KAZALO VSEBINE

1. UVOD..

2. Energija, ne čas, je osnovna sestavina uspešnega dela.

3.PRVO NAČELO: Polna angažiranost zahteva črpanje iz štirih ločenih, vendar povezanih virov energije: telesne, čustvene, umske in duhovne.

4.DRUGO NAČELO: Ker se energijske zaloge zmanjšujejo zaradi čezmerne ali prešibke porabe, moramo uravnovešati porabo energije z vmesno energijsko obnovo.

5.TRETJE NAČELO: Da bi povečali zmogljivost, se moramo premakniti prek normalnih meja in trenirati enako načrtno kakor vrhunski športniki.

6.ČETRTO NAČELO: Pozitivni energijski obredi-natančno določene rutine za upravljanje energije-so ključ do polne angažiranosti in neprekinjenega vrhunskega dela.

7. RAVNOTEŽJE MED NAPREZANJEM IN POČITKOM

8. ZAKLJUČEK..

9. VIRI:

KAZALO SLIK:

Slika 1: Moč polne angažiranosti…………………………………………….………….……..6

Slika 2: Energijska dinamika………………………………………………….……..….………7

1. UVOD

Razvoj človeških virov predstavlja trajen proces v vsaki organizaciji. Od kakovosti izvajajnja tega procesa so v veliki meri odvisni rezultati poslovanja organizacije ter razvoj le-te v nemirnem okolju. Zaradi tega se v sklopu upravljanja s človeškimi viri posebna pozornost posveča karieri kot tradicijskem procesu v upravni organizaciji.  Tradicionalni pristop k karieri v sodobni organizaciji pripada preteklosti. Za evalvacijo delovnih učinkov se uvajajo novi atributi, k načrtovanju kariere se pristopa na povsem nov način, obenem pa se ustvarjajo novi modeli upravljanja s kariero. To je vzrok za nenehno povečevanje zanimanja za raziskovanje upravljanja s kariero, ki se je na vodilnih svetovnih univerzah utemeljilo kot posebna znanstvena disciplina.

Dandanes, v tem umetno ustvarjenem življenjskem slogu človeka 21.stoletja, ima beseda kariera že kar super-herojski prizvok. Povsod poslušamo, kariera tu, kariera tam, kariera v športu, kariera v gospodarstvu itd. Osebno mislim, da je ta umetno ustvarjen vzorec nekaj, kar se lahko odraža predvsem na dveh področjih v naših življenjih. To sta področje dela in družine. Pod področje dela smatram vsako udejstvovanje bodisi v poslu bodisi v športu bodisi v službi, pod področje družine pa seveda uvrščam naša zasebna življenja in naše nastopanje znotraj družinskih krogov v vlogah očetov, mater, sinov, hčerk.

V tej seminarski nalogi sem se seveda osredotočil na kariero v poslovnem svetu, stereotip družbenega življenja, ki je pač v tem današnjem okolju v veliki meri merilo, kako te družba vidi oziroma je podlaga za to, kako ostali subjekti v družbi nastopajo proti tebi. Sicer to nima nobene konkretne veze s pravim življenjem, kot si ga je mati narava zamislila za nas na začetku naše evolucijske poti, ampak splet zgodovinskih okoliščin je pač nanesel, da smo sedaj tukaj kjer smo. Torej da pojasnim, kaj s tem mislim. Vzemite borznega posrednika iz NYSE(New York Stock Exchange) ter ga postavite naprimer v vas Tutsijev v Afriški republiki Kongo v centralnem Kongu. V očeh ljudi, ki živimo v našem načinu ureditve življenja, je ta borznik sigurno napravil lepo kariero, medtem ko je v očeh prebivalcev te vasi samo še en beli človek več. Še več, upam si trditi, da bi se tak človek v takem okolju rahlo izgubil, kajti okoli njega nebi brenčali telefoni, hrana tudi ni samo klic stran ter ženskam iz tega plemena njegova zlata Visa kreditna kartica najbrž tudi ne pomeni prav veliko, po vsej verjetnosti jih še najbolj spominja na pripomoček za strganje sladkornega trsa. Karikiram, ampak mislim da sem postavil dovolj nazoren primer, zakaj mislim, da umetna tvorba oziroma stereotip v naši družbi imenovan kariera, nima kakšne posebne veze s pravim življenjem. Ampak, višje sile(dandanes globalne korporacije, ki so prevzele dominantno vlogo v kreiranju naših mentalnih kletkic v naših glavah seveda) v kombinaciji z vojaško represijo, so dobršen del današnje družbe ujele na svoje limanice, ter tako živimo v prepričanju, da so abstraktni pojmi kot je »kariera« nekaj popolnoma vsakdanjega. Tako imamo dandanes cel kup ljudi, katerih identiteto spraviš na eno vizitko. Imamo odvetnike, doktorje, managerje, inženirje, tehnike, ekonomiste, strojnike, uradnike itd. Osebno jih imenujem ubogi ljudje, kajti tisti, ki so najboljši v svojih poklicih, se mi dobesedno smilijo. Njihovo življenje je tako plehko, znajo razmišljati samo znotraj priučenih okvirov razmišljanja, približno 55-65 let svojega naravnega življenja se gibljejo v enih in istih ustaljenih miselnih in čustvovalnih vzorcih, na koncu, ko gredo izčrpani v penzijo, pa so ponosni na to, da so svoj enkratni dar življenja posvetili temu, da so uresničevali interese nekoga drugega. Tudi slogan, bodi samostojen, delaj zase, delaj za svoje cilje je bolj ali manj farsa. Kaj mislite morda, da s tem ko imaš podjetje in uspešno posluješ, ustvarjaš velik cashflow skozi svoje TRRje, si na koncu leta odrežeš recimo 500.000€ velik kos pogače pri ustvarjenem dobičku in iz tega naslova plačaš davek na dobiček, velik avto, družinske počitnice ter še kako drugo umetno dobrino, da uresničuješ svoje interese, svoje cilje, svoje naravno dane cilje v živlnjenju? Na prvi pogled sigurno, ko pa pogledaš skozi drugačno prizmo na življenje pa vidiš, da si s tem, ko si plačal davek na dobiček, podaril nekaj svojega časa življenja(ter seveda časa življenja zaposlenih) javni upravi za plače njihovih moronskih funkcionarjev, s tem, ko si kupil velik avto, si podaril nekaj svojega časa življenja(in časa življenja svojih zaposlenih) najprej sluzasto-osladno-debilno prijaznemu prodajalcu avtomobilov, večino za proizvajalca avtomobila, v vseh teh korakih pa si seveda še podprl institucijo, ki jo nam tako veselo poizkušajo vrisati v naše podzavesti-državo. Skratka ljudje, ki so se odločili(no v bistvu se niso odločili, so bili bolj ali manj prisiljeni v to), da svoj dar življenja na modrem planetu Zemlja namenijo temu, da se naučijo(naučimo?) določenih znanj in veščin ter potem s svojim delovanjem v bistvu ne počnejo(počnemo) nič drugega, kot pa da uničujemo naš prelepi planet. Seveda vse pod pretvezo, da opravljajo družbeno-koristno delo ter da je potrebno nekako zaslužiti za preživetje, da je napredek gonilna sila sveta, da je to za višje cilje, da je treba nekatere naloge izvajati, kot podporo bivanju. BBS. Kaj pomeni BBS? Big Bull-Shit. Ampak te vode so lahko predmet kakega okoljevarstvenega simpozija kajne?

V bistvu je poslovna kariera pot nekega človeka na časovni premici, ki je merljiva na nekaj različnih načinov. Elementi, po katerih merimo uspeh v karieri, so po mojem mnenju sledeči. V prvi vrsti mislim da sta pomembna funkcija, katero opravljamo ter seveda ustrezno denarno nadomestilo, ki ti ga opravljanje te funkcije vrne. Uradno pridobljena izobrazba je tukaj bolj ali manj stranskega pomena, saj imamo v svetu ter tudi pri nas nešteto primerov, ko so ljudje, ki nimajo niti srednješolske izobrazbe nakopičili ogromno količino materialnega bogastva, o katerem lahko kak recimo gradben inžinir lahko samo sanja. Spet pa je to vse umetno, nenaravno in sigurno si mati narava za nas ni zamislila takih kletk. V bistvu so si jih izmislili drugi ljudje, ki so bili samo malo manj neumni kot množice. Z namenom obvladovanja celega sveta seveda. Kariera in udejstvovanje v družbi pa je samo en majhen del tega ogromnega sistema nadzora.

Živimo v digitalnem času. Naš ritem je hiter, divji, neizprosen, dnevi so razdeljeni na večje in manjše kose. Veselimo se širine namesto globine in hitrih reakcij kot pretehtanega razmišljanja. Na hitro preletimo površje, lovimo kratke trenutke na mnogoterih koncih, vendar se le redko ustavimo kje za dlje časa. Drvimo skozi življenje brez postanka, da bi si vzeli čas za premislek o tem, kdo resnično želimo postati ali kam zares hočemo iti. Vsi smo vneti v svoji naglici, hkrati pa pregorevamo. Večina od nas si zgolj prizadeva narediti najbolje, kar lahko. Ko zahteve presežejo naše zmogljivosti, začnemo segati po pripomočkih, s katerimi se prebijamo skozi dneve in noči, vendar zanje čez čas plačamo davek. Ohranjamo se s premalo spanja, stoje goltamo hitro hrano, nalivamo se s kavo, ohlajamo z alkoholom in umirjamo z uspavali. Ko se na delovnem mestu spopadamo z neizprosnimi zahtevami, nas stvari hitro razjezijo in zlahka nas premotijo malenkosti. Po dolgih delovnikih se vračamo domov izčrpani, kjer pa naše družine(no tisti ki jih pač imate) pogosto niso vir veselja in miru, pač pa le še ena obveznost v že tako preobremenjenem življenju. Naši zvesti spremljevalci so rokovniki, seznami opravil, dlančniki, prenosni telefoni, pozivniki in opomniki na PCjih, ki naj bi nam pomagali bolje razporejati čas. Ponosni smo na svoje sposobnosti opravljanja več nalog hkrati in naša pripravljenost delati nadure je kot visoko odlikovanje že prav obrabljena. Oznaka 24/7 opisuje svet, v katerem se delo nikoli ne konča. Z izrazi, kot so obseden, ponorel in zasut, ne opisujemo nenormalnosti, pač pa svoj vsakdanjik. Ob večnem občutku sestradanosti po času predpostavljamo, da nimamo druge izbire, kakor vsak dan zapolniti s čim več obveznostmi. Toda učinkovito razporejanje časa še ne zagotovi, da bomo za opravila imeli dovolj energije. Pomislite na naslednje dogodke:

·udeležite se 4 urnega sestanka, kjer je dnevni red zelo obsežen-zadnji dve uri vam raven energije strmo pade in težko ste osredotočeni

·hitite skozi do potankosti načrtovan dvanajsturni delovnik in okrog poldneva se vam energija spremeni v negativno, postanete nepotrpežljivi, razdražljivi in vzkipljivi

·po službi si vzamete čas za otroke, vendar vas službene misli tako motijo, da otrokom ne morete namenjati vse pozornosti

·spomnite se na rojstni dan svojega zakonca-vaš PC vas spomni na to in ravno tako opomnik v dlančniku-vendar ste zvečer preutrujeni, da bi šli ven in praznovali.

2. Energija, ne čas, je osnovna sestavina uspešnega dela

Ta misel je povzročila revolucijo v našem pogledu na to, kaj poganja uspešno delo, ki je trajajoče narave. Poleg tega je korenito spremenila način naših življenj. Vse, kar počnemo, od sodelovanja s kolegi v službi in sprejemanja pomembnih odločitev do preživljanja časa z družino, zahteva energijo. Pogosto ne upoštevamo dovolj pomembnosti energije, ki je potrebna za opravljanje poklica in za zasebno življenje. Brez prave količine, kakovosti, osredotočenosti in moči energije smo ogroženi pri katerikoli dejavnosti. Vsaka naša misel, vsako čustvo in vedenje imajo energijske posledice, ki so dobre ali slabe. Glavno življenjsko merilo ni, koliko časa preživimo na planetu, pač pa, koliko energije vložimo v čas, ki nam je na voljo. Delovna uspešnost, zdravje in zadovoljstvo temeljijo na poznavanju upravljanja energije. Slabi šefi, škodljiva delovna okolja, naporni odnosi in hude življenjske krize utegnejo biti neizogibni. Ne glede na to pa imamo veliko več nadzora nad svojo energijo, kot si običajno predstavljamo. Število ur v dnevu je vedno enako, količina in kakovost energije, ki nam je na voljo, pa ne. To je naš najdragocenejši vir. Čim več odgovornosti prevzamemo za energijo, ki jo dajemo svetu, tem močnejši in bolj ustvarjalni postanemo. Bolj kot krivimo druge ali zunanje okoliščine, bolj negativni in prikrajšani smo za energijo. Če bi se lahko jutri zjutraj prebudili veliko bolj pozitivni, osredotočene energije za vlaganje v delo in družino, kako močno bi to spremenilo vaše življenje na bolje? Kot vodja in nadrejeni, koliko bolj vredno bi bilo vnašati pozitivno energijo in vnemo v delovno okolje?m Če bi tisti, ki jih vodite, pridobili več pozitivne energije, kako bi to vplivalo na njihove medsebojne odnose in kakovost storitev, ki se v okviru vašega podjetja ponujajo strankam in poslovnim partnerjem? Voditelji so oskrbniki organizacijske energije v podjetjih, organizacijah in celo v družinah. Najprej glede na učinkovitost upravljanja lastne energije sodelavce navdihujejo ali demoralizirajo, po drugi strani pa spravljajo v tek, osredotočajo, vlagajo in obnavljajo skupno energijo vseh, ki jih vodijo. Vešče upravljanje energije, tako na individualni kakor na organizacijski ravni, omogoča to, čemur rečemo polna angažiranost. Polno angažirani smo, če je naše telo nabito z energijo ter smo čustveno povezani, miselno osredotočeni in duhovno usklajeni z namenom, ki presega trenutni lastni interes. Polna angažiranost se začne z jutranjim navdušenjem, ko se odpravimo na delo, in traja, ko se enako veseli zvečer vračamo domov, hkrati pa znamo med tem postaviti ostro mejo. Torej smo se sposobni poglobiti v svoje poslanstvo, naj to pomeni spoprijeti se z ustvarjalnim izzivom v službi, voditi skupino ljudi pri nekem projektu, preživeti čas z ljubljenimi osebami ali zgolj zabavati se. Polna angažiranost vključuje osnovni premik v načinu življenja.

scan1

Slika 1: Moč polne angažiranosti

Leto 2001 je bilo glede na Gallupovo raziskavo v Ameriki pri delu polno angažiranih manj kot tri desetine zaposlenih. Okrog 55 odstotkov je neangažiranih. Naslednjih 19 odstotkov je aktivno neangažiranih, kar pomeni, da niso le nezadovoljni na delovnem mestu, pač pa slabo voljo prenašajo tudi na sodelavce. Stroški neangažiranosti delovne sile se vzpenjajo na milijarde dolarjev. Kar je še slabše, dlje ko zaposleni ostajajo v podjetjih, bolj neangažirani postajajo. Po Gallupu je samo 38 odstotkov zaposlenih po šestih mesecih še angažiranih. Po treh letih se ta odstotek zniža na 22. V zadnjih letih se opaža, da narašča razsipavanje in zloraba lastne energije. To vključuje slabe prehranjevalne navade in pomanjkanje počitka, obnove ter slabo osredotočenost. Ko sledimo načelom upravljanja energije in procesu spremembe, s tem postajamo učinkovitejši na zasebnem in strokovnem področju, pri svojem ukrepanju in odnosih z drugimi. Naučiti se učinkoviteje in pametneje upravljati lastno energijo ima neverjetno moč preobrazbe na zasebnem in strokovnem področju.

Izziv uspešnega dela je učinkoviteje upravljati svojo energijo v vseh dimenzijah za doseganje lastnih ciljev. Ta proces sestavljajo štiri ključna načela upravljanja energije. So jedro procesa spremembe in bistveni za vzpostavljanje zmogljivosti za produktivno, polno angažirano življenje.

3.PRVO NAČELO: Polna angažiranost zahteva črpanje iz štirih ločenih, vendar povezanih virov energije: telesne, čustvene, umske in duhovne.

Človeška bitja smo zapleteni energijski sistemi in tudi polna angažiranost ni samo preprosto enodimenzionalna. Energija, ki se skozi nas pretaka, je telesna, čustvena, umska in duhovna. Vse štiri gonilne sile so ključnega pomena, nobena sama po sebi ni dovolj in vsaka bistveno vpliva na preostale. Da bi lahko delali čim bolje, moramo vešče uravnavati vsako od teh medsebojno povezanih energijskih dimenzij. Če izpustimo le eno, ne moremo v celoti izkoristiti svojega talenta in znanja, podobno kot pri motorju, ki začne ropotati, ko odpove eden od valjev. Energija je skupni imenovalec na vseh življenjskih področjih. Telesna energija je zmogljivost, ki se meri količinsko(nizka do visoka), čustvena zmogljivost pa se meri kakovostno(negativna do pozitivna). Imamo štiri osnovne vire energije, ker brez zadostnega goriva ne moremo doseči nobenega cilja.

scan2

Slika 2: Energijska dinamika

Prikazana tabela razkriva energijsko dinamiko od nizke do visoke in od negativne do pozitivne. Bolj kot je energija strupena in neprijazna, manj učinkovito služi našemu delu. Čim bolj pozitivna in prijazna je, tem učinkovitejša je. Polna angažiranost in največja možna storilnost sta mogoči le v visoko pozitivnem kvadrantu. Pomembnost polne angažiranosti se pokaže v okoliščinah, kjer so posledice neangažiranosti najbolj očitne. Zamislite si, da vam bodo operirali srce. V katerem kvadrantu želite, da je kirurg? Kako bi se počutili, če bi v operacijsko sobo vstopil jezen, napet in živčen(visoko negativen)? Kaj pa izčrpan, izgoret in depresiven(nizko negativen)? Ali pa, če bi bil neangažiran, nezainteresiran in rahlo pozabljiv(nizko pozitiven)? Več kot očitno je, da želite kirurga, polnega energije, samozavestnega in optimističnega(visoko pozitivnega). Predstavljajte si, da ste vsakič, ko ste obupani na nekoga zakričali ali ste bili pri projektu površni ali se niste povsem posvetili neki nalogi, ogrožali tuje življenje. Tako bi zelo hitro postali manj negativni, bolj preudarni in manj površni pri opravljanju svoje energije. Čutimo se odgovorne za razporejanje svojega časa in s tem tudi za ravnanje z denarjem. Naučiti pa se moramo biti enako odgovorni tudi za to, kako ravnamo s svojo energijo na telesni, čustveni, umski in duhovni ravni.

4.DRUGO NAČELO: Ker se energijske zaloge zmanjšujejo zaradi čezmerne ali prešibke porabe, moramo uravnovešati porabo energije z vmesno energijsko obnovo.

Redko pomislimo, koliko energije porabimo, ker jo podcenjujemo in mislimo, da so njene zaloge neomejene. Dejstvo je, da povečane zahteve zmanjšujejo naše energijske rezerve-še posebno če se ne trudimo obrniti/zavreti postopne izgube zmogljivosti, ki se pojavlja s staranjem. Glavne značilnosti telesne zmogljivosti so moč, vztrajnost, prožnost in odpornost. Te lastnosti veljajo tudi za čustveno, umsko in duhovno področje. Prožnost na telesni ravni na primer pomeni, da ima mišica široko območje gibanja. Raztezanje prožnost povečuje. Enako velja za čustveno področje. Čustvena prožnost se kaže v zmožnosti svobodnega gibanja in ustreznem odzivanju z vso paleto čustev namesto togega defenzivnega reagiranja. Čustvena odpornost je sposobnost, da se po razočaranju, frustracijah in tudi izgubah vrnemo v prvotno stanje. Miselna vzdržljivost je merilo, kako dolgo smo lahko osredotočeni, zbrani, medtem ko miselno prožnost označuje sposobnost premikati se med racionalnim in intuitivnim ter upoštevati različne poglede. Duhovna trdnost se kaže v obvezanosti k upoštevanju najglobljih vrednot ne glede na okoliščine, čeprav vztrajanje pri teh včasih pomeni tudi osebno žrtvovanje. Nasprotno pa duhovna prožnost odseva strpnost do drugačnih vrednot in prepričanj, če ti ne škodujejo drugim. Povzamemo lahko, da polna angažiranost zahteva moč, vztrajnost, prožnost in odpornost pri vseh dimenzijah. S treningom na vseh področjih lahko precej upočasnimo telesno in umsko upadanje, svoje čustvene in duhovne zmogljivosti pa lahko celo poglabljamo prav do konca življenja. Nasprotno pa velja, če živimo zelo linearno-če porabimo več energije, kot je obnovimo, ali če je obnovimo več, kakor je porabimo. Sčasoma so posledice zlom, izgorevanje, propadanje, izguba volje, bolezen ali celo zgodnja smrt. Žalostno je, da potrebo po počitku pogosto sprejmemo kot znak slabosti, ne pa kot sestavni del neprekinjenega dela. Zato ne namenjamo skoraj nobene pozornosti obnavljanju in polnjenju energijskih rezerv tako individualno kakor organizacijsko. Da bi ohranili močan utrip življenja, se moramo naučiti energijo izmenično uporabljati in obnavljati. Najbogatejša, najbolj srečna in najustvarjalnejša življenja zaznamuje sposobnost, da se posameznik polno angažira pri trenutnem izzivu, občasno pa se ustavi in si odpočije. Namesto tega nas večina živi, kot da tečemo neskončen maraton, in se silimo čez meje zdravega napora. Miselno in čustveno postanemo otopeli, ker neprestano porabljamo energijo brez ustreznega počitka. Če je ne porabljamo dovolj, otopimo tudi telesno in duhovno. V obeh primerih se počasi, toda vztrajno izčrpavamo. Za trenutek si zamislite obraze maratoncev, pusti so, bledikavi, rahlo upadli in čustveno otopeli. Potem si predstavljajte šprinterja, kot sta Marion Jones in Michael Johnson. Ti športniki so običajno videti močni, kar prekipevajo od energije in se vneto posvečajo premagovanju svojih omejitev. Razlaga je preprosta. Ne glede na to, kako težke zahteve imajo, pred seboj jasno vidijo sto ali dvesto metrov oddaljen cilj. Tudi mi se moramo naučiti življenje kot niz tekov na kratke razdalje, ki jim sledita popolna neangažiranost in odmor, preden se spet spopademo z izzivi pred nami.

5.TRETJE NAČELO: Da bi povečali zmogljivost, se moramo premakniti prek normalnih meja in trenirati enako načrtno kakor vrhunski športniki.

Stres v življenju ni sovražnik. Nasprotno, je ključ za rast. Če želimo mišico okrepiti, jo moramo premišljeno izpostavljati stresu, kar pomeni, da moramo porabiti več energije, kot je normalno. Ob tem se v mišičnem tkivu pojavijo mikroskopske poškodbe mišičnih vlaken, ki jih vsi poznamo kot »muskelfiber«, zato je po treningu funkcijska zmogljivost zmanjšana. Če pa mišici omogočimo štiriindvajset do oseminštirideset ur počitka, postane močnejša in bolje pripravljena na odzivanje ob naslednjem dražljaju. Do zdaj smo ta pojav pri vadbi v veliki meri uporabljali zgolj za pridobivanje telesne moči, vendar pa je enako pomemben pri »mišicah« v vseh drugih življenjskih dimenzijah – od sočutja in potrpežljivosti do osredotočenosti ter ustvarjalnosti, do integritete in obvezanosti. Kar velja za telo, velja tudi za preostala življenjska področja. To spoznanje poenostavi in hkrati temeljito spremeni preskakovanje ovir, ki nam stojijo na poti. Čustveno, umsko in duhovno zmogljivost pridobimo enako kakor telesno. Na vseh stopnjah rastemo tako, da porabljamo več energije, kot je običajno, in nato počivamo. Če so mišice izpostavljene običajnim zahtevam, se ne krepijo. S staranjem celo izgubljajo moč. Krepitev katerekoli »mišice« omejuje to, da nas večina odneha že ob najmanjšem naporu. Če želimo izpolniti vedno večje zahteve v življenju, se moramo naučiti načrtno razvijati in krepiti mišice, kjerkoli naše zmogljivosti niso zadostne. Vsaka oblika stresa, ki povzroči nelagodje, utegne širiti našo zmogljivost, tako telesno, umsko, čustveno kot tudi duhovno. Kot je dejal Nietzsche: »Kar nas ne ubije, nas okrepi«. Ker so zahteve poslovnih atletov večje in trajnejše kot zahteve profesionalnih športnikov, je še pomembneje, da se naučijo načrtnega treninga.

6.ČETRTO NAČELO: Pozitivni energijski obredi-natančno določene rutine za upravljanje energije-so ključ do polne angažiranosti in neprekinjenega vrhunskega dela.

Sprememba je težka. Ljudje smo sužnji navad. Večina tega, kar počnemo, je avtomatično ali nezavedno. Kar smo počeli včeraj, najverjetneje delamo tudi danes. Problem skoraj vseh prizadevanj za spremembo je v tem, da zavestnega truda ne moremo ohranjati prav dolgo. Volja in disciplina sta precej bolj omejena vira, kot si mnogi zamišljamo. Če morate na neko opravilo vsakokrat znova pomisliti, ga zelo verjetno ne boste počeli prav dolgo. Ustaljenost nas privlači kot magnet. Pozitivni obred je vedenje, ki čez čas postane rutinsko-izhaja iz globoko zakoreninjene vrednote. Namenoma uporabljam besedo »obred«, ker želim poudariti pojem natanko opredeljenega, zelo strukturiranega vedenja. V nasprotju z voljo in disciplino, ki nas prisilita v neko vedenje, nas obred pritegne. Pomislite na nekaj preprostega, na primer umivanje zob. Na to se vam ni treba spomniti vsakič znova, preden to opravite. Umivanje zob je nekaj, k čemur nas neprestano vleče, ker nam čisti zobje nekaj pomenijo. To počnemo pretežno rutinsko, brez veliko zavestnega truda ali posebnega namena. Moč obredov je v tem, da zagotavljajo majhno porabo zavestne energije, kjer to seveda ni nujno. S tem nam puščajo svobodo za strateško usmerjanje razpoložljive energije na ustvarjalen način, ki nas bogati. Ozrite se na neko področje, kjer ste v življenju neprestano učinkoviti, in ugotovili boste, da vam to omogočajo navade. Če se zdravo prehranjujete, je to morda zato, ker ste osvojili rutino glede nakupa hrane ali naročanja v restavracijah. Če ste v dobri telesni pripravljenosti, ste najbrž določili dneve in ure za telesno vadbo. Če ste uspešen prodajalec, imate verjetno navado umske priprave pred razgovori in komuniciranja s sabo, da ostanete pozitivni kljub zavrnitvam. Če ste uspešen vodja, najbrž na poseben način dajete povratne informacije, ljudje pa se ob tem počutijo, kakor da so pred novim izzivom in da niso ogroženi. Če imate tesne stike z zakonskim partnerjem in svojimi otroki, imate verjetno obrede preživljanja časa z njimi. Če ohranjate visoko pozitivno energijo kljub izjemno zahtevnemu delu, si najverjetneje vmes vzamete čas za počitek. Ustvarjanje pozitivnih obredov je najučinkovitejši način upravljanja energije z namenom polne angažiranosti. Kako to omogočiti, je druga zgodba. Kako lahko ustvarimo in ohranimo večdimenzionalno energijo, potrebno predvsem zato, ker se naše življenjske zahteve večajo, s starostjo pa zmogljivost upada?

Za trajno spremembo so potrebni trije koraki, in sicer namen, soočanje z resnico in ukrepanje. Vsi trije morajo biti prisotni in nobeden ni sam po sebi dovolj.

Prvi korak v procesu spremembe je določitev namena. Kljub našemu vedenju, ki temelji na navadah in nagnjenju k nespreminjanju, potrebujemo navdih, da v življenju napravimo spremembo. Naš prvi izziv je, da odgovorimo na vprašanje:«Kako naj porabljam energijo skladno s svojimi najglobijimi vrednotami?« Posledica hitrega tempa življenja je, da si le redko vzamemo čas za premislek o tem, kaj sploh najbolj cenimo, oziroma da imamo te prioritete vedno pred očmi in v središču pozornosti. Večina nas porabi več časa za odzivanje na sprotne krizne trenutke in izpolnjevanje pričakovanj drugih kakor za premišljeno odločanje glede na občutek za najpomembnejše.

V fazi namena je cilj odkriti in soočiti se z najpomembnejšimi življenjskimi vrednotami ter določiti lastno vizijo na zasebnem in strokovnem področju. Povezovanje z najglobjimi vrednotami in ustvarjanje privlačne vizije sproži vir energije, ki je potrebna za spremembo. Hkrati nas kot kompas med nevihto usmerja skozi življenjske preizkušnje, ki so neizogibne.

Nemogoče je slediti spremembi, dokler pošteno ne razmislimo o tem, kdo smo danes. V naslednji fazi procesa, ki pomeni soočiti se z resnico, se je najprej smiselno vprašati:«Kako zdaj porabljam svojo energijo?«. Vsak od nas najde načine, da se izogne najbolj neprijetnim in nelagodnim življenjskim resnicam. Venomer podcenjujemo posledice načinov upravljanja lastne energije, saj ne razmišljamo dovolj natančno o svoji prehrani, o količini zaužitega alkohola, o kakovosti energije, ki jo vlagamo v odnose z nadrejenimi, sodelavci, zakonskimi partnerji in otroki, ter kako osredotočeni in zagreti smo na delovnem mestu. Prepogosto gledamo na življenje skozi rožnata očala, pri čemer igramo žrtev ali preprosto zanikamo, da imajo naše odločitve posledičen učinek na količino, kakovost, moč in osredotočenost naše energije. Soočenje z resnico se začne z zbiranjem pravih informacij. Tretji korak pri spremembi je ukrepanje, da zapolnite vrzel med tem, kar ste, in tem, kar želite biti – med tem, kako upravljate svojo energijo in kako jo želite upravljati, da izpolnite svoje poslanstvo. Ta korak vključuje izdelavo osebnega razvojnega načrta, ki temelji na pozitivnih energijskih obredih. Nekatere naše navade nam dobro služijo, druge pa so bolj potratne. Pomagajo nam sicer preživeti dan, dolgoročno pa zahtevajo visok davek pri našem delu, zdravju in zadovoljstvu. Kot primer lahko navedemo uživanje nekakovostne hrane, s katero dobimo hiter naboj energije; kajenje ali uživanje alkohola za obvladovanje trenutne nervoze; živčno opravljanje več stvari hkrati, da zadostimo takojšnjim zahtevam; prelaganje zahtevnejših, dolgoročnih projektov v zameno za tisto, kar se zdi trenutno najbolj pereče in lažje izvedljivo, ter vlaganje malo energije v osebne zveze. Posledice tovrstnih in podobnih odločitev se pokažejo šele čez čas.

Tako kot so negativne navade in rutine v življenju zavirajoče in uničevalne, so pozitivne lahko spodbudne in poživljajoče. Seveda je mogoče tudi pridobiti in vzdrževati energijo na vseh življenjskih področjih, in ne le pasivno opazovati starostno ugašanje svojih zmogljivosti. Uvajanje obredov zahteva določanje izredno natančnih vedenjskih vzorcev in izvajanje teh ob določenem času, kar je treba podpreti z globokimi vrednotami. Že aristotel je dejal:«Smo tisto, kar redno ponavljamo«. Ali kakor je nedavno rekel Dalajlama:«Nobena stvar ni lažja kot tisto, kar poznamo in česar smo navajeni. S treningom se lahko spremenimo, lahko preoblikujemo svoja življenja.

7. RAVNOTEŽJE MED NAPREZANJEM IN POČITKOM

Načelo čim večje delovne storilnosti z izmenjavo obdobij dejavnosti in počitka sega že v čas med letoma 170-245, ko je živel Flavij Filostrat, avtor navodil za trening grških atletov. Ruski športni znanstveniki so ta koncept začeli uporabljati leta 1960, in njihovi športniki so dosegli izjemne rezultate na olimpijskih igrah. Danes takšno metodo treninga, ki temelji na razmerju med delom in počitkom, uporabljajo elitni športniki po vsem svetu.

Uravnovešanje stresa in počitka ni ključno le v športu, pač pa v uravnavanju energije na vseh življenjskih področjih. Ko porabljamo energijo, črpamo iz lastnih zalog. Ko energijo obnavljamo, zaloge znova napolnimo. Prevelika poraba energije brez zadostne obnove sčasoma povzroči izčrpanost in zlom(»pretiravaš in omagaš«). Preveč obnavljanja brez zadostnega stresa vodi v propad in oslabelost(»uporabljaj ali izgubi«). Samo pomislite na roko, ki je že dolgo časa v mavcu in je s tem obvarovana »stresa«, ki mu je običajno izpostavljena. Kmalu začne mišica zaradi neuporabe propadati. Prekinitev redne telovadbe ima koristi, ki pa se že po enem tednu nedejavnosti bistveno zmanjšajo – in povsem izginejo že v štirih tednih.

Enak proces se pojavlja na čustveni, umski in duhovni ravni. Na čustveno globino in odpornost vpliva aktivna angažiranost z drugimi in z našimi lastnimi občutki. Bistrost uma se zmanjša, če ni neprestanih intelektualnih izzivov. Zmogljivost duhovne energije je odvisna od tega, kako redno mislimo na svoje najglobje vrednote in v kolikšni meri odgovarjamo za svoje vedenje. Polna angažiranost zahteva vzpostavitev dinamičnega ravnovesja med porabo(stres) in obnovo energije(počitek) na vseh področjih. Ta ritmični val imenujemo nihanje in je osnovni utrip življenja. Čim močnejši je naš utrip, tem bolj polno angažirani smo lahko. Enako velja v podjetju. Delovna kultura, kakršno oblikujejo vodilni – najsi gre za večurne sestanke ali dolge delovnike ali pričakovanja, da ljudje delajo tudi zvečer in ob koncu tedna – vpliva na delovno uspešnost. Če zaposlenim dopuščajo čas za počitek, s tem vzbudijo večjo lojalnost in tudi storilnost. Namesto tega nas večina živi veliko bolj linearno. Predvidevam, da lahko na nekaterih področjih – pogosto na umskem in čustvenem – energijo izrabljamo neskončnoin da lahko učinkovito delamo brez vsakršnega vlaganja energije v druga – najpogosteje v telesno in duhovno. Tako postanemo povprečneži. Tudi narava ima svoj utrip, ritmično, valovanju podobno gibanje med dejavnostjo in počitkom. Pomislite na plimo in oseko, letne čase ter vsakodnevno vzhajanje in zahajanje sonca. Ravno tako vsi organizmi sledijo življenjskim ritmom – ptice se selijo, medvedje spijo zimsko spanje, veverice nabirajo lešnike in ribe se drstijo, vse v predvidljivih intervalih. Prav tako tudi ljudi vodijo ritmi, ki jih narekuje narava in so zapisani v genih. Motnja prilagajanja letnemu času je bolezen, ki jo pripisujemo spremembi v ritmu letnih časov in nesposobnosti telesa, da se jim prilagodi. Naše dihanje, možgansko valovanje, telesna temperatura, bitje srca, raven hormonov in krvni tlak imajo zdrave(in nezdrave) ritmične vzorce. Smo ritmična bitja v ritmičnem vesolju. Ritmičnost je naša dediščina. Ritmičnost se pojavi celo na najbolj osnovni stopnji naše biti. Zdravi vzorci dejavnosti in počitka so jedro naše zmogljivosti za polno angažiranost, čim boljše delo in trajno zdravje. Nasprotno pa linearnost neizogibno povzroči okvare in smrt. Samo za trenutek pomislite na sliko vašega EKG-ja in EEG-ja, potem pa pomislite na posledice nasprotnega – na ravno črto. V širšem pogledu so naši vzorci dejavnosti in počitka vezani na cirkadiane ritme(circa dies – »v enem dnevu«), ki tvorijo štiriindvajseturni cikel. V zgodnjih petdesitih letih prejšnega stoletja sta raziskovalca Eugene Aserinsky in Nathan Kleitman odkrila, da se v spanju pojavljajo krajši cikli, ki trajajo od 90 do 120minut. Potekajo od rahlega spanca, ko je možganska aktivnost močna in se pojavi sanjanje, do globjega spanca, ko možgani mirujejo in poteka najglobji počitek. Ta ritem imenujemo »osnovni cikel počitka-dejavnosti«. V sedemdesetih letih so nadaljne raziskave pokazale, da se 90 do 120-minutni cikli, ki jih imenujemo ultraadiarni ritmi(ultra dies – »večkrat na dan«), pojavljajo tudi v stanju budnosti. Ultradiarni ritmi vplivajo na naraščanje in upadanje naše energije čez dan. V prvem delu cikla se povečajo fiziološke meritve srčnega utripa, ravni hormonov, mišične napetosti in aktivnosti možganskega valovanja, s tem pa tudi pozornost. Po približno eni uri začne moč dejavnosti upadati. Nekje med 90 in 120 minutami začne telo težiti k počitku in obnovi. Znaki za to so želja po zehanju in pretegovanju, lakota, povečana napetost, težave z zbranostjo, nagnjenost k odlašanju ali sanjarjenju in večja pogostost napak. Sposobni smo preseči te naravne cikle, vendar le z odzivom, ki nam narekuje boj ali beg, kar preplavi telo s hormoni stresa, ki pa so namenjeni zgolj kot pomoč v sili. Dolgoročna cena za to so strupi, ki se nam nakopičijo v telesu. Le kratek čas lahko delamo s polno paro, ne da bi se izčrpali do onemoglosti. Če hormoni stresa dolgo krožijo po telesu, nekaj časa delujejo vzpodbudno, nato pa sprožijo simptome, kot so hiperaktivnost, nasilnost, nepotrpežljivost, razdražljivost, jeza, zatopljenost vase in napetost do drugih. Če dovolj dolgo zanemarjamo potrebo po ritmičnosti, se simptomi lahko prelevijo v glavobole, bolečine v hrbtu, prebavne motnje in nazadnje tudi srčne napade in celo smrt. Kadar telo potrebuje ritmičnost, pogosto sežemo po umetnih sredstvih, ki povzročijo valovanje, kadar je naše življenje preveč linearno. Ob pomanjkanju energije, potrebne za izpolnitev življenjskih obveznosti, tako včasih sežemo po poživilih, kot so kofein, kokain in amfetamini. Ko se ne moremo sprostiti po naravni poti, lahko postanemo odvisni od alkohola, marihuane in uspaval, da se umirimo. Če dnevno popijete več skodelic kave, da bi ostali budni čez dan, zvečer pa nekaj kozarcev vina ali drugih alkoholnih pijač, da bi se pomirili, samo prikrivate svojo linearnost.

Če hočemo živeti kot tekač na kratke progre, moramo razdeliti življenje na obvladljive intervale, ki se skladajo z našimi fiziološkimi potrebami in s periodičnim naravnim ritmom. Uravnovešanje stresa in obnove je koristno za vsako opravilo. Leta 1998 je ameriška vojska opravila študijo storilnosti med vojno. Merilo je bilo število zadetkov s topom v treh dneh. Prvi skupini so naročili, naj v tem času izstrelijo čim več granat, drugi pa da morajo vmes spati. Prvi dan so tisti, ki so neprekinjeno streljali, zadeli večkrat kot kolegi iz druge skupine. Naslednji dan se je točnost zadetkov čedalje bolj zmanjševala, in vodila je skupina, ki je vmes počivala. Obdobje počitka so bistvena za ustvarjalnost in notranjo povezanost. Toni postanejo glasba v prostoru med notami, tako kot besede nastanejo šele ob prekinitvah med črkami. Ljubezen, prijateljstvo, globina in obseg se krepijo ravno v razdobjih med delom. Če ni časa za počitek, utegne naše življenje zasenčiti početje, ki ni v ravnovesju s priložnostjo za obstoj.

Pred leti so v reviji Fast Company izvedli anketo z nekaterimi uspešnimi strokovnjaki o tem, kako preprečijo izčrpanost na izjemno zahtevnih delovnih mestih. Skoraj vsi so opisali zelo natančne rutine, s katerimi so se redno obnavljali. Maggie Wilderotter, predsednika podjetja Wink Communications, ki razvija interaktivne oblike televizije, je oblikovala način, ki ga sama imenuje lov na leve. »Krožim po pisarni in sprašujem ljudi, kaj delajo,« je pojasnila. »To mi omogoča, da se povežem z zaposlenimi, s katerimi običajno ne govorim. Lov na leve je zelo sprostilen – čeprav traja le trideset minut, me odvrne od urnika, ki od mene zahteva, da rinem, rinem, rinem naprej. Nikoli se nisem izčrpala do onemoglosti, ker si tega ne dovolim. Moraš si sam znati narekovati tempo in si vzeti čas za dovolj odmorov…Čas je omejen vir, od katerega vsi neskončno zahtevamo. Nanj gledam kot na priložnost, da se odločim, kako bom ta vir izkoristila.« Carisa Bianchi, predsednica in generalna direktorica oglaševalskega podjetja TBWA/Chiat/Day v San Franciscu, izkoristi čas za obnovo md pogostimi potovanji. »Na letalu nikoli ne delam. Tam ni računalnika, ni telefona, ničesar ni,« je dejala. »Berem knjige in revije ter poslušam glasbo – stvari, za katere običajno nimam časa. Vedno lahko najdeš izgovor, da delaš. Vedno je še ena stvar, ki jo moraš narediti, vendar če si ljudje ne vzamejo časa za počitek, nehajo biti produktivni.« Joe Gibbs, nekdanji trener profesionalne lige ameriškega nogometa, ki zdaj vodi podjetje z dirkalniki, počiva med dopustom. »Na koledarju si označim dneve, ko bom z družino odpotoval,« je pojasnil. »Označeni so z velikim rumenim križcem. Vsak mesec si privoščim štiridnevni vikend. Okrog božiča preživimo devet dni na smučanju ali kje na toplem.«. Bill Norman, izvršni direktor pri podjetju Herman Miller, je opisal, kako pikolovsko sestavlja svoj urnik, da poveča storilnost na delovnem mestu z zmanjševanjem motečih dejavnikov in rezerviranjem časa za obnovo energije. »Pred šestimi ali sedmimi leti sem nehal uporabljati telefonski predal in nimam mobilnega telefona,« je pojasnil. »Poznam ljudi, ki jim delo pomeni življenje in je njihovo edino zanimanje. Vendar menim, da je zelo pomembno početi stvari, ki so ti všeč, zunaj službe. Rad fotografiram pokrajino in v naravi delam bližinske posnetke. To me osvežuje in mi pomaga, da ostanem osredotočen. Fotografiranje je telovadba za ustvarjalne mišice v možganih, ki jih v poslu običajno ne uporabljam. To so tiste mišice, ki pripomorejo k intuitivnosti, kar je ključnega pomena pri sprejemanju poslovnih odločitev.«

Uravnovešanje stresa in počitka je lahko zelo učinkovito na ravni organizacij. Bruce F. vodi oddelek velikega telekomunikacijskega podjetja, Rad ima sestanke, ki so razvlečeni na tri do štiri ure brez vsakršnega premora. Zelo energično in ponosno je izjavil, da so maratonski sestanki dokaz moškosti, saj je sposobnost zbranosti na dolgem sestanku po njegovem ključno merilo za dobrega uslužbenca. Glede na njegove zahteve se morda zaposleni res prisilijo k temu, da vztrajajo na dolgih sestankih, in pri tem so nekateri očitno boljši. Nobeden pa ne more biti ob koncu štiriurnega sestanka tako zbran in pazljiv, kot je bil na začetku. Po prebiranju rezultatov storilnosti v delovnem ritmu, ki je predvideval odmore, se je odločil, da bo še sam poizkušal vključiti premore v delovnik. Kaj kmalu je ugotovil, da se je z odmorov vračal telesno bolj poln energije in tudi čustveno se je bolje počutil. Preizkušal je različne načine in končno se je odločil za dva, s katerima je lahko popolnoma odmislil delo in ki sta se pokazala za posebno koristna. Njegova strategija obnove je bila hoja v dvanajsto nadstropje poslopja, kjer je imel pisarno. Druga strategija je bilo žongliranje. Najprej se je naučil žonglirati s tremi, čez pol leta pa že s šestimi žogicami. S to dejavnostjo je lahko povsem odmislil delo in se razvedril. V nekaj tednih je popolnoma spremenil obliko svojih sestankov. V dnevni red je vključil neizogibne petnajstminutne odmore na vsakih devetdeset minut. Zahteval je, da se v tem času nihče ne pogovarja o delu. »Ljudje so razumeli, kaj želim doseči,« je povedal Bruce. »Naši odmori so sprostili ozračje celotnega podjetja. Zdaj na sestankih v krajšem času naredimo več in ob tem se tudi bolj zabavamo.«

8. ZAKLJUČEK

Torej s to seminarsko se nisem osredotočil na površinski del kariere in kontrolne točke, ampak sem šel globje, v posameznika, z namenom, da objasnim, kako delujemo na energetski ravni. Normalno delovanje na teh področjih, ti omogoča kot osebi, da se lažje udejstvuješ v tem umetno ustvarjenem svetu dela. Kariera in kontrolne točke mi zveni preveč linearno in preveč odvisno od posameznikovih ciljev, ambicij, talentov ter ostalih dejavnikov, da bi lahko pisal kaj resnično koristnega. Tako upam, da sem s to seminarsko tistemu, ki to bere pomagal malce osvetliti pogled na to, kako in zakaj smo in delujemo kot skupek energije in organskega tkiva.

9. VIRI:

J. Loehr, Schwarz T. (2003): Energija uspeha. Ljubljana: MKZ d..d.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s