni zanikal, ponujali so samo različne interpretacije in so zniževali pomen tajnega sestanka in dogovora. Ta beograjski sestanek je samo posledica prejšnjega slovensko.srbskega dogovora sklenjenega na najvišjem nivoju – med Slobodanom Miloševićem in Milanom Kučanom. Na njega je Letica opozoril v odgovoru Kučanu (Mladina, 25.10.2013):

“Zgodovinsko dejstvo je, da obstaja veliko zgodnejši, prvi in neposredni dogovor/sporazum Milošević – Kučan z dne 24.1.1991 o katerem nisem pisal v predgovoru knjigi Prodaja. Ta prvi zgodovinski sestanek, na katerem je nastal sporazum Milošević in Kučan se je zgodil natanko na dan, ko je Predsedstvo SFRJ poizkušalo legalizirati vojaško intervencijo JNA v Hrvaški, poznanem po tem, da je na ta dan KOS (komunistična obveščevalna služba) sproducirala in predvajala film o ilegalnem oboroževanju Hrvaške (Primer Špegelj)…

Ker sem bil takrat osebni svetovalec predsednika Tuđmana, sem bil zelo detajlno seznanjen s potekom in rezultatom sestanka Kučan-Milošević 24.1.1991… Odhod Milana Kučana v Beograd na tajno dogovarjanje o tem, da lahko Slovenija svobodno zapusti Jugoslavijo, smo dojemali kot izdajo, ker so 4 dni prej Slovenija in Hrvaška podpisali sporazum o skupni obrambi v primeru da JNA intervenira v eni od obeh držav, ki sta bili takrat republike SFRJ. Sporazum o skupni obrambi so podpisali Martin Špegelj in Josip Boljkovac v imenu Hrvaške ter Janez Janša in Igor Bavčar v imenu republike Slovenije.”

Sestanek, katerega so Hrvati dojeli kot izdajo, je potekal v dramatičnih okoliščinah. V Beogradu so se v trenutku grožnje JNA z državnim udarom sestale delegacije Srbije in Slovenije. Srbski predsednik Slobodan Milošević je bil v družbi predsednika Narodne skupščine Slobodana Unkovića, mandatarja nove vlade Dragutina Zelenovića in premieja Stanka Radmilovića. Na slovenski strani so poleg predsednika Milana Kučana sedeli še predsednik Skupščine France Bučar, član Predsedstva Dušan Plut in podpredsednik Vlade Jožer Mencinger.

Po sestanku so objavili skupni memo za javnost. Sporočila za javnost so vedno bila del pogajanj, kar pomeni, da sta se obe strani uskladili glede vsebine teksta sporočila za javnost. Najvažnejše sporočilo tega memota s sestanka 24.1.1991 se je glasilo takole: “Soglasno smo ugotovili, da se mora pri reševanju vprašanja jugoslovanske krize, uporabiti pravica naroda do samoodločanja, katera ne more biti ovirana z ničemer, razen z istimi pravicami drugih narodov. Obojestransko je ocenjeno, da ustvarjanje te pravice zahteva spoštovanje specifičnosti in različnosti interesov in ne more biti ustvarjena (pravica) na škodo drugih narodov. Srbija spoštuje interes Slovenije, da na temelju pravice naroda o samoodločanju in skozi proces doseganja sporazuma o bodočih odnosih republika ustvari neomejeno ustvarjanje pravice slovenskega naroda in Republike Slovenije za lastno pot in opredelitev v smislu bodočega povezovanja z drugimi jugoslovanskimi narodi oziroma republikami. Slovenija spoštuje interes srbskega naroda da živi v eni državi in da bodoči jugoslovanski dogovor ta interes mora spoštovati.

V dogovorih je ugotovljeno da ni mogoče na isti način definirati medsebojne odnose vseh narodov in republik v Jugoslaviji. Novi jugoslovanski dogovor mora zato spoštovati razlike in interese vseh jugoslovanskih narodov in republik v naporu, da se jugoslovanska kriza razreši na miren način in v demokratičnem procesu dogovarjanja o prihodnosti Jugoslavije.”
(Obvestilo o pogovorih slovenske in srbske delegacije 24.1.1991 v Beogradu, Božo Repe: Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije 2.del, Arhivsko društvo Slovenije, Ljubljana 2003, stran 268.).

Kot je v Mladini 25.10.2013 opozoril bosanski novinar Esad Hećimović, ki je sodeloval pri raziskavi trgovine z orožjem, v času nastajanja triologije “U ime države”, je Kućan ponovil isto stališče o beograjskem sestanku dva dni kasneje, 26.1.1991, med obiskom Sarajeva.

“Kar se tiče stališča Slovenije, da spoštuje želje Srbije, da srbski narod živi v eni državi, kar se nahaja tudi v memotu o slovensko-srbskih razgovorih, Kučan pravi, da ena pravica ne more biti omejena z drugo, tako da se razume, da priznanje pravice slovencev o samoodločanju pomeni tudi priznavanje pravice srbov, da živijo v eni državi.” (Oslobođenje, 27.1.1991, naslovnica in str.2).

Milan kučan je podrobnejše pojasnil sestanek teden dni kasneje (Mladina 8.11.2013): “Spomnil bi o čemu je bilo govora na takratnem srečanju v Beogradu. Po referendumu o osamosvojitvi Slovenije je bila v širšem predsedstvu Slovenije sprejeta odločitev da v bilateralnih srečanjih seznanimo vodstva drugih republik o namenih in stališčih Slovenije. Po srečanju smo objavili sporočilo za javnost katero je dr.Letica interpretiral kot soglasje Slovenije oziroma Kučana da Milošević oziroma Srbija vzpostavi srbsko državo na celotnem področju, na katerem živijo Srbi, s čimer bi Slovenija oziroma Kučan pristal na spremembo meja med republikama nekdanje Jugoslavije in na srbsko prilaščanje ozemlja Republike Hrvaške. Vendar službeno sporočilo za javnost je bilo povsem jasno: pravica kateregakoli naroda na po lastni državi ne more biti priznana na račun enake pravice drugih narodov po svoji državi…

Ponovil bi: moj odhod, oziroma odhod slovenske delegacije v Beograd, ni bil tajen, še manj pa je to bil slovensko-srbski dogovor o izhodu Slovenije iz Jugoslavije.”

Kučan je še dodal: “Slovenija je Hrvaški pomagala v vojni, kot je le zmogla, z diplomatsko aktivnostjo, odprto komunikacijo, oblikovanjem mnenja svetovne javnosti ter odstopitvijo orožja, katerega Slovenija ni več potrebovala za lastno obrambo. No trgovina z orožjem je bila ilegalna in ni temeljila na odločitvah predsedstva države.”

No, mnogi tuji strokovnjaki taj zgodovinski sestanek ocenjujejo popolnoma drugače: Na tem sestanku se je zapečatila usoda Jugoslavije. Srbska stran je Sloveniji dovolila odceptiev, v zameno za to pa je Slovenija Srbom priznala pravico do Velike Srbije.

Eden od članov slovenske delegacije Jože Mencinger se spomni, da je službena izjava s sestanka bila zelo blizu temu, kar so se v resnici dogovorili. “To kar so objavili časopisi točno odgovarja temu, kar se je zgodilo. Da Milošević ne nasprotuje odhodu Slovenije iz Jugoslavije. V kolikor so poleg tega obstajali še kakšni drugi pogoji s slovenske strani morate vprašati druge, jaz to ne vem. Ozračje na sestanku ni bilo napeto. Kučan in Miloševič sta se dobro razumela, saj sta se poznala že od prej. Moja malce neumesna opazka je bila, oziroma osebni pogled na zadevo je bil “vidim da se politiki medsebojno še razumejo, izgleda pa da se narodi ne.” “

“Presenetilo me je, ker smo se med vračanjem zaustavili v Zagrebu”, je dejal Mencinger. “V zračni luki nas je čakal Tuđman. Jaz nisem bil na sestanku z njim, vendar vem, da je bil dokaj besen zarad izjave, da Slovenija priznava pravico Srbom, da živijo v eni državi.”

“Ta sestanek z Miloševićem nisem dojemal tako resno, kot drugi. Srbi so se bili pripravljeni pogajati. Že v devetdesetih sem pisal, da je Milošević eden od najzaslužnejših za slovensko osamosvajanje. Na eni strani je zaostroval okoliščine in deloval, kot da se z njim ni mogoče o ničemer dogovoriti, istočasno pa ni imel nič proti, da Slovenija odide iz Jugoslavije”, je pojasnil. Ali sta se 24.1.1991 Kučan in Milošević uspela sestati na štiri oči? “Mislim da ne. Mislim da smo bili vsi skupaj celoten čas. Ne vem ali sta se kdaj pogovarjali brez delegacije”. Je še dodal. (Pogovor B.Z. Z Jožetom Mencingerjem, Ljubljana 4.2.2014)

“Svetovna zarota” proti slovenski interpretaciji ali resnica?

Milošević je umrl 2006 leta, slovenski soudeleženci negirajo, da je obstajal dogovor o odhodu Slovenije iz Jugoslavije, in slovenski javnosti so še danes poznani samo miti in legende o “vojni za neodvisnost”, ki nimajo veze z realnostjo. Pogledi tujih zgodovinarjev specializiranih za vzhodno Evropo in Balkan so pogosto veliko bolj kritični do slovenske vloge, in to je neodvisno od tega ali so zgodovinarji iz držav bivše Jugoslavije ali pa iz svetovnih prestolnic. Mnogi zapisi v tujih medijih predstavljajo popolnoma drugačno resnico, od te, ki je bila do sedaj dostopna slovenski javnosti.
Hrvaški zgodovinar Ivica Lućić o dogovoru piše takole: “Predsednik predsedstva BiH je 26.1.1991 govoril s predsednikom Slovenije Milanom Kučanom o “splošnem jugoslovanskem konceptu”, za katerega je Izetbegović smatral, da je sprejemljiv vsem. Novinarji so vprašali Kučana o rezultatu pogovorov z Miloševićem, oziroma o slovensko-srbskih razgovorih, ki so se odvijali 24.1.1991 v Beogradu, razgovori po katerih se je razvedlo, da slovenska stran “spoštuje interes Srbije da srbski narod živi v eni državi” ker “priznanje pravice Slovencev do samoopredelitve pomeni priznavanje pravice Srbom, da živijo v eni državi.” (Oslobođenje 25.1.1991 in 27.1.1991). Kučan se je odgovoru izognil, prav tako se je odgovoru na to vprašanje izognil na tiskovni konferenci v Ljubljani po vrnitvi iz Beograda. Bilo je jasno, da je ljubljanski časopis Delo zamolčal ključno vprašanje za reševanje jugoslovanske krize.(Oslobođenje 26.1.1991). Bilo je očitno da so Slovenci spremenili retoriko po zadnjem sestanku s srbskim vodstvom…In iz kasnejših Kučanovih izjav se je videlo, da ne gre za nespretno oblikovano izjavo ali pa za nesporazum, ampak za visoko stopnjo uglašenosti med Kučanom in Miloševićem. Na sestanku z austrijskim kanclerjem Francom Vranitzkym na Dunaju 14.3.1991 je izjavil “da mora Hrvaška vzeti v obzir poseben položaj Srbov na svojem ozemlju, kateri morda vodi do priznavanja politične autonomije.” (Uzroci rata, Despot Infinitus I Hrvatski institut za povijest, Zagreb, 2013, str.295).

Ugledni srbski odvetnik Srđa Popović v natančni pravni analizi zarote in veleizdaje v režiji Slobodana Miloševića, Borisava Jovića in Veljka Kadijevića z naslovom Raspad Jugoslavije (Raspad Jugoslavije: Oni se kao otcepljuju a mi im kao ne damo, Peščanik, Beograd, 23.septembra 2008) med drugim navaja: “Odgovor se ne nahaja na pravnem ampak na političnem nivoju: ostale republike so se ustrašile agresivno nacionalistične Srbije z JNA. Recimo Kučan se sestane 24.1.1991 s predsednikom “suverene in neodvisne” Srbije, da pri njem poizkuša pridobiti (in tudi dobi) dovoljenje, da odide iz SFRJ!” (je dejal Srđa Popović).

Na dogovor med Kučanom in Miloševićem je zelo precizno opozorila in pudarila ena najboljših poznavateljic Srednje in Vzhodne Evrope, norveška politologinja Sabrina P. Ramet. “Kot posledica tega, da je JNA spomladi 1990 zasegla orožje, katerega je Slovenija nabavila za svojo Teritorialno obrambo, je občutek ogroženosti Slovencev eksponentno narasel. To, kar takrat še niso vedeli je bilo dejstvo, da ima Miloševićev režim, čeprav je bil v veliki meri v soglasju z JNA, svoje lastne cilje in strategije, katere so se radikalno razlikovale od ciljev JNA glede Slovenije. To je postalo jasno 24.1.1991, ko se je takratni predsednik Slovenije Milan Kučan osebno sestal z Miloševićem. Kot mi je Kučan 1999 leta dejal, je on zagotovil Miloševiću svoje razumevanje za Miloševićeve interese pri združevanju vseh Srbov v Veliki Srbiji.” (Sabrina P. Ramet: Confronting the past: The Slovenes as Subjects and Objecst of History, Družboslovne razprave XXIV (2008) 58:29-44, Ljubljana, str.35). Ramet se je pogovarjala s Kučanom 6.9.1999 v Ljubljani. Popolnoma isti zapis se nahaja v članku The Dissolution of Yugoslavia Competing Narratives of Resentment and Blame. V okviru ameriške univerze Purdue je sopredsedovala mednarodni raziskovalni skupini zgodovinarjev skupaj z uglednim srbskim zgodovinarjem Latinko Perović in je v navedenem članku dodala še sledeče: “Milošević je dogovor potrdil v osebnem razgovoru z Borislavom Jovićem, srbskim članom Predsedstva SFRJ od maja 1990 do maja 1991, kateremu je februarja 1991 naprimer dejal “da pustijo Slovenijo pri miru” in to ponovil v juniju 1991: “Zakaj bi branili slovenske meje, to je začasno. Braniti moramo to, kar bo trajalo.” (Borislav Jović: Poslednji dani SFRJ. Odlomci iz dnevnika, Politika, Beograd, 1995, str. 281 in 343).

Januarski dogovor Kučana in Miloševiča iz 1991 leta je naveden v mnogih biografijah Slobodana Miloševića in v znanstvenih monografijah. Tukaj so navedene samo nekatere od njih: Adam LeBor (2004): Milosevic: A biography. Yale University Press.; Louis Sell (2002): Slobodan Milosevic and the Destruction of Yugoslavia, Duke University Press; Stuart J. Kaufman (2001), Modern Hatreds: The Symbolic Politics of Ethnic War, Cornell University Press; R. Craig Nation (2003) War in the Balkans, 1991-2002, Strategic Studies Institute, US Army War College; Brendan O’Shea (2012): Perception and Reality in the Modern Yugoslav Conflict: Myth, Falsehood and Deceit 1991-1995, Routledge.

O sporazumu, ki je slovenski javnosti še vedno skrit so medtem poročali vodilni svetovni mediji. Britanski BBC je naprimer 18.8.2006 v članku Slobodan Milosevic’s road to ruin izbral sedem odločitev, katere so Miloševića pripeljale do propada. Njegov sporazum s Kučanom 24.1.1991 je kronološko uvrščen na drugo mesto. “Medsebojno sta se sporazumela o razpadu Jugoslavije. Slovenija lahko gre, tam ni Srbov…Miloševićev tesni zaveznik Borislav Jović je na ta dan v svoj dnevnik zapisal: “Današnji dan je morda spremenil celoten razvoj Jugoslavije in krize.”

Najbolj detajlno pa so sporazum Kučan – Milošević in zaroto proti jugoslovanski federaciji predstavili Laura Silber in Allan Little v knjigi Smrt Jugoslavije, ki je nastala po istoimenski dokumentarni televizijski seriji BBC-ja.

“Milošević je prav tako jasno dal vedeti, da Srbija ne bo poizkušala preprečiti Sloveniji da se odcepi od Jugoslavije. Ko se je v noči 24.1. zvezno predsedstvo sestalo že drugič ta mesec, z zahtevo, da se hrvaška policija razoroži, je imel Milošević ločeno srečanje s slovenskim predsednikom Kučanom. Dosegla sta enostaven sporazum. Kučan je dejal: “Na tem srečanju je bilo očitno, da Srbi ne bodo vztrajali pri tem, da Slovenijo zadržijo v Jugoslaviji….Mi Slovenci smo dejali, da želimo pravico do svoje lastne države. Milošević je dejal, da Srbi želijo priznanje iste pravice tudi za sebe, torej da vsi Srbi v Jugoslaviji živijo v eni državi. Moj odgovor je seveda bil, da imajo Srbi to pravico ampak na enak način kot tudi Slovenci brez poseganja v pravice drugih narodov. Milošević je odgovoril: “Da seveda, to je jasno.” Potem smo odpotovali domov v Ljubljano.”

Srbi niso živeli v Sloveniji in z beograjskega gledišča ni bilo razlike med slovenskim narodom in slovensko republiko. No to pa ni držalo tudi za Hrvaško. Ko se je izvedelo za srbsko-slovenski sporazum, so bili Hrvati besni. Spoznali so, da je Kučan Miloševiću dal proste roke, da razdeli Hrvaško…” (Laura Silber, Allan Little: Death of Yugoslavia, Penguin Books & BBC Books, London, 1995, str.113 in 114).

Avtorji so na več mestih v knjigi prikazali posledice sporazuma med Slovenijo in Srbijo. V poglavju Prišel je trnutek za Evropo: Očitno slovensko vojno so nazorno prikazali, ko je slovenska stran brez potrebe in agresivno sestrelila helikopter Gazela s pilotom Tonijem Mrlakom predvsem pa so nazorno prikazali, kako je Srbija v Zveznem predsedstvu preprečila splošni napad na Slovenijo, katerega so načrtovali generali JNA. Jović jim je 30.6. v Miloševićevem imenu “izmaknil preprogo pod nogami” (str.161) ker je kot srbski član Predsedstva glasoval proti predloženemu napadu, s čimer je Predsedstvu, kot vrhovnemu poveljstvu JNA, za sprejem ukaza za napad zmanjkal samo en glas. Presenečenje je bilo še toliko večje, ker je Srbija v javnih nastopih bila najbolj agresivna do Slovenije, v resnici pa jo je, ko so se zadeve zaostrile, zaščitila pred frontalnim vojaškim napadom. V kolikor se ve za sporazum Kučan-Milošević, ta, na prvi pogled nelogičen korak Jovića, postane razumljiv.

Z brionskimi pogajanji 8.7. se je Slovenija končno uspela odcepiti. “Ko so se tisto jutro zbrali poslanci, je zavezništvo med srbskimi in slovenskimi vodji, sklenjeno 24.1. ko sta se Milošević in Kučan prvič soglašala o odcepitvi, dozorelo.”(str.164).

“Brionski sporazum so pozdravili kot uspeh evropske diplomacije. No bilo je daleč od tega…Diplomatska zmaga je pripadla Miloševiću in Kučanu, katera sta se medsebojno dogovorila o slovenskem odhodu iz federacije v seriji srečanj, ki so se začela 24.1. v Beogradu, zaključila pa s sejo Predsedstva Jugoslavije 18.7. (Takrat je sprejet sklep o umiku enot JNA iz Slovenije). Ključna vprašanja so rešili udeleženci sami brez pomoči mednarodnih posrednikov. Milošević in Kučan sta izigrala, in v resnici uničila, federativno Jugoslavijo.” (str.166)

“Srbski in slovenski vodje so do konca junija 1991, v resnici pa že dolgo pred tem, bili usklajeni s skupnim ciljem zoperstavljanju zveznim strukturam za katere so smatrali, da jih omejujejo. Kučan in Milošević sta bila zarotnika v pravem smislu, generali JNA pa so bili tisti, ki so ostali izven igre. Mislili so da branijo teritorialno celovitost Jugoslavije, a niso vedeli, da je ta celovitost že bila usodno izdana in to s strani tistega ki se je v javnosti predstavljal kot njen glavni zaščitnik.”(str.166) Izjav in zaključkov, ki dokazujejo obstoj dogovora med Slovenijo in Srbijo v tem pomembnem delu, je še več. Knjiga Smrt Jugoslavije je v svetu priznana kot eden najbolj verodostojnih prikazov krvavega razpada nekdanje federacije.

“Fascinantna in detajlno dokumentirana kronologija o tem, kako so srbski ekspanzionizem, hrvaški nacionalizem in slovenski secesionizem uničili Titovo Jugoslavijo”, je ocena Michael Ignatieff-a v reviji New York Review of Books. “Najbolj suverena analiza do sedaj…Avtorji prepričljivo prikazujejo da so vojno koordinirali ljudje, ki so želeli ostati na oblasti s vsemi mogočimi sredstvi” je zaključila Maggie O’Kane v londonskem Guardianu.

V Ugledni reviji London Review of Books je recenzijo napisal eden od najboljših poznavalcev balkanskih vojn Misha Glenny, nekdanji dopisnik BBC-ja iz Dunaja.

V članku z naslovom “Kako je Tuđman dobil vojno” (4.1.1996) je ocenil da nobena druga knjiga ne nudi tako temeljito preverjenih dejstev. “Seciranje zarote za utopljanje jugoslovanske federacije, katero sta skovali vodstvi Slovenije in Srbije, je mojstrovina moderne politične analize. Srbska nasilna dvoličnost napram federaciji, relativno spoštovane politične entitete, katero je Milošević navidezno želel ohraniti, v resnici pa jo je spodkopaval, nebi mogla uspeti brez slovenskega izdajalskega egoizma. Avtorji so neizpodbitno dokazali da je bilo slovensko vodstvo pripravljeno zanetiti nasilen razpad Jugoslavije v zameno za lahek izhod iz federacije. Ljubljana seveda ne nosi moralno odgovornost za to, kar se je kasneje zgodilo, vendar sta Silber in Little dokazala, da so Slovenci igrali umazano in prezira vredno politično igro.” Na Glennyevo recenzijo sta se takoj odzvala nekdanji dopisnik BBC-ja Mark Thompson in zgodovinar Marko Attila Hoare, poznavalca jugoslovanskih vojn. V živahni polemiki so zagovarjali drugačna mišljenja v pogledu do posledic, katere je povzročil Daytonski sporazum in v oceni ocena Tuđmanovih in Miloševićevih potez, vendar niso niti enkrat posumili v obstoj tajne slovensko-srbske veze, ki je razbila Jugoslavijo.

Zadnji ameriški veleposlanik v Beogradu Warren Zimmerman je bil zelo kritičen do slovenskih potez. “V nasprotju s prevladujočim stališčem,, so bili Slovenci tisti, ki so začeli vojno. Njihova deklaracija o neodvisnosti, ki je bila sprejeta brez najmanjšiega poizkusa pogajanj, je privedla do tega, da je celotna meja in vsi mejni prehodi z Avstrijo in Slovenijo padla pod njihov nadzor. To je pomenilo,d a je Slovenija edini mednarodni prehod med Zahodom in Jugoslavijo in da si je preprosto prisvojila pravice na blagu namenjenim drugim republikam, prav tako si je kar prilastila vse prihodke od carine, ki so predstavljali 75% zveznega proračuna. Na to bi reagirala celo manj groba vojska kot JNA. Najhujše od vsega pa je bilo dejstvo, da je razumljiva želja Slovencev po neodvisnosti, obsodila ostanek Jugoslavije na vojno.” (The last Ambassador: A memoir of the Collapse of Yugoslavia, The foreign Affairs, marec/april 1995.)

“V svoji želji, da odidejo iz Jugoslavije so preprosto ignorirali 22 milijonov državljanov Jugoslavije ki niso bili Slovenci. Oni nosijo dokaj veliko odgovornost za prelivanje krvi, ki je sledilo po njihovi odcepitvi”, je dodal veleposlanik.

Ali je obstajala alternativa za Slovenijo in njeno vodstvo? Josip Boljkovac, takratni hrvaški minister notranjih poslov je v svojih memoarih zapisal da so se je v drugi polovici novembra 1990 na Otočcu pri Krki sestali odposlanci obeh republik. Predsednika Kučana so spremljali predsednik parlamenta France Bučar, premie Lojze Peterle, obrambni minister Janez Janša in minister notranjih poslov Igor Bavčar. S hrvaškim predsednikom tuđmanom so pripotovali premie Josip Manolić, minister Boljkovac in svetovalca Slaven Letica I Dušan Bilandžić.

“Glede na to, da je bilo jasno, kako je bil edini cilj Slovenije, da čimprej odide iz Jugoslavije, smo jih zaprosili, ker smo bili v mnogo težji situaciji, da to malce prestavijo ali pa vsaj upočasnijo, da nebi mi ostali sami, ker BiH in Makedonija še nista upale storiti nič”, se spominja Boljkovac. (Istina mora izaći van, Golden Marketing – Tehnična knjiga, Zagreb, 2009, str.223)

“Pojasnjevali smo, kako se velikosrbska mreža nezadržno in temeljito plete okoli Hrvaške…Pri tem sem napadel tudi Bučarja, ki je prenašal stališča slovenske strani. “Gospod predsednik, ostal sem zaprepaden po Vašem poročanju. Vi greste v Evropo mi pa v umazano vojno. Mar vi Slovenci to resno nameravate storiti? Do sedaj smo skozi zgodovino vedno šli skupaj. Počakajmo malo, da se BiH izreče o konfederaciji. Imeli bomo tudi Makedonijo na svoji strani. Štirje bomo. Tudi pokrajine Kosovo in Vojvodina nas bodo podprle takoj ob prvi priliki, ko se bodo lahko svobodno izjasnili. Jaz Vam pravim, da Milošević nima moči, da vodi vojno proti vsem. Vojska še ni vsa za Miloševiča. Zato Vas prosim, da malo počakate s to potjo v Evropo!”

Hrvaški akadem in zgodovinar Dušan Bilanžič je medtem poizkušal prepričati Milana Kučana: “Počakajte malo. Če boste šli počasi, korak za korakom, se Vam bomo ostali pridružili – Bosna, Makedonija in seveda Hrvaška. Počakajte na protimiloševičevsko koalicijo.” (Death of Yugoslavia, str.149)

Od umazanega sporazuma do trgovine z orožjem

Ali je slovensko vodstvo usodnega 24.1.1991 vedelo, ali vsaj predvidevalo, da bo dogovor z Miloševićem pripeljal do nasilnega razpada Jugoslavije in vojne?

“Dogajanje v beograjskem Sava centru v teh prelomnih januarskih dneh 1990 leta je spominjalo na svojevrstno kroniko v naprej najavljene tragedije. Ko je slovenska delegacija 22.1. zapustila 14 kongres Zveze Komunistov Jugoslavije, je v dvorani završalo…V bistvu pa so bile stvari še pred Kongresom bolj ali manj jasne, v Sava centru je na ta vroč zimski večer zavladala negotovost, predvsem med tujimi novinarji, kateri so takoj, ko je Kongres prekinil z delom, zasuli z vprašanji slovenske novinarje…Ko me je eden od njih nervozno vprašal, kaj bo sedaj z Jugoslavijo, ko je slovenska partija tako jasno pokazala svoje nestrinjanje z zvezno politiko, sem mu brez obotavljanja odgovoril: “La guerra! Vojna!”

S tem besedam je opisal takratna pričakovanja in strahove novinar Branko Soban v predgovoru slovenske izdaje prve knjige triologije V imenu države. Bilo je neverjeno da se te nevarnosti ni zavedalo takratno republiško vodstvo, katero so poleg nekdanjega predsednika Zveze komunistov tvorili predstavniki vladajoče Demokratske opozicije Slovenije DEMOS.

Slovenija je istega leta, v decembru 1990 prejela iz tujine prvo večjo pošiljko orožja za Teritorialno obrambo. To so bile avtomatske puške singapurskega porekla, ki so prispele s pomočjo Izraela. Kasneje, ko so se sklepali posli z orožjem z Rusijo, so v luko Koper priplule polne ladje vzhodnoevropskega orožja. Manjši del orožja je ostal slovenskim vojakom, večji del pa so po absurdno oderuških cenah prodali na hrvaško in bosansko bojišče.

Še danes največji del krivde za trgovino z orožjem nosi takratni minster za obrambo Janez Janša, kateri je bil v juniju 2013 zaradi domnevnega prejemanja podkupnine pri nabavi oklepnih vozil Patria obsojen na dve leti zapora. Toliko nepravilnosti, spletk in samovolje, kot jo je bilo na ministrstvu za obrambo v devetdesetih, si ni dovolilo nobena druga državna institucija.

Dejstvo, da so orožje prodajali tudi v okviru Ministrstva za notranje zadeve, torej v policiji in v SOVI, nad katerimi Janez Janša ni imel nobene kontrole, dokazuje da je tukaj res govora o tajni državni operaciji, odobreni na najvišjem državnem nivoju.

Verjetnost, da se je takrat 33 letni minster Janša, brez znanja tujih jezikov, pa čeprav naj bi imel pomoč sposobnih in spretnih sodelavcev Ludvika Zvonara in Andreja Lovšina in mnogih drugih, sam dogovarjal za velike posle z orožjem, je zelo majhna.

On je kot minister obrambe realiziral odločitve Sveta obrambe pri Predsedstvu Slovenije, katerega je vodil Milan Kučan. Sejam, na katerih so se sprejemale usodne odločitve, so prisostvovali najbolj pomembni ljudje v državi. Kučan že 20 let javno trdi, da je Slovneija “odstopila” orožje Hrvaški, oziroma da je bila to samo “pomoč”. Ko je govora o prodaji in preprodaji, je to po njegovih besedah, nedovoljena in nezakonita trgovina.

No zapisnik 3.seje Sveta za obrambo pri Predsedstvu, ki je bila 9.6.1992 (skeniran dokument priložen) odkriva obstoj orožarske afere. Tajni seji so prisustvovali, poleg Milana Kučana, predsednik parlamenta France Bučar, predsednik Vlade Janez Drnovšek, minster za obrambo Janez Janša, minister notranjih zadev Igor Bavčar, minister zunanjih poslov Dimitrij Rupel in načelnik Republiškega štaba Teritorialne obrambe generalmajor Janez Slapar.

Govorili so o dramatični situaciji v BiH in o obisku podpredsednika Vlade BiH Muhameda Čengića. Zaprosil je za orožje in strelivo za obrambo pred srbsko ofenzivo in minster za obrambo Janez Janša je zaprosil Svet za mnenje, ali je potrebno pozitivno odgovoriti prošnji. “V razpravi so sodelovali vsi člani Sveta za obrambo. Ugotovili so, da Teritorialna obramba Slovenije razpolaga z določenim delom zaprošenih sredstev in strinjali so se s tem, da se sredstva odstopijo v obsegu, ki ne ogrozi obrambene sposobnosti Slovenije.”

“Predsednik Milan Kučan je zaključil razpravo s soglasnostjo vseh članov Sveta s predlogom ministra za obrambo, da se del zaprošenih sredstev oborožitve lahko odstopi BiH. Pri tem jim pristojni organi sredstva oborožitve in strelivo prodajo, rabljeno vojno opremo pa odstopijo brezplačno.” (Zapisnik 3.seje Sveta za obrambo Predsedstva Slovneije, Ljubljana, 12.6.1992).
DOKUMENT1-1
DOKUMENT1-2

Priložen popis orožja, katerega je želela bosanska vlada odkriva, da se je šlo za opremo za tisoč pripadnikov bošnjaške vojske, ki so se v letu 1992 v organizaciji slovenske Teritorialne obrambe, tajno urili pri Svetem Potoku v Kočevskem rogu. Rabljena oprema, ki so jo brezplačno odstopili je bila večinoma uniforme in intendantska oprema.

Priložen popis orožja(čisto spodaj na dnu prispevka), katerega je želela bosanska vlada odkriva, da se je šlo za opremo za tisoč pripadnikov bošnjaške vojske, ki so se v letu 1992 v organizaciji slovenske Teritorialne obrambe, tajno urili pri Svetem Potoku v Kočevskem rogu. Rabljena oprema, ki so jo brezplačno odstopili je bila večinoma uniforme in intendantska oprema.

Državni vrh Republike Slovneije je bil torej ta, ki je v juniju 1992 leta, po mednarodnem priznanju in vstopu Slovneije v organizacijo Združeni Narodi (UN) soglasno potrdil prodajo orožja kljub mednarodnem ebmargu na izvoz orožja na področje nekdanje Jugoslavije. Z urjenjem tujih vojnih enot na svojem ozemlju je Slovenija kot članica Združenih Narodov kršila več mednarodnih konvencij.
Orožje so v ogromnih količinah iz Slovenije prodajali že prej. Po dosedaj poznanih podatkih, so prvo odločitev o prodaji orožja sprejeli že julija 1991, čeprav so o tem do sedaj poznane samo ustne izjave prič udeležencev, pisna dokumentacij pa zaenkrat še ni dostopna javnosti. Predsedstvo Slovenije je “pomoč” Hrvaški uradno potrdila 26.8.1991. No, Janša je že večkrat poročal članom Predsedstva Slovneije o prodaji orožja. “V skladu s to odredbo Predsedstva na zadnji seji, ko se je reševal ta problem….je bila sprejeta tudi odločitev….da se gre v prodajo prenosnih raketnih sistemov, katerim tega leta 1992 poteče formalni rok uporabe. Za Hrvaško je to zanimivo, takrat so to potrebovali”, med drugim seznanja novembra 1991. (Magnetogram 81.seje Predsedstva Slovenije, 29.11.1991). O prodaji orožja oziroma o “odstopanju” in “pomoči” se je razpravljalo še na nekaterih sejah. Pogosto uporabljeni izrazi takratnih vodilnih slovenskih politikov kot so “pomoč” in “odstopanje” so bili torej samo eufemizmi za donosno “prodajo”.

Ponavadi so se ti načelni dogovori o prodaji orožja “odvijali na najvišjem vrhu, med Izetbegovićem, Kučanom in Tuđmanom.” (Izjava priče in očividca Ivana Horvata, kupca orožja za bosanske Hrvate pred preiskovalnim sodiščem Okrožnega sodišča v Ljubljani, 8.12.1998.)

Trgovino z orožjem so soglasno odobravali tisti isti slovenski voditelji, ki so sklenili sporazum s srbskim vodjem Slobodanom Miloševićem in se tudi avgusta 1991 tajno dogovarjali z Dobrico Ćosićem. Operativno je prodajo orožja vodil minister za obrambo Janez Janša.

Vse do danes za trgovino z orožjem in nepravilnosti v njej v Sloveniji ni kazensko odgovarjal nihče. Politične elite so si, z vplivom na pravosodne organe zagotovile imuniteto v primeru trgovine z orožjem. V Čilu in Argentini so s prodajo orožja Hrvaški postopali drugače. V Čilu je bil obsojen takratni vojaški vrh, osumljen je bil tudi predsednik Augusto Pinochet, ki je pred začetkom sojenja umrl. Argentinskega predsednika Carlosa Menemo pa so obsodili na sedem let zapora.

Odločitev državnega vrha o prikrivanju trgovine z orožjem

Odločitev o prekinitvi trgovine z orožjem je bila sprejeta 6.1.1993 na sestanku pri predsedniku republike Milanu Kučanu. Prisotni so bili predsednik parlamenta Herman Rigelnik, predsednik vlade Janez Drnovšek, minister za obrambo Janez Janša, minister notranjih poslov Igor Bavčar in zunanji minister Dimitrij Rupel.

“Od tega trenutka dalje, vse, kar kdorkoli naredi v Sloveniji, postane nelegalno in podleže kazenskemu pregonu”, je dejal zbranim Milan Kučan, čeprav je že od 1991 leta v Slovneiji veljal isti kazenski zakonik, katerega so do tega sestanka kršili brez posledic. Minister za obrambo Janez Janša se kasneje ni držal dogovorjenega o prepovedi prodaje orožja in spori med njim in predsednikom Kučanom so pripeljali do “odkritja” orožja na mariborskem letališču in vojnega nasilja v primeru Depala Vas. Na tem sestanku so najvišji predstavniki Slovenije sprejeli še eno zgodovinsko odločitev. Predsednik Kučan je prisotne uradnike pozval k prikrivanju in zaobljubi o molku. Predlagal jim je da “navzven velja stališče, da Slovenija nikoli ni pomagala Hrvaški in BiH z orožjem in urjenjem vojakov.” V nadaljevanju je dodal: “Resnici to ne bo koristilo, ker tukaj obstajata dve resnice. Ena za javnost, druga pa za tole.” (Magnetogram sestanka pri Predsedniku Republike, Ljubljana, 6.1.1993)

Njegovim predlogom ni nihče nasprotoval. Strinjali so se, da Slovenija od tega dne dalje ne bo več prodajala in prevažala orožja Hrvaški in BiH. Zaključili so, da za javnost, za državljane Republike Slovenije, obstaja druga resnica. Da trgovine z orožjem nikoli ni bilo. Takrat se je pravzaprav rodila afera trgovine z orožjem.
Na novinarsko vprašanje, ali so se januarja 1991 zavedali da priznanje pravice vsem Srbom da lahko živijo v eni državi vodi do nasilni spremembi republiških meja in vojne, je Kučan odgovoril, da vsebina izjave o januarskem razgovoru v Beogradu “jasno kaže to, da Slovenija smatra da so sodelujoči pri razgovoru o prihodnosti SFRJ republike. Pri tem stališču smo implicitno spoštovali načelo Helsinške deklaracije o nenasilni spremembi meja, ker smo se zavedali, da tako stališče tudi najboljše zagotavlja mirno rešitev krize. Tako razmišljanje Slovenije je vključevalo tudi zaščito nacionalnih manjšin, katere so živele znotraj meja večinskih narodov.”

Ponovil je, da je povsem jasno, da pravica kateregakoli naroda po lastni državi ne more biti navzkrižna isti pravici drugih narodov po lastni državi. “Na srečanju v Beogradu, kot tudi na srečanjih z vodstvi drugih republik, nismo izrekli ničesar drugega kot to, da svojo pravico o samoodločanju, katero smo demokratično potrdili na referendumu 1990 leta, želimo graditi na miren in sporazumen način, ne proti kogarkoli in ne na račun enakih pravic drugih narodov.” O tem kakšna so bila stališča v pogledu enakih pravic drugih narodov dejansko enotna, slikovito pojasnjujeo kasnejši dogodki na področju nekdanje SFRJ, je dejal:” V načelih, za katere smo se zavzemali na takratnih pogovorih v Beogradu, ni mogoče najti argumentov za opravičevanje nasilne spremembe meje, nasilnega reševanja jugoslovanske krize, oziroma vojne”, je dodal. (Odgovor Kučana na novinarska vprašanja 13.1.2014)

Na vprašanje ali se je kdaj strinjal s prodajo orožja iz skladišča Teritorialne obrambe je odgovoril: “Tako Predsedstvo kot Svet obrambe so bili soglasni, da Slovenija z orožjem pomaga napdenim republikam Hrvaški in BiH, v kolikor to ne bo ogrozilo našo lastno varnost. Ocenili smo da je ta pomoč tudi najboljša obramba Slovenije pred nevarnostjo da se vojna vrne na slovenski teritorij. Nimam razloga da kaj dodajam ali odvzemam svojim takratnim stališčem. Te posle so operativno vodili Vlada in Ministrstvo za obrambo.”

Slovensko politično vodstvo je najprej s sporazumom s Srbi izdalo Hrvate. Zatem je s tajno prodajo orožja Hrvaški in BiH izigralo Srbe. Danes, 20 let kasneje, imajo državljani Slovneije občutek, da je ista politična elita prevarala tudi njih ker živijo v državi polni laži in prevar in brez delovnih mest, brez prihodnosti in perspektive.
Državljani Slovenije danes že plačujejo za grehe, katere je s svojim neetičnim postopki povzročilo vodstvo, katerega so sami izbrali.

PRILOGA-K-DOKUMENTU1-1

PRILOGA-K-DOKUMENTU1-2

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s