Kot borci za internetno svobodo ste pomagali premagati Stop Online Piracy Act ali SOPA s tem da ste podprli 24h izpad strani kot je Wikipedia in s tem, da ste stopili v stik s svojimi zakonodajalci in jim sporočili vaše nestrinjanje. Tako glasen je bil Vaš glas da se je na Vašo stran postavil celo sam predsednik ZDA.

Ampak ne vzamite si veliko časa za počitek, saj zdaj govorimo o skupnem nastopu Washington DC-ja, Hollywooda in globalnih interesov. Filmska industrija, njeni podizvajalci in vse strani, ki imajo interese, so porabili skoraj 150mio$ za lobiranje za neke vrste Internet-centrično “proti-piratsko” zakonodajo, zato bi morali vedeti, kakšne vzvode moči to daje oblastem. In potrudili so se, le da tokrat poizkušajo implementirati nekaj veliko bolj kočljivega: ACTA oziroma Anti Counterfeiting Trade Agreement. “Kljub temu, da predlagan sporazum na prvi pogled daje signal, kot da sporazum ureja zgolj ponarejanje fizičnih izdelkov(npr. zdravila), je bilo javnosti predstavljeno zelo malo informacij o vsebini, s strani vlad, ki so se pogajale za podpis sporazuma. Tako je sedaj jasno, da gre za veliko širši obseg vzvodov moči, predvsem pa definira nove mehanizme, ki so namerjeni proti “Distribuciji interneta in informacijske tehnologije”, piše v oceni ACTA s strani budnih aktivistov pri Electronic Freedom Foundation.

“ACTA ima številna področja, ki so zaskrbljujoča iz vidika potrošnikove zasebnosti in državljanskih/civilnih pravic za inovacije in prosti pretok informacij na Internetu, še posebej je s tem mišljeno legitimno poslovanje in za razvijajoče se dežele možnost izbire politik, ki najbolj ustrezajo trenutnim prioritetam in nivoju ekonomske razvitosti,” piše v oceni Electronic Freedom Foundation. Kot je ponavadi primer pri vprašljivih, pravice-omejujočih zakonih, ACTA-katero je po poročanju Forbes.com ZDA podpisala v letu 2011 in je bila že sankcionirana tudi na Japonskem, Švici in mnogih EU deželah, je bila po večini izpogajana v senci in kot taka ni bila predmet pregleda…do sedaj.
Med tem ko se je Obamova administracija počasi distancirala od SOPA, so agresivno promovirali ACTA(celotno razkritje: proces je bil sprožen že pod Bush-ovo administracijo). Kritiki pravijo, da je doseg veliko večji kot pri SOPA, ki pelje mimo “suverene zakonodaje sodelujočih narodov” in “sili ISP-je po svetu da igrajo vlogo internetne policije”, je poročal Forbes. Ampak ACTA ni omejena samo na internet. Dogovor pravzaprav ureja stvari kot so generična zdravila in otežuje pridobitev patentov za prehrano z implementacijo
globalnega standarda na patentirana semena, kar ogroža lokalno kmetijstvo in samozadostnost na področju proizvodnje hrane po vsem razvitem svetu,” poroča Forbes.
Dobra stvar je, da ni univerzalnega razumevanja oziroma odobravanja ACTA in njenih mehanizmov za kratenje svoboščin. Dežele kot so Brazilija in Indija sta jasno proti, ker se upravičeno bojita, da bi ACTA resno ogrozila njuni ekonomiji. Internetna svoboda pa je pod napadom tudi na drugih področjih. Electronic Freedom Foundation prav tako omenja TPPA – Trans Pacific Partnership Agreement, ki je ločen sporazum, ki bi na novo definiral “globalna pravila dodeljevanja IP-jev”.

26.1.2012 Protest poljskih poslancev proti ACTA

“Vse dežele podpisnice bodo morale spremeniti svojo domačo zakonodajo in politiko tako, da bo ustrezala vsebini dogovora”, je dejal EFF v svoji oceni. “V ZDA bo po vsej verjetnosti to še bolj implementiralo kontroverzne aspekte avtorske zakonodaje. Nedavno objavljen “leak” poglavje IP vsebuje dele, ki gredo preko trenutne zakonodaje v ZDA. To dviga veliko temnih oblakov nad procesiranje državljanov, zasebnost državljanov in svobodno izražanje državljanov.”

SOPA je morda zgodovina, ampak to ne pomeni, da je boj za internetno svobod končan. Vse pravice svobodnega pretoka informacij so pod napadom.

Tirani nikoli ne prenehajo vsiljevati tiranije.

Za vse intuziaste paje tukaj link na leaked torrent file zahvaljujoč se Piratebay-u -> link na leaked ACTA torrent

Mnogo ekspertov verjame, da bo neuspešno ukrepanje glede poglabljajočih se evropskih fiskalnih problemov s strani prodanih EU voditeljev pripeljalo do kolapsa EU sanj.

Med tem profesionalci verjamejo da je spodletel poizkus ukrepanja proti ključnemu problemu ki naj bi bil, po njihovih besedah, neskončno rastoč dolg. Le tega primerjajo s kopanjem luknje vse globje. Le to pa lahko pripelje do razpada Unije in propada skupne valute.

Press TV je intervjujala Rodney Shakespeare-a, profesorja Binarne ekonomije, iz Londona.

Kar sledi je prepis intervjuja:

PRESS TV:
Torej Rodney Shakespeare, naj Vas najprej vprašamo, kaj želi Nemčija, torej če bo vprašala davkoplačevalce da bail-out-ajo Euro, v primeru, da se EU dežele poslužijo železnih fiskalnih ukrepov, kateri odstranjujejo proračunsko suverenost in pahnejo na desetine milijonov ljudi v leta in leta odrekanja? Ali ni to načrt, ki ga ima Nemčija?

RODNEY SHAKESPEARE:
Evropejci so v luknji in kopljejo globje, lahko bi celo dejali, da imajo svoje glave v pesku in riti nastavljene visoko v zraku. V vsakem primeru so se sedaj popolnoma razprodali Goldman Sachs-u in bankirjem, rezultat česar bo, da bodo ljudje v Evropi še naprej zgubljali svoje službe, imeli bodo veliko nižji standard življenja, nižje penzije, več težav, ki se bodo vlekla desetletja. Bojim se, da je taka osnovna situacija sedaj v EU in v primerjavi z Veliko Britanijo, nam že vladajo bankirji ki poizkušajo biti glavni z zlorabo finančnega sistema za kontrolo nad vsem. Situacija je zelo sramotna, spodnesti moramo to globalno elito in preiti na novo paradigmo razmišljanja. V tem trenutku pa žal ni niti najmanjšega znaka kakršnegakoli novega razmišljanja, ki bi naslovil ključni problem, to je, kot je de-facto ugotovil Max Keiser, neskončna rast dolga, ki ne more biti nikoli več poplačan.

PRESS TV:
Rodney, ali lahko v grobem komentirate nekaj ur staro novico, ki prihaja iz ortodoksnega vira, v obliki generala Martin-a Dempsey-a, ki je dejal, da se poraja izredna zaskrbljenost nad preživetjem EUR valute zaradi potencialnih nemirov in razpada Evropske Unije.

RODNEY SHAKESPEARE:
Da, v tem trenutku Američani krivijo Evropejce, ampak seveda so Američani prav tako sokrivi pri propadanju tega prevarantskega sistema kot Evropejci, ampak ima popolnoma prav. Jaz mislim da Evropa bo kolapsnila, ko bodo počili obvezniški trgi bo to udarilo po derivatih, to pa so ameriške banke same komentirale, da bo pomenilo to velike velike težave. Če pogledate maso in trg derivatov, je dovolj, da kolapsne samo 3-4% derivatov, pa je to že skoraj isto, kot celoten svetovni BDP.

PRESS TV:
Ampak kako, oprostite, da Vam skačem v besedo, kako je možno, da bi ameriški general javno objavil tako opozorilo, ali ni v tem dejanju nekaj zelo pomembnega?

RODNEY SHAKESPEARE:
Da, sporoča nekaj, ne samo zavedanje o povezanosti teh problemov, ampak kar se prav tako dogaja, predvsem v Ameriki, sproženo s strani Zionistične entitete, je da gre Amerika v vojno, zato da prikrije vse ekonomske težave. Američani želijo kriviti Evropo, in potem vse obtožbe pridejo nazaj do njih in potem bodo šli v vojno, to je glavni razlog, zakaj stopnjujejo napetosti v tem trenutku in seveda lahko stvari zelo lahko uidejo popolnoma izpod nadzora.

PRESS TV:
Torej Rodney, ali bo potem ZDA in Velika Britanija na eni strani in Evropa na drugi strani? Ali je to razlog za odhod Velike Britanije iz EU in bodo nato z ZDA?

RODNEY SHAKESPEARE:
Torej mislim da bodo razhajanja pri razpadu Evrope, ampak pada cel sistem, sistem, ki se zanaša na neskončno kreacijo denarja, na obresti od obresti in uporabo tega denarja za vse, razen za realno ekonomijo. In ker seveda ne bodo naslovili teh problemov, je pravzaprav vseeno v katero smer se bo obrnilo. Sistem pada in vojna bo sredstvo s katerim bodo to zakrili. Dejstvo pa je, da ne bodo oporekali bankirjem, kar bi pravzaprav morali storiti, kontrolirati bankirje, in potem prisiliti centralne banke držav, da izdajajo brezobrestna posojila za javne projekte, za mikro kredite, za okoljske projekte, za razpršitev lastništva pri srednjem in velikem sodelovanju, in isti mehanizem lahko uporabijo, za obvladajvanje svojih državnih dolgov. Ampak tega ne bodo storili, ker so kontrolirani z miselno naravnanostjo obresti in sesanja premoženja k temu 1% in tega sigurno ne bodo spremenili. Dokler tega ne bodo storili, je Evropa zablokirana tako kot vsakdanji ljudje prav tako kot Amerika, kjer zadeve postajajo vse slabše in slabše.

PRESS TV:
Rodney, gremo nazaj v Veliko Britanijo, in geopolitičen izpad le-te zaradi odločitve Davida Camerona, mislim saj so ostale države predstavljale del prispevkov, ki jih Velika Britanija pobere zaradi trgovanja, torej sedaj, ko se je to zgodilo, kako bodo ostale države reagirale proti veliki Britaniji v ekonomskem ali vsaj finančnem smislu? Kaj ne bo to porinilo Veliko Britanijo v še globjo recesijo?

RODNEY SHAKESPEARE:
Poglabljajoča se recesija se dogaja v tem trenutku po celi Evropi in naš izvoz bo padel in da, tudi mi smo del tega nazadovanja. Samo hitro dejstvo o Evropi, sedaj odločitve za Evropo sprejemajo popolnoma neizvoljeni birokrati, na čelu s tem belgijskim “twit-om” Ron Frey-em, ki vodi vse. Nastale bodo velika politične napetosti med ljudmi, ki nočejo te centralizacije in ljudmi ki trpijo ekonomske posledice. Zato vidim velike težave in sigurno neke vrste razpad Evropske Unije.

http://www.youtube.com/watch?feature=player_detailpage&v=BNx642Tj9cc

1) Dokumentarec, ki je dobil naziv “dokumentarec leta”: Čarovnik iz OZ-a

2) Film o finančnem zlomu Argentine:

3) Overdose – 3 delno poročilo o stanju ekonomije v ZDA

4) Prevara Obama – The Obama deception

5) Endgame

6) Midas formula -Trillion dollar debt

http://www.youtube.com/watch?v=dsrOXJwGwtk

7) The Secret History of the Global Financial Collapse

8) The money fix – film o reformi finančnega sistema

9) Money as debt – denar kot dolg

10) Skrivnostna zgodovina kreditne kartice – secret history of the credit card

11) Zaton denarja – the ascent of money

http://www.youtube.com/watch?v=QY8g_IsI_gY

12) Zadnji dnevi Lehman Brothers – the last days of the Lehman Brothers

13) socializem kot totalitarni sistem državnega kapitalizma

Globalisti se zavzemajo za “Združene države Evrope”.

Evropski globalisti izvajajo novo dejanje ekonomskega terorizma z izrabo evropske dolžniške krize za namene vzpostavitve “Združenih držav Evrope”, na čelu z predsednikom sveta evrope Hermanom von Rumpoy-em, ki je naznanil, da je pripravljen voditi skupino. Poteza, ki ima zastrašujoče podobnosti, če jo primerjamo z načrti vrhovnih nacistov, od katerih jih je mnogo ustanovnih članov EU, z namenom vzpostavitve enotne ekonomske regulacije kontinenta. Voditelji EU zastrašujejo s posledicami, če bi se države članice odpovedale euru, grozeč z ijavami, kot naprimer, da če bi euro propadel, bi to vodilo do t.i “martial law-a” in celo do državljanske vojne. Njihova “rešitev” je, da se jim preda še več moči za vzpostavitev skupne ekonomske politike na račun državne neodvisnosti, de facto vlada za celotno Evropo. “Predsednik Evropskega sveta Herma van Roumpoy je naznanil, da se je pripravljen potegovati za naslednji mandat za vodenje mesta predsednika EU, da vodi Združene države Evrope” poroča irski časopis Irish Independent.
“g,Van Rompuy je naznanil, da je pripravljen prevzeti nekončano eu-consko dolžniško krizo z novimi avtorizacijami za vzpostavitev ekonomske vlade v Bruslju”. Sočasno je britanski premier David Cameron prejšno noč dejal da mora Britanija “pustiti dežele eurocone, da se premaknejo v smeri Združenih držav Evrope s centralizirano ekonomsko politko,” poroča Daily Mail.

“Premie je priznal, da ni popolnoma prepričan ali ima Nemčija in druge dežele politično voljo da preprečijo zlom enotne valute, ampak vztraja pri tem da jim to mora biti dovoljeno, tudi če to pomeni večjo integracijo”.
Načrt, da se izkoristi dolžniško krizo za popoln odvzem ekonomske suverenosti posamezne EU dežele z oblikovanjem centralno-planskega ekonomskega komiteja – Združene države Evrope, ni samo dejanje ekonomskega terorizma, ampak je tudi osupljivo identičen s predlogom nekdanjih top nacistov. Načrti za zvezno evropsko ekonomsko vlado v imenu fiskalne odgovornosti in preprečitve grških scenarijev je zaskrbljujoče podoben načrtom skovanim v letih okoli 1940 z namenom ohranitve fašistične moči na koncu svetovne vojne s strani dveh mož, ki sta bila tudi odgovorna za ustanovitev EU.

Kot smo izčrpno dokumentirali, skupni evropski trg, predhodnik evropske unije, je ideološko skovan s strani glavnih nacistov v letih 1940, ki so hoteli ohraniti fašistično moč v primeru poraza v drugi svetovni vojni. Poročilo ameriške vojaške obveščevalne službe EW-Pa 128, znano tudi kot “Red House Report” poroča o skrivnem sestanku vrhovnih nacistov v hotelu Maison Rouge v Strasbourgu 10.8.1944. Ker so vedeli da je Nemčija na robu poraza so snovali četrti rajh – pan-Evropski ekonomski imperij bazirajoč na skupnem evropskem tržišču, natančno to k čemur kliče nov ekonomski predlog, ki ima podporo ljudi kot so Cameron in van Rompuy.
Premožni nacistični industrialci, kot je Alfred Krupp iz skupine Krupp Industries in Friderich Flick, prav tako kot top podjetja tipa BMW, Siemens, Volkswagen, so si zadali cilj ustvariti pan-evropski ekonomski imperij. Če povzamemo zgodovinarja dr.Michael Pinto-Duschinky-ga, svetovalca bivših židovskih taboriščnih delavcev, “Za mnoge vodilne idustrialce, ki so bili blizu nacističnemu režimu, je Evropa postala krinka za zasledovanje nemških nacionalnih interesov po porazu Hitlerja…Kontinuiteta nemške ekonomije in ekonomij povojne Evrope je neverjetna. Nekatere vodilne osebe v naci-ekonomiji so postale ključni graditelji Evropske
Unije.”
Temelji za EU so bili položeni s strani skupine Bildenburg v sredini 1950-ih. Bilderbergov lastni dokument dokazuje, da je bila agenda za stvaritev skupnega evropskega trga in enotno valuto, skovana s strani Bildenburgov v letu 1955. Eden od ključnih ustanoviteljev skupine Bildenburg je bil princ Bernhard iz Nizozemske, bivši nacistični SS oficir. Ideološki okvir za Evropsko Unijo pa gre še dlje nazaj v zgodovino, v 1940-ta, ko so vrhovni nacistični ekonomisti in akademiki začrtali načrt za enotno evropsko gospodarsko skupnost, agenda, ki se jo je slepo zasledovalo po koncu druge svetovne vojne. V svoji knjigi iz leta 1940 – Evropska skupnost, nacistični gospodarski minister in vojni zločinec Walther Funk piše o potrebi za stvaritev “Centralno evropske unije” in “evropskega ekonomskega prostora” in  glede fiksnih menjalnih tečajev izjavlja “Noben narod v Evropi ne more sam doseči najvišjega nivoja ekonomske svobode, ki je kompatibilna z vsemi socialnimi zahtevami, formacija zelo velikih ekonomskih območij samo sledi naravnim zakonom razvoja, meddržavni sporazumi v Evropi bodo kontrolirali ekonomske sile na splošno, mora biti pripravljenost, da se postavi v določenih primerih svoje interese za interese Evrospke skupnosti”. Koliko drugačen je Funk-ov poziv vladam, da podredijo svoje interese interesom Evrope, od poziva Jose Manuel Barroso-ta, da vztraja pri tem, da bi morale države članice vsiliti strukturne spremembe pod vplivom bolečine finančnih sankcij? Podobnost je zastrašujoča. Funkovi so-avtorji so ponavljali njegove nazore. Nacistični akademik Heinrich Hunke je zapisal “Klasična nacionalna ekonomija…je mrtva…skupnost usode ki je evropska ekonomija…usoda in obseg evropske ko-operacije je odvisna od nove enotnosti ekonomskega načrta”. Nov enoten ekonomski načrt je natanko to, kar predlagata Cameron in van Rompuy – centraliziran finančen nadzor ekonomij evrope z vladavino iz Bruslja. So-nacist Gustav Koenig je opazoval “Pred seboj imamo pravo nalogo za evropsko unijo, prepričan sem, da bo ta skupnost zdržala tudi dlje od konca vojne”. V letu 1940 je minister za propagando Joseph Goebbels naročil stvarjenje “vsesplošnega ekonomskega poenotenja Evrope”, saj je verjal da “v roku 50-ih let ljudje ne bodo več razmišljali v smislu držav”. Le 53 let kasneje je bila ustanovljena EU v trenutni obliki. Tako, sedaj imamo na eno strani Hitlerjeve najzvestejše zaveznike, ki kličejo po “ekonomskem združenju evrope”, in sedaj bivšega zunanjega ministra Nemčije
Joschka fischer-ja, ki zahteva ustanovitev “finančno nadzornega telesa z močjo, da vsili nadzor nad porabo financ države članice”. Tudi če povzamemo začetek EU, ki se je začela kot prostotrgovinska cona, se sedaj išče da bodo imeli njeni ne-izvoljeni predstavniki direkten nadzor nad nacionalnimi gospodarstvi, kar je popolnoma diktatorno, autoritarno in predstavlja anti-tezo kakršne koli demokracije ali zastopanja interesov ljudi v Evropi. In glede na to, da so se popolnoma identični nazori že zasledovali s strani enega najbolj zloglasno kriminalnih režimov v zgodovini, bi že zdavnaj moral zvoniti alarm.

Drugi top nacisti, ki so se zavzemali za stvaritev pan-evropske federalne ekonomske superdržave so bili Ribbentrop, Quisling in Seyss-Inquart, ki je govoril o “novi evropski solidarnosti in sodelovanju med ljudmi, ki bo hitro povečala prosperiteto, po tem, ko bodo državne ekonomske meje odpravljene”. Večina posameznikov, ki držijo moč v EU niso nacisti, zase mislijo da so pošteno-naravnani liberalci, ki delajo za višje dobro. Ampak EU je po svojin naravi v bistvu totalitarizem, ker se zavzema za odstranitev moči državnih vlad, ki so odgovorne svojim volilcem, in išče možnosti za centraliziranje le-teh v super-nad-državnih telesih. Prav tako se EU zavzema za odstranitev pravice svobode govora za vsakogar v poziciji vpliva, ki bi si drznil kritizirati to agendo. Dejstvo, da je EU ideja vrhovnih nacistov in industrialcev, oblikovana z namenom ohranitve diktatorskih moči in kasnejše implementacije pod taktirko skupine
bildenburg v letu 1955, dokazuje za je ves evropski sistem zastrupljen z dediščino in raison d’etre totalitarizma. Dodatno spoznanje da EU zasleduje identične ekonomske politike, katere so zagovarjali top nacisti, mnogi od katerih so ustanovni očetje EU, nas hladno opozarja, kako fundamentalni anti-demokratičen in fašističen aparat postaja EU, saj absorbira vse več moči držav članic in postavlja sebe v vlogo vrhovnega diktatorja na celem kontinentu. EU bo storila vse, da se enotna valuta ne sesuje, saj je vrhovni Bildenburgovec in profesor iz Harvarda Kenneth Rogoff pojasnil v članku v Financial times-u, da je prihodnost globaliziranega valutnega sistema močno odvisna od preživetja euro valute, ki bi skoraj 100% propadla, če bi Grki ali katerakoli druga država članica defaultnila in opustila enotno valuto. “Euro eksperiment nas je pripeljal navzkrižz celotnim mednarodnim monetarnim sistemom,” je zapisal Rogoff.

“Ali bodo naši vnuki podedovali svet z velikim številom nacionalnih valut ali svet z malo pan-državnih valut?”

Jean-Claude Trichet, bildenburgški predsednik Evropske centralne banke – ECB poziva k centraliziranemu ekonomskemu vladanju v Evropi. S tem sledi podobnemu pozivu s strani Antonio Borges-a, direktorja evropske divizije Mednarodnega denarnega sklada – MDS (International monetary fund – IMF). MDS ali IMF je orodje globalistov za t.i. loan-sharking kreditne operacije.

Video:

Kot navaja UPI, ideja najbrž ne bo zelo popularna med državljani znotraj 17-članske eurozone. “Gledano iz političnega vidika, bi bila taka poteza zelo tvegano početje. Volilci v dobro stoječih državah zelo verjetno ne bodo podprli financiranja drugih držav, ki imajo vlade, ki se same odločajo o svojih izdatkih in investicijah,” piše agencija. “na splošno obdavčitev implementira vsaj zastopanje, ampak davkoplačevalci v Nemčiji nimajo nobenega vladnega predstavnika, ki jih zastopa v Atenah.”

Trichet, bankirji in globalna elita si želijo vzpostaviti sistem, ki ima manj ponderjev ali drugače povedano, manj demokratičen, kot je obstoječi, kjer imajo državljani možnost vplivanja na trošenje davkoplačevalskega denarja. “S trenutnim mehanizmom ponderjev v Evropi, mora parlament vsake države članice, vseh 17, ratificirati posojilo Grčiji. Ta proces lahko traja mesece ali celo leta,” poroča UPI. “Če je čas odziva pomemben, bo tak sistem ponderjev odpovedal, piše v poročilu. Medtem, ko vsak parlament debatira o tej stvari, se nabira negotovost, ki odganja še tisto malo zaupanja iz borznih trgov, kar ga je ostalo. Izgube na borznih trgih se samo še povečujejo v zadnjih tednih. Načrt je, da se sesuje evropsko ekonomijo in nato predlaga enotno vlado kot zdravilo. Trichet je ključna oseba pri izgradnji modela evropskega bail-out-a, ki je narejen zato, da spodbudi bankrot Evrope.

V letu 2010 se je Trichet priključil CFR-u(Council on foreign relations) v New Yorku, kjer je ponudil ta scenarij za globalno governanco v upravljanje v stilu fevdalizma državam G-20 in kriminalni (in povezani z nacisti) Banki za mednarodne poravnave v Basel-u (BIS – Bank for international settlements Švica). Člani upravnega odbora banke BIS so naprimer predsednik FED-a Ben Bernanke in predsednik Bank of England Mervyn King. BIS je kralj loan-sharks-ov. Vodi jo notranji krog bančne elite in obvladuje večino premikajoče fiat valute v svetu. Ta denar uporablja, da zvablja vlade držav v dol IMF-u. Uporabljali so jo nacisti med 2 svetovno vojno, da so prali denar.

–>Več o BIS tukaj<–

Kljub številnim naslovnicam, ki trdijo, da so uporniški teroristi iz Benghazija prenesli svoje poveljstvo v Tripoli, po enotedenskem bojevanju v mestu, je BBC-ju ušlo dejstvo, da je ta trditev potrjena laž. Zakopano v članku “Prizori groze v bolnišnici v Tripoliju” BBC poroča, da so uporniki zgradili zasilno pristajalno stezo v gorovju Nafusa na zahodu, kjer se po poročanju BBC-ja zadržujejo, in obiskujejo Tripoli čez dan, za hitro fotografiranje le-tega. Članek nadaljuje o samooklicanih, o neizvoljenih voditeljih upornikov, o Abdul Jalil-u in drugih “ključnih voditeljih”, ki se nahajajo na vzhodu države, zaradi pomanjkanja varnosti v Tripoliju. Tam so seveda takrat, ko ti “ključni voditelji” ne klečeplazijo v Dohi, Parizu ali Rimu, pred njihovimi zahodnjaškimi sponzorji.
To vsekakor razkriva trenutno operacijo v Libiji kot obupano psihološko vojno s strani korporativnih medijev z eksplicitnim zavajanjem javnosti, v kateri se dejstva zagrebejo pod gore predvidevanj, z uporabo previdnih besedišč, nepreverjenih poročil in direktnih laži.

NATO&Uporniško morilsko klanje ustvarjajo pravo humanitarno krizo

V še enem razburljivem toku dogodkov je očitno, da uporniki nadzorujejo samo eno koncentracijo čet znotraj Tripolija, ki vedno po NATOvem bombandiranju civilne infrastrukture, pride in za seboj pusti množično morišče in socialno disfunkcionalnost. Bolnica, ki je bila prej v območju nadzora vladnih sil Ghadafija v Abu Silem-u, je bila opuščena, zaradi vdora upornikov po NATO-vem bombardiranju le-te. NATO bombe so prav tako uničile lokalno gasilsko postajo in sedaj se pojavljajo poročila o velikem številu temnopoltih afričanov, ki so mrtvi, in jih dostavljajo v delujoče bolnišnice. BBC jih je v svojih člankih odpisal kot “morebitne plačance”. Ne smemo pa pozabiti dejstva, da ima vsak narod na tem svetu, tako kot libijci, razgibano demografijo, in če pomislimo na lokacijo Libije, imajo tudi ogromno temnopoltih državljanov.

Slike in poročila se pojavljajo, o NATO podprtem genocidu na ulicah Tripolija, ki nakazujejo na ogromno uničenje infrastrukture in na specifično usmerjeno borbo proti črnim afričanom, katere so korporativni mediji odpisali kot “najbrž so plačanci”. Uporniki iz Benghazija gojijo, po dolgoročnem poročanju, ekstremistične ideologije in močno rasno&etično sovraštvo.

Spoštovani geopolitični analitik, dr.Webster Tarpley, je dolgo opozarjal, že od začetka NATO operacij v Libiji, da uporniki iz Benghazija gojijo rasno&etnično sovraštvo, ki se manifestira v pobojih, v katerih jim NATO pomaga, da se premikajo zahodno proti Tripoliju. Organizacije za človekove pravice so prepoznale ta trend, ampak so bila njihova poročila po večini utišana, in s pomočjo medijskega spin-a, odstranjena iz javne presoje in debate. Spomniti se je potrebno, da so vse države Velika Britanija, ZDA, Francija in Quatar priznale, da imajo tam svoje posebne enote in vohunske organizacije, ki vodijo prav te upornike. To pomeni, da te grozote izvajajo uporniki, ki dobivajo zračno podporo s strani NATO, orožje s strani NATO in politično podporo s strani NATO, dodatno pa te kopenske sile vodi NATO sam.

Za več preverjenih poročil okoli upornikov iz Benghazija in njihovih grozodejstvih, si preberite “Libijska vojna postane čudna“, “Libijski ne tako nobel uporniki“, “Al Qaeda: CIA vojaki od Libije do Yemen-a” in “CIA Libijski uporniki: Isti teroristi, ki so pobijali ameriške in NATO vojake v Iraku.“

Preko 1 milijon smrti letno, 62 milijonov ljudi z neto vrednostjo nic, med tem pa jo ekonomska elita pobriše z 46 trilijardami.

Povzetek: Dobrodošli v tretji svetovni vojni

Kljub narašcujocim težavam s financami, se vecina americanov ne zaveda ekonomske svetovne vojne, ki se trenutno odvija. Vse-prepričujoča korporacijska in vladna propagandna kampanija je efektivno zameglila to neverjetno realnost. Po intenzivni analizi, je očitno, da je tretja svetovna vojna vojna med najbogatejšimi 0.1% bogatih ter 99.9% človeštva. Ali, kakor smo jo poimenovali, ekonomska elita proti ljudem. Ta vojna je bila do sedaj enostranski napad. Kot pa smo v zadnjih mesecih lahko videli širom sveta, se ljudje začenjajo boriti. Naslednja analiza je statistična analiza sistemskih ekonomskih napadov proti ameriškim ljudem. Povezave s Slovenijo so osupljive, le številke so malce manjše.

Uvod

Ameriška javnost je doživela velik ekonomski napad v vseh segmentih populacije. Medtem ko so napadi v zadnjih štirih letih vse večji, so bili implementirani s tehnokratsko natančnostjo. Bili so inkrementno uvedeni ter s tem niso vlekli pozornosti nase s strani pasivne javnosti ter zato niso izzvali kakšnih večjih civilnih nemirov, med tem pa so uspešno reducirali življenjski standard za večino populacije. Kot boste videli v tem poročilu, tistih 55mio američanov, ki so bili najbolj napadeni, so bili do sedaj vzdržni zaradi začasne finančne asistence, kot naprimer boni za hrano in podaljšane ugodnosti za nezaposlene. Globalna ekonomska elita je bila zelo strateška v tretiranju ameriške javnosti, saj le-ta predstavlja največjo grožnjo njihovi kontinuirani konsolidaciji bogastva in moči. Državne populacije, ki niso tako močne, na periferiji globalnega imperija globalne elite, so bile deležne popolnoma drugačnega tretmana. V mnogo državah, ki so manjše in šibkejše, je dramatičen dvig cen hrane in stroškov življenja privedel do splošnega upora – Tunizija, Alžirija, Albanija in Egipt so bile med prvimi, kjer so se začeli nemiri. Med tem, ko se je nalezljivo uporništvo hitro razširilo skozi severno Afriko in bližnji vzhod, se prav tako širi v decentraliziranem vzorcu skozi večino sveta, v tem trenutku se širi po Evropi. Prav tako kot ameriška populacija, geografsko razdeljena evropska  ljudstva prav tako predstavljajo potencialno opozicijsko silo elitini kontinuiteti globalne dominacije. V ZDA je bila tehnokratska supresija še posebej ekstenzivna. Vse bolj ostre ekonomske in vladne politike so sistemsko erodirale civilno bogastvo, moč in pravice. Intenzivna propaganda je efektivno zamotila, zmedla, izolirala, marginalizirala in razdelila ameriško populacijo. Kljub naporom do sedaj, v luči močnega, dolgega in nevzdržnega ekonomskega trpljenja, so civilni nemiri neizbežni. Ameriška populacija, če bo dosežena kritična masa, predstavlja največjo grožnjo ekonomski eliti. V tem obziru , je ameriško ljudstvo njihov primarn nasprotnik. S pisanjem tega poročila bom jasno demonstriral resnost in obseg teh namernih sistematičnih ekonomskih napadov napram ameriški populaciji, v upanju, da lahko hitro zgradimo kritično maso zavedanja in proaktivnih državljanov.

Prvi del: Ekonomsko opustošenje

Povzetek: Po uradnih statističnih podatkih s strani statističnega urada, se je v letih 2005 – 2009, premoženje povprečnega ameriškega gospodinjstva zmanjšalo za 28%. To predstavlja izgubo 27.000USD/gospodinjstvo. Trenutno ima vsaj 62mio americanov, 20% gospodinjstev, ničelno neto vrednost. Statistični podatki, ki so navedeni zgoraj bazirajo na statistikah, za ketere je konstantno znano, da so zelo konzervativne. Vlada in korporativni mediji širijo propagando na ključnih ekonomskih statistikah, ki zamegljujejo obseg ekonomske krize. Nevidna inflacija, nezaposlenost, revščina in podatki o BDP-ju, ki poizkušajo pričarati iluzijo okrevanja, se lahko hitro razkrinkajo z nekaj raziskovanja in podrobnim pregledom podatkov. Skozi to poročilo bomo raziskali večje primere vladne ekonomske propagande. V več primerih je bila vlada prisiljena k reviziji številk zaradi dokazanih netočnosti. Vladne revizije so večinokrat nato pokazale slabše številke, ki so bile omenjene zgolj v drobnem tisku, z namenom, da se javnost ne zave pravih številk. Po vsem rečenem, smo pri veliko podatkih prisiljeni uporabiti vladno statistiko, kajti podatki v takem obsegu niso na voljo iz karšnihkoli drugih alternativnih virov.

1. Rekordna revščina

Metodologija statističnega urada je katastrofalno napačna oziroma zelo zastarana. Urad meri revščino na podlagi matrike stroškov življenja vzpostavljene v letih 1955 – 56. Ignorirajo mnoge ključne faktorje, kot so povečani stroški zdravstvene nege, otroške nege, stroškov transporta in mnogih drugih osnovnih stroškov. Prav tako ne merijo geografsko bazirajočih življenjskih stroškov. National Academy of Science, ki dobiva malo ali nič pozornosti korporativnih medijev, nam daje veliko bolj točno oceno revšcine, saj vštevajo vse prej naštete variable osnovnih življenjskih stroškov. Najnovejši podatki statističnega urada razkrivajo, da je v revščini v letu 2009 živelo 14.3% odstotka populacije oziroma 43.6milijona ljudi. Med tem, ko je to neverjetna številka, ki predstavlja največje število vseh časov o ameriški revščini, in dramatičen dvig za 4mio ljudi od leta 2008, je to zelo nizka ocena. Lansko leto, po moji analizi podatkov, ki so izhajali iz National Academy of Science, sem predvideval, da je vsaj 52mio američanov v revščini. Nedavno je National Academy of Science objavil sveže podatke, ki so potrdili moje trditve. Razkrivajo, da je 52.765.000 američanov, 17.3% populacije, živelo leta 2009 v revščini. Stopnja revnosti za otroke je še višja. Po podatkih statističnega urada je 15.5.mio ameriških otrok živelo v revščini v letu 2009, kar je 20% vseh otrok. Številka je od leta 2000 poskočila za 28%, od leta 2008 na 2009 se je povišala za 10%. Če povzamemo podatke National Academy of science pa vidimo, da je število otrok, ki so živeli v revščini v letu 2009 18.8mio, kar je 24%, skoraj 1 od 4 otrok torej. Obenem pa se zelo hitro povečuje število otrok, katerih družine so nedavno padle v revšcino. Vsak dan se v ameriki rodi v revščino 2573 otrok. Devet večjih ameriških mest ima stopnjo revščine prebivalstva preko 25%. Pomembno je dodati, da se na podlagi ključnih indikatorjev, kot boste videli v tem porocilu, te številke še povečujejo od 2009. Prav tako je potrebno upoštevati, da se bodo v okviru programa zmanjšanja deficita, ukinili mnogi programi proti revščini, ki trenutno pomagajo desetinam milijonov američanov. Študija National bureau of economic research ocenjuje, da bi se stopnja revščine podvojila brez teh programov. Napoveduje se, da bo dogovor o zgornji meji zadolževanja in plan nižanja deficita, porezal okoli 50% sredstev, ki bo pripeljal skupno število ljudi, ki živijo v
revščini na 80mio ljudi oziroma 26% populacije.

2. Rekordna negotovost pri hrani

Za še eno razkrivajočo statisticno kategorijo, ki se zelo hitro povečuje, lahko pogledamo število američanov, ki trenutno preživijo z boni za hrano. V letu 2005 je 25.7mio američanov potrebovalo bone za hrano, trenutno pa se 45.8mio ljudi preživlja z njimi. Medtem pa kongres ukinja financiranje za programa bonov za hrano, Department of Agriculture pa ocenjuje da bodo le-te potrebovalo še 22.5mio ljudi. Kar prinese neverjetno številko američanov, ki so odvisni od njih, in sicer 68.3mio.
3. Rekordna brezposelnost

Medtem ko “uradna” stopnja nezaposlenosti lebdi okoli 9%, torej 14mio ljudi, so te vladne ocene ponovno zelo varljivo nizke. Edini razlog, zakaj je nezaposlenost pod 10% je ta, da je na milijone dolgoročno-brezposelnih ljudi in ljudi s polovičnim delovnim časom, preprosto izpuščenih iz “uradne” statistike. John Williams iz www.shadowstats.com, ima konstantno dokazano metodo spremljanja nezaposlenosti, ki omogoča veliko bolj točno oceno celotne situacije. Strašljivo, kot se sliši, če uporabite njegovo SGS metodo, ki šteje vse ljudi, ki potrebujejo redno zaposlitev, pridemo do številke 22.5%, kar je rekord vseh časov, saj 34mio vseh američanov potrebuje službo. SGS se računa po sledeči metodologiji:
“Sezonsko prilagojena SGS Aletrnate Unemyployment rate odraža trenutno metodologijo nezaposlenosti popravljeno za dolgoročno odslovljene delavce, ki so odpisani iz uradne eksistence, vključujoč kratkorocno izbrisane in druge marginalno odpisane delavce, skupaj z vsemi, ki so prisiljeni delati s skrajšanim delavnikom, ker ne morejo najti redne zaposlitve za polni delovni čas.” Za povrh je statistična kategorija, ki meri odstotek populacije, ki trenutno dela, padla na 27-letno dno, na 63.9%. Trenutno je rekordnih 6.3mio ljudi brezposelnih že več kot 6 mesecev. Prav tako se je povprečni čas, ki je potreben za brezposelno osebo, da najde zaposlitev, dvignil na rekordne nivoje in sicer 40.4 tedna. Ker podjetja aktivno odpuščajo in outsource-ajo službe preko oceana, se je nezaposlenost ponovno začela hitro povečevati. Odpušcanja v privatnem sektorju so se v juliju povečala za 60% napram juniju in so na 16 mesečnih vrhovih. Od decembra 2007 do danes smo izgubili 10.6mio služb. Z implementacijo krčenja državnega in zveznega proračuna, odpuščanje v javnem sektorju prav tako hitro narašča. Sodeč po podatkih Center on budgedt and policy priorities so od avgusta 2008 lokalne in zvezne oblasti porezale 577.000 služb. Economic policy institute ocenjuje, da bo krčenje v novem deficitnem programu privedlo še do dodatnih 1.8mio izgubljenih služb. Od novih služb, ki so bile dodane v letu 2010, jih je 60% v področju nizkih plač. Od decembra 2007, je uradna stopnja brezposelnosti zakrivala dejstvo, da je bilo 2.8mio služb s polovičnim delovnim časom. Analiza podatkov preko zadnjih 12 mesecev s strani National Employment Law Project-a, je pokazala, da dobro plačane službe pospešeno izginjajo, medtem ko se nizko-plačane službe uporabljajo za maskiranje bridke krize nezaposlenosti:
-nizko-plačane industrije so prispevale 23% izgube delovnih mest v tem obdobju, ampak so prispevale tudi 49% vseh novih delovnih mest
-srednje-plačane industrije so prispevale 36% izgub služb v tem obdobju, prispevale so 37% rasti delovnih mest
-visoko-plačane industrije so prispevale 40% izgub služb, ampak le 14% novih delovnih mest

4. Padajoči prihodki

Med tem, ko se je strošek življenja od 1990 – 2010 povečal za 67%, je prihodek delavcev padel. Po zadnjih uradnih podatkih s strani IRS, je samo v letu 2009 povprečni dohodek padel za 6.1%, izguba v višini 3.516$/zaposlenega samo v tem letu. Povprečen dohodek se je znižal za 13.7% od 2007 – 2009, kar predstavlja 8.588$ izgube na delavca. Vzrok za te padce je dramatično povišanje plač vodilnih CEO-jev. Plača CEO-jev se je konstantno povečevala leto za letom od 1975 – 2010, delavska produktivnost se je povečala za 80%. V tem časovnem okviru se je plača CEO-jev in 0.1% prebivalstva – ekonomska elita poštiristotila. Da bi razumeli efekt plač CEO-jev, ki ga imajo na padajoč delež delavskih plač, po analizi podatkov iz leta 2008, je glavni novinar za davke David Cay Johnston povzel sledečo statistiko:
“Če bi se rast dohodkov od 1950 – 1980 povečevala z istim tempom naslednjih 28 let, bi 90% ljudi v 2008 prejelo 68% višje plače…to bi pomenilo povprečni dohodek za veliko večino ljudi v višini 52.051$ oziroma 21.110$ več, kot so bili dejanski prihodki v letu 2008. Kako drugačna bi bila danes amerika, če bi tipična družina imela 406$ več na teden…”
Šokantno kot to je, v zadnjih dveh letih so delavci izgubili še večji delež prihodkov na račun plač CEO-jev. Samo v zadnjem letu so plače CEO-jev poletele za 28%. Če primerjamo 2009 in podatke v zadnjem poročilu Dollar&Sense, so delavci izgubili skoraj 2 trilijarde $ v plačah samo v tem letu:
“V letu 2009 so lastniki delnic, bankirji, brokerji, hedge-fund čarovniki, visoko plačani vodilni kader korporacij in middle managment pobasali (v obliki dohodkovnih benefitov in korporativnih letal) 1.9 trilijarde $, denar, ki bi 40 let nazaj šel kolektivno za plače proizvodnih delavcev v obliki višjih plač. Slabe kot so te številke že, je potrebno razumeti, da se je napad na ameriške delavce od leta 2009 močno povečal. Od 2009 do četrtega četrtletja 2010 je 88% rasti dohodkov prišlo na račun korporativnih dobičkov (za CEO-je), medtem ko je samo 1% šel za delavce. Kot je NY Times pisal v članku z naslovom “Naša banana republika”, je od leta  1980 – 2005 “več kot 4/5 skupnega povečanja v ameriških prihodkih šlo v žepe najbogatejšega 1%.” Torej, slabo kot je že bilo, od leta 2005 se je še poslabšalo, kot je Zero Hedge poročal pred nedavnim, je “delež prihodkov delovne sile padel na najnižji nivo v moderni zgodovini”. Če potegnemo črto, kot statistika jasno demonstrira, se ti trendi slabšajo vsako leto in ekonomski napadi na navadne američane se dramatično povečujejo.

Drugi del: Ekonomska elita

“Je že res, da je vojna med družbenimi sloji, ampak je moj sloj, sloj bogatih, ki vodi to vojno, in zmagujemo”
-=Warren Buffet, član upravnega odbora in CEO Berkshire Hathway-a=-

5. Koliko bogastva ima ekonomska elita?

Med tem, ko 68.3 milijona američanov le s težavo najdejo dovolj hrane za preživetje in plače padajo za 90% populacije, je bogastvo ameriških milijonarskih gospodinjstev doseglo zgodovinske vrhove. Povzemajoč ekstenzivno študijo podjetja Deloitte imajo ameriška milijonarska gospodinjstva 38.6 trilijarde $. Za povrhu pa ocenjujejo, da imajo še dodatnih 6.3 tiriljarde $ skritih na offshore računih. Skupaj imajo milijonarska gospodinjstva okoli 45.9 trilijarde $ v bogastvu, večino le-tega je v lasti zgornje 1/10 od 1% populacije. Če to že samo po sebi ni dovolj ostudno, vam lahko demonstriramo, kako je globalna industrija popolnoma zmanipulirana, Deloitte-va analiza napoveduje, bazirajoč na trenutnih trendih, da bodo ameriška milijonarska gospodinjstva videla 225% povečanje bogastva na 87.1 trilijarde $ do leta 2020. 1 trilijarda je 1000 milijard = 1.000.000.000.000. Da si boste lažje predstavljali to številko. Lansko leto je bil celoten strošek, da so preko kuponov s hrano nahranili 40milijonov američanov 65 milijard dolarjev = 0,065 trilijarde $. Če računamo še na bogastvo, ki je skrito v offshore računih, napovedujejo, da bodo imeli okoli 100 trilijard $ premoženja v naslednjem desetletju. Vzemimo v obzir, da po zadnjih podatkih IRS-a 0.076% prebivalstva v ZDA zasluži preko 1mio $ letno (podatek za leto
2009). Najvišja razpredelnica oziroma najvišji razred za letni prihodek je 50mio $ in več. Samo 74 američanov je v tej elitni skupini. Povprečen dohodek v tej kategoriji je bil 91.2 mio $ v letu 2008. Neverjetno kot je, v letu 2009 je bilo povprečje že 518,8mio $ oziroma okoli 10mio $ na teden. To pomeni, da je v luči recesije najbogatejših 74 američanov svoje bogastvo v enem samem koledarskem letu povečalo za 5-krat. Teh 74 ljudi je zaslužilo več denarja, kot 19 milijonov delavcev skupaj. V kontekstu, če pogledamo celotno sliko, ima najbogatejših 400 ljudi v ZDA toliko bogastva, kot ga ima 154mio američanov skupaj. To pa je 50% cele države. Vrhnjih 1% ekonomske elite v ZDA ima sedaj rekord, 40% vsega bogastva in imajo več bogastva, kot 90% vse ameriške populacije.

6. Kdo vlada Ameriki? Predstavljamo ekonomskih top 0.1%

Tukaj je analiza investicijskega managerja Wiliam-a Domhoff-a za mega bogate stranke, ki analizira vrhnjih 0.5% populacije. Je tudi profesor sociologije in avtor Who rules America? “Za razliko od tistih v spodnji polovici top 1%, tisti v zgornji polovici, posebej pa še tisti v 0.1%, si lahko pogosto izposojajo skoraj zastonj, lahko obdržijo dobičke in proizvodnjo izven Amerike, držijo osebne finance in sredstva v davčnih oazah, lahko strmoglavljajo trge in gospodarstva, vplivajo na zakonodajo v ZDA. Imajo dostop do najboljših računovodskih firm, davčnih in drugih odvetnikov, številnih svetovalcev, managerjev za privatno premoženje, mrežo drugih premožnih in vplivnih prijateljev, lukrativnih poslovnih priložnosti in mnogo drugih ugodnosti. Ljudje v vrhnjem 0.1% prihajajo iz različnih ozadij ampak je zelo neobičajno da srečamo koga, od katerega bogastvo ni nastalo z direktno ali indirektnio udeležbo v finančni in bančni industriji. Večina ekonomske škode, s katero se sooča dandanes ZDA je bila povzročena s strani vrhnjih 0.1%, in zaradi tega profitirajo na veliko. Naprimer v Q1 (prvi kvartal) leta 2011, so ameriške vodilne korporacije poročale 31% rast dobička in 31% zmanjšanje davkov, slednji zaradi outsourcanja dobička v dežele z nizkimi davki. Leto 2010 je bilo rekordno leto za kompenzacije na Wall Streetu, med tem, ko so kompenzacije korporativnih CEO-jev rasle za več kot 30%…V letu 2010 je ducat največjih podjetij, vključno z GE, Verizon, Boeing, Wells Fargo in FedEx plačevalo ZDA davke po stopnjah -0.7% in -9.2%. Produkcija, zaposlitve, dobički in davki so bili vsi outsourcea-ani…Lahko bi nadaljeval v nedogled ampak dejstvo je: zelo kompleksen in večinoma diskreten set zakonov in zakonskih izjem se je implementiral s strani tistih, ki so na vrhu dometa ameriškega finančnega sistema. Dovoljuje jim da ščitijo in povečujejo svoje bogastvo in bistveno vplivajo na ameriške politične in zakonodajne procese. Imajo pravo bogastvo in pravo moč. Navadni državljani v spodnjih 99.9% se po večini ne zavedajo teh sistemov, ne razumejo kako delujejo, najverjetneje v njih ne
bodo sodelovali in imajo malo možnosti da se prebijejo v top 0.5%, še manj pa da pridejo v top 0.1%…ameriški dream da obogatiš je zgolj samo dobro promovirana fantazija, ki spodnjih 99.5% pusti v upanju na boljše in preprečuje socialno in politično nestabilnost. Možnosti, da pridete v vrhnjih 0.5% so zelo majhne in vrata se držijo trdno zaprta s strani tistih, ki so tam notri.” Da prideš v vrhnjih ekonomskih moraš imeti gospodinjski prihodek preko 27mio $ letno. Če pogledamo nekaj teh centralnih igralcev, ki so povzročili to ekonomsko krizo, bomo opazili, da so člani te ekonomske elitne skupine.
Bivši CEO Goldman Sachs-a in Bushev finančni minister Hank Paulson je že pridobil okoli 700mio $, preden se je preselil na finančno ministrstvo ZDA v letu 2006. Trenutni CEO Goldman Sachs-a CEO Lloyd Blankfein in nekaj ostalih izvršnih direktorjev Goldman Sachs-a so prejeli 111.3mio $ v bonusih. Blankfein je vzel domov 24.3mio $, kot del 67.9mio $ velikega bonusa, kateri mu je bil dodeljen. Goldmanov predsednik Gary Cohn je vzel domov 24mio $, kot del 66.9 mio $ velikega bonusa, kateri mu je bil dodeljen. Goldmanov CFO David Viniar in bivši so-predsednik Jon Winkelried sta oba odnesla domov preko 10mio $ v bonusih. Citigroup-ov CEO Vikram Pandit je pravkar vzel domov 80mio $, kar lahko skupaj nanese več kot 200 mio $ v bonusih in kompenzacijah. Na vrhu seznama je JP Morgan-ov CEO Jamie Dimon, ki je vzel domov 90mio $.
Če mislite, da ti ljudje v tem dohodkovnem razredu ne obvladujejo ameriškega političnega procesa, niste pozorni. Po tem, ko so naredili to krizo, so pripravili vlado, da jim je dala trilijarde dolarjev v obliki davkoplačevalske podpore, po tem, ko so to dobili, pa so si  izplačali rekordne bonuse. Leto 2009 je bilo rekordno leto vseh časov, saj so si Wall Street executive direktorji izplačali skupno vsoto 145 milijard $ (1 milijarda = 1000 milijonov). Nato so v letu 2010n dvignili letvico še višje, saj so prekašali rekord in odnesli dodatnih 149 milijard $. Drznost teh dejanj je osupljiva. Če bi iskali groteskno bolj pohlepne ljudi, kot so direktorji na Wall Stretu, bi se to zdelo nemogoče. Ampak močna konkurenca so CEO-ji zdravstvenih zavarovalnic. Kot je poročal LA Times:
“Vodje Cigna-e, Humana-e, UnitedHealth-a, Well Point-a in Aetne so bili v letu 2009 skoraj 200 mio $ kompenzacij, med tem ko se odpušča tudi do 39% delovne sile…H.Edward Hanway, bivši CEO (chief executive officer) zavarovalnice Cigna v Filadelfiji, je na vrhu visoko-plačanih direktorjev, zahvaljujoč paketu za upokojitev v višini 110.9mio $. Cigna je plačala Hanway-u in njegovemu nasledniku, David-u Cordani-ju, lansko leto skupaj 136.3mio $. Ron Williams, CEO Aetna Inc. iz Hartford-a, Conneticut, je zaslužil skoraj 18.2mio $ v skupnih kompenzacijah, v letu 2008 pa 24.4mio $.”
Aetna-in CEO Ron Williams si je opomogel iz svojega slabega leta v letu 2009 in v letu 2010 zaslužil 72mio $. V luči tega obscenega dobičkanja v industriji zdravstvene nege, ni presenetljivo, da američani plačujejo več za zdravstveno nego kot katera koli druga nacija v svetu. Pravzaprav so američani prisiljeni plačati 2x več, kot večina narodov in dobijo v zameno slabšo kvaliteto. Kot so zdravstvene zavarovalnice priznale, so nižale dobičke ker si ljudje z zdravstvenim zavarovanjem še vedno ne morejo privoščiti, da gredo k zdravniku in so to tudi prenehali početi, razen če ni res absolutna nuja. Z več kot 50mio ljudi, ki si ne morejo privoščiti zdravstvenega zavarovanja in naraščajočih stroškov, ni presenetljivo, da je preko 60% vseh osebnih bankrotiranj povezanih z računi za zdravstveno oskrbo. Pravzaprav 75% vseh bankrotirancev zaradi zdravstvenih računov ima zdravstveno zavarovanje. V tej ekonomski elitni  skupini imamo tudi vojno dobičkarstvo s strani naftnih podjetij, katere so same po sebi v večinski lasti bank z Wall Street-a. Največjih 5 naftnih podjetij, med tem ko so cene goriv poletele v nebo, je izsililo 36 milijard $ dobička v zadnjem četrtletju. Ta podjetja dobijo tudi povprečno 6 milijard $ na leto v davčnih kompenzacijah.

7. Davčne olajšave za bogate, rezanje proračunov za ostale

Da naprej demonstriramo, kako so mega-bogati prevzeli nadzor nad našim političnim procesom, vzemimo v obzir, da je najbogatejših 400 američanov v letu 1995 plačalo 30% davek na njihove prihodke. Danes plačujejo zgolj 18%. Pravzaprav je 1470 američanov v letu 2009 zaslužilo preko 1mio $ in niso plačali NOBENIH davkov. Povprečen davek za milijonarje je bil v letu 22.4%, v letu 1995 30.4%. Povprečen milijonar prihrani 136.000$ na leto zaradi znižanih davčnih stopenj. Če pogledamo dolgoročno na količino denarja, ki so ga najbogatejši ljudje in najbolj profitabilne korporacije plačale, vidimo, da je ta dramatično padla napram letu 1995. V letu 2010 je
korporativni davek znašal samo 8.9% celotne pobrane mase davkov. Korporativni davki so znašali 4.3% BDP-ja v letu 1995, v letu 2010 pa samo še 1.3%.

Tretji del: Popolna nevihta na obzorju
(Neenakost=dolg=odrekanje=civilni nemiri=Inflacija + Deflacija=Stagflacija)

Rezi davkov za mega-bogate so pripeljali do rekordne neenakosti v bogastvu in so povzročili rekorden deficit. Medtem, ko je 0.1% najbogatejših ustvarilo ta deficit, demokrati in republikanci poizkušajo izvesti drakonske reze budžetov vitalnih socialnih storitev, ki so uperjene proti revnim, srednjemu razredu, starejšim in bolnim, obenem pa podarjajo milijarde letno v obliki olajšav korporacijam.(neenakost=dolg=krčenje). Ameriška vlada je, da bi nadomestila izpad davčnih prihodkov mega-bogatih, znižala dohodke američanom s prevzemanjem ogromnih količin dolga.(neenakost=dolg). V zelo neenaki družbi bo masiven dolg vedno ustvarjen, dokler fragmentacija družbe ne doseže točke preloma, ko si tisti, ki so zadolženi, ne morejo več privoščiti poplačila dolga, brez da stradajo do smrti. Sedaj dosegamo to točko preloma. (neenakost=dolg=odrekanje=civilni nemiri).

8. Kreditni suženjstvo

Vzdrževani služabnik je postal zadolženi državljan.

Kot smo prej omenili, so se stroški življenja v obdobju 1990 – 2010 povečali za 67%, medtem, ko so plače stagnirale in se zmanjšale. Ker je državni dolg dosegel rekordnih 14.6 trilijarde $, je skupni osebna zadolženost že preko 16 trilijard $. Potrošniški dolg je 2.5 trilijarde $. Dolg na kreditnih karticah je 805 milijard $ in študenstki dolg sedaj presega 1 trilijardo $. Očitno, večji kot so dolgovi, bolj moraš porezati trošenje in s tem imaš manj denarja da kupiš nove stvari.(Debt=austerity). Medtem pa nad družbo divja popolni vihar, saj družba razpada in pada v ekonomsko spiralo smrti – stroški zdravstvene oskrbe, hrane in goriva gredo v nebo, medtem, ko padajo vrednosti dohodkov in vrednosti domov oziroma nepremičnin.(Inflacija + deflacija = stagflacija). V luči teh pogojev ni čudno, da preko 250 mio američanov, spet rekordna številka, živi od plačilnega čeka do plačilnega čeka le s težavo.

9. Inflacija

Strošek izobrazbe na koncu zakoplje mlado osebo v dolg, za katerega bo potrebovala velik del svojega življenja, da ga bo odplačala…če ga sploh bo. Če upoštevamo rastoče stroške življenjskih stroškov, in padanje možnosti za pridobitev službe, ki bo omogočala odplačilo tega dolga, je zelo verjetno, da bo celoten mladi del populacije živel celotno življenje zaklenjen v spiralo dolga, iz katerega se nikoli ne bodo mogli izkopati.

Inflacija propagande

Ko Bureau of labor statistics poroča o inflaciji, se moramo zavedati, da je le-ta od leta 1980 že 2x spremenil metodologijo računanja inflacije, da zakrije resnost in obseg le-te, podobno, kot zakrivajo obseg nezaposlenosti. V indeksu CPI, ki meri inflacijo so močno diskontirali vpliv energije, hrane in izobrazbe, torej tri najbolj bistvene stroške večine ameriških gospodinjstev. Da bi razumeli pomembnost njihove revidirane metodologije, trenuten CPI kaže 3.6% letno. Ampak če uporabimo metodologijo izpred leta 1980, preden jo je predsednik FED-a Alan Greenspan spremenil, izračunamo številko 11.1%, trikrat slabše, kot je uradna CPI danes. Torej med tem ko vlada in FED trdita, da je inflacija nizka, pri 3.6% v zadnjem letu, so cene hrane zrasle za 39% in cene goriv v ZDA za 34% v istem časovnem okviru. Povišanje cen goriv v zadnjem letu skriva obseg inflacije na področju cen goriv, saj je bencin trenutno 125% dražji kot v decembru 2008, saj se je povišal iz 1.67$ na galono na 3.75$ na galono.

Skriti davek

FED-ova strateška politika, ki jo poznamo kot Quantative easing ali QE je bila pomemben faktor pri dvigu stroškov osnovnih potrebščin, saj namenoma stimulira inflacijo, med tem ko zmanjšuje vrednost dolarja. Če pogledamo njihov nedavni QE2 program, je doalr izgubil 7.5% vrednosti od januarja 2010 do marca 2010. Od avgusta 2010 do marca 2010 je dolar izgubil 17% vrednosti. Da bi razumeli kako se to odraža v obliki skritega davka, pomislite, da, če bi imeli 10.000$ v banki, bi v tem času izgubili 1700$ v kupni moči. Tako bi vaših 10.000$ sedaj bilo vrednih samo 8300$. V istem času pa je cena goriv in hrane drastično poskočila.

Fantomsko okrevanje

Z nižanjem vrednosti dolarja FED prav tako napihuje delniški trg z ustvarjanjem vtisa, da delnice rastejo, ki merjene v dolarjih, tudi rastejo. Ampak v realnosti je njihova vrednost padla. Da bi razumeli kako varljiva je ta strategija, torej strategija podobe rastočega trga, poizkusimo izmeriti vrednosti delnic v zlatu:

Dow/Gold chart od januarja 1 2003 – august 8 2011
Investitor Michael Krieger pojasnjuje:
“Kot vidite je padajoči trend delnic v realni vrednosti popolnoma živ in so pravkar dosegle novo dno, pod prejšnjo najnižjo vrednostjo iz leta 2009. V bistvu so v letu 2009 delnice zrasle začasno v realnosti, ampak gledano 2009 v celoti so še vedno 5% v minusu. Potem lansko leto, delnice so bile 14% nižje merjeno v zlatu. In sedaj, kljub manjšemu rally-u zgodaj v 2011, delnice v smislu zlata, izgubljajo 23% v letu do danes.

Dolar proti zlatu

Ko primerjamo vrednost dolarja napram vrednosti zlata, je dolar izgubil neverjetnih 84% vrednosti od leta 2000. V letu 2000 je bilo zlato vredno 2000$/unča, 8.8.2011 pa je zlato vredno 1725$. V bistvu vrednost dolarja še vedno pada, medtem ko vrednost zlata še vedno raste.

Stagflacija

Vsi ti dejavniki skupaj so ustvarili popolno nevihto stagflacije. 90% američanov ima padajoče dohodke, vrednost dolarja pada, cene najnujnejših potrebščin rastejo, med tem ko eno od večjih sredstev, ki ga američani imajo – hiša, prav tako izgublja na vrednosti. Že 28% američanov dolguje več na svoji hipoteki, kot je trenutna vrednost njihovega doma. Zaradi odvzemov nepremičnin od leta 2007 je že 10.4mio ameriških družin izgubilo svoj dom. Amherst Securities, vodilni broker/trgovec, ki je osredotočen na investicije povezane s hipoteko ocenjuje, da je ogroženih še dodatnih 10.8mio domov v naslednjih šestih letih. To bo očitno nadaljevalo trend
padajočih vrednosti domov.

10 Pretepene množice

Soočeni z velikimi finančnimi problemi, zakaj američani ostajajo pasivni?

Z neverjetno vsoto obgastva, desetine trilijard dolarjev, ki jih imajo vrhnji 0.1% ameriškega prebivalstva, imamo danes najvišjo stopnjo neenakosti bogastva v vsej ameriški zgodovini. Niti Robber Barons iz Gilded Age niso bili tako pohlepni, kot moderna ekonomska elita. Kot je slavni ameriški filozof John Dewey nekoč dejal: “Nič takega, kot je svoboda ali efektivna moč posameznika ali razreda, ne obstaja, razen v relaciji do svoboščin, ki jih vladajoča moč dopušča drugim posameznikom, skupinam ali razredom”. V članku Ekonomska elita proti ljudem, sem poročal o strateškem zadrževanju bogastva pred 99% ameriške populacije skozi celotno obdobje pretekle generacije. Od sredine 1970-ih je delavska produkcija in kreiranje bogastva eksplodirala. Kot statistika skozi to poročilo dokazuje, je bilo dramatično povečanje v bogastvu absorbirano skoraj v celoti samo s strani ekonomskega vrha 0.1% prebivalstva, z večino le-tega akumuliranega pri 0.01% populacije. Če se čudite, zakaj se kritična masa ljudi, ki komaj preživi skozi mesec, še ni uprla z ogromno silo in nagnala mega-bogate aristokrate iz mesta, si poglejte dva zelo pomembna dejavnika:
1) Ljudje so zaposleni z ohranjanjem svojega standarda življenja in vso energijo porabijo zato, da obdržijo, kar malega imajo.
2) Ljudlje imajo zelo malo znanja o tem, koliko bogastva je bilo konsolidiranega znotraj 0.1% ekonomske elite.
Upoštevajoč prvi faktor, je očitno, da so ljudje pobiti psihološko in finančno. Poročilo v Guardianu z naslovom “Negotovost brani super-bogate pred besnenjem srednjega razreda,” namiguje, da so ljudje tako obupno zaposleni s tem, da ohranijo, kar imajo in so prezaposleni z gledanjem navzdol, namesto da bi pogledali navzgor. “Kot vam bodo povedali psihologi je strah pred izgubo močnejši, kot obeti za dobiček. Opotekajoč srednji razred gleda navzdol bolj prestrašeno, kot gleda navzgor, še posebej v recesiji in počasnem okrevanju.” Upooštevajoč drugi dejavnik, ljudje ne razumejo, koliko bogastva je bilo zadržanega pred njimi. Povprečna oseba ni nikoli videla osebno, presežka bogastva in luksuza, v katerem živijo mega-bogati. Neenakost bogastva je postala tako ekstremna in bogati so postali tako distancirani iz povprečne družbe, da je to tako, kot da bogati obstajajo v neki zunanji stratosferi izven zmožnosti dojemanja povprečne osebe. Kot navaja zgoraj omenjen članek v Guardianu:

“…ker nimajo dnevnih stikov z bogatimi in imajo malo informacij kako živijo, ljudje preprosto niso razmišljali o neenakosti, niti ne smatrajo bogatih kot direktnih tekmecev za resurse. Kot sociolog Garry Runciman opaža: “Zavist je čustvo, ki ga težko vzdržuješ preko široke socialne razdalje…Še dandanes mnogi podcenjujejo nagrade bankirjev in CEO-jev. Vrhunska plačila so dosegla take nivoje, podobno kot medplanetarne razdalje, kaj te številke pomenijo je težko dojeti.”

Pravzaprav povprečni američan močno podcenjuje gromozansko neenakost bogastva, ki jo trenutno imamo. Ta anketa, ki je bila objavljena v NY Times, razkriva, da američani mislijo, da je naša družba veliko bolj uravnotežena, kot je v resnici:
“V nedavni raziskavi američanov, moj kolega Dan Ariely in jaz ugotavljava, da američani drastično podcenjujejo nivo neenakosti bogastva v ZDA. Zadnji podatki nakazujejo, da ima najbogatejših 20% američanov v lasti 84% vsega bogastva, ljudje pa so v anketi ocenjevali, da imajo v lasti samo 59% bogastva, misleč, da je vse bogastvo v ameriki bolj enakomerno razdeljeno med revnejšimi američani. Še več, ko smo jih vprašali, kako naj bi po njihovem bilo razdeljeno bogastvo, so anketiranci zahtevali bolj enakomerno porazdelitev bogastva, 20% najbogatejših naj bi imelo samo 32% vsega bogastva. To so dejali tako republikanci kot demokrati, revni in bogati, vse anketirane skupine so priznale nekaj neenakosti, ampak njihov ideal je bil veliko bolj enakomerno porazdeljen, kot so trenutni nivoji.” Poanta vsega je, da se prevladujoča večina ameriškega prebivalstva ne zaveda ogromnega bogastva, ki je na kocki. Celotna generacija je ustvarjala bogastvo 35 let in sedaj je 99% blokiran dostop do le-tega. Ker se povprečni američan nikoli ni osebno zavedel ali ni izkusil tega bogastva, tudi ne more razumeti, kaj je mogoče, če se samo delček tega bogastva uporabi za izboljšanje družbe kot celote. Pravzaprav v luči moderne tehnologije in bogastva, nebi bilo potrebno nobenemu ameriškemu državljanu
živeti v revščini. Statistika sedaj jasno nakazuje, da živimo v neo-fevdalni družbi. Če se primerjamo z najbogatejšimi 0.1% populacije, ki sedijo na trilijardah dolarjev, smo moderni služabniki, ključno zmanipulirani kmetje. Dejstvo, da ogromno število američanov komaj shaja iz meseca v mesec, medtem ko se trilijarde dolarjev konsolidirajo pri majhnem odstotku prebivalstva, je zločin proti človeštvu. Tistega dne, ko bo povprečni američan dojel, koliko bogastva je bilo konsolidiranega pri samo 0.1% prebivalstva, se bo zgodil velikanski upor in vsi podkupljeni politiki bodo nagnani iz mesta. Naslednjič, ko vam bo težko in se boste borili, da boste poklopili
oba konca meseca, se samo spomnite na trilijarde dolarjev, ki ležijo v ostudno-nabasanih žepih 0.1% prebivalstva. Prvi korak pri premagovanju statusa kmeta je, da razumete, da pravzaprav ste kmet. To je bridka tableta, katero je potrebno pogoltniti in večina bo rajši nadaljevala svojo pot medijsko vsiljene deluzije, zanikanja, apatije in ignoriranja, ker so bili v to vzgojeni. Kakorkoli že, še vedno se oklepam upanja, da bo nekoč dovolj ljudi spoznalo ta ostudna dejstva in da bomo imeli to nenasilno revolucijo, ki jo tako nujno potrebujemo. Do takrat pa bodo bogati postajali še bogatejši medtem ko bo kritična masa ljudi, ki komaj poklopijo oba konca meseca še rasla.

Četrti del: Fašizem v ZDA

Poleg tega, da se ogromne segmente ameriške populacije meče v revščino, in poriva večino v ogromen dolg in stanje finančnega obupa, obstaja še bolj črna stran tega ker se odvija danes. Ekonomska elita je pretvorila ZDA v moderno fašistično državo. Fašizem je zelo močna beseda, ki vzburja veliko močnih čustev. Mnogi mislijo, da ta izran ni mogoče aplicirati v moderno Ameriko. Ampak, kot je nekoč Benito Mussolini nekoč povzel:”Fašizem bi morali bolj točno poimenovati kot združitev države in korporativnih moči.” V zgodnjih letih okoli 1900, so italjani, ki so izumili izraz fašizem, le-tega opisovali kot “estato corporativo”, kar pomeni korporativna
država. Malo američanov se nebi strinjalo, da so korporacije prevzele našo vlado in imajo dominantno vlogo v naši družbi. Skozi sistem legalnega podkupovanja – financiranje kampanij, lobiranje in vrtljiva vrata med Washingtonom in korporacijami, so prišle korporacije do dominacije nad zakonodajnim in političnim procesom kot nikoli poprej. Senator Huey Long je pravilno posvaril: “Ko bo fašisem prišel v Ameriko, bo prišel v obliki demokracije.” Kot je predsednik Franklin D. Roosevelt nekoč opisal fašizem:”Svoboda v demokraciji ni varna, če ljudje tolerirajo rast privatne moči do točke, ko bo močnejša, kot sama demokratična država. To je, v svojem bistvu, fašizem – lastništvo vlade s strani posameznika ali skupine, ali kakršnekoli druge zasebne moči.” Najbolj ostuden primer v modernem času je bil bail-out Wall Street-a, ko so “too big to fail” banke pripravile politike do tega, da so takoj priskrbeli trilijarde davkoplačevalskega denarja in s tem podprli iste ljudi, ki so to krizo tudi povzročili, brez da bi kateregakoli do njih imeli za odgovornega.

11: Moderno suženjstvo

Še en šokanten primer kako daleč smo potonili v fašizem v ameriki je American Legislative Exchange Council (ALEC), ki je skupina korporativnih direktorjev, ki dobesedno piše vladno zakonodajo. Šli so celo tako daleč, da so postavili sistem, ki zapira revne in jih nato zaposli v ječah, namesto da bi plačevali prave plače ne-zaprtim delavcem. Ne pustite se zavesti, to je moderno sistemsko suženjstvo, ki se odvija pred vašimi očmi. V vodstvu ALEC-a in raznih drugih organizacijah, ki jih je vzpostavila ekonomska elita, je revščina postala zločin. Da demonstriramo te napade na revne, porezali so 17 milijard $ iz programa javne gradnje hiš, obenem pa so povečali za 19 milijard $ program gradnje zaporov “tako je gradnja zaporov postala glavni program za gradnjo bivalnih enot za revne“. Preden so se zakoni napisali na novo s strani organizacije ALEC v letu 1980 je ZDA imela zaporniško populacijo 500.000 ljudi. Po sprejetju te zakonodaje, ki je bila uperjena proti revnim prebivalcem znotraj mestnih središč, zaporniška populacija ZDA naraste na 2.4mio prebivalcev. Sedaj imajo ZDA največjo populacijo v zaporih na svetu. V ZDA je 4% svetovne populacije obenem pa 25% vse svetovne populacije v zaporih, kot je avtor analize poročal v poročilu z naslovom, “Ameriški gulag: Največji zaporniški kompleks na svetu“:
“ZDA z naskokom ima največji odstotek prebivalcev v zaporih. Kitajska, z milijardo prebivalcev, niti približno nima toliko zapornikov, kot jih imajo ZDA s samo 308 milijoni prebivalcev. Statistika v ZDA je, da je v zaporih 700/100.000 prebivalcev. Za primerjavo, Kitajska ima 110/100.000 prebivalcev. Na bližnjem vzhodu, represiven režim v Savdski Arabiji ima v zaporih 45/100.000 prebivalcev. ZDA merjeno na prebivalca ima enak odstotek kot v najtemnejših časih sovjetskega gulaga.”

12: Smrtne žrtve

Dramatično povečanje revščine je mnoge družine raztrgalo in pustilo močne psihološke posledice, ampak poglejmo si povečano smrtnost zaradi revščine in neenakosti pri razdeljevanju bogastva. To je statistika, ki se jo zelo težko meri ampak Columbia university’s school of public health je naredila obsežno analizo smrtnosti in vzrokov za smrt na podlagi zdravstvenih podatkov in ocenjujejo da “875000 smrti v ZDA lahko povežemo z šopom dejavnikov, ki so povezani z revščino in dohodkovno neenakost”. Poročilo Debre Watson povzema študijo, “ni razloga da bi verjeli, da po desetletju stalnih namernih napadov na socialne programe in konstantno visoka stopnja nezaposlenosti nista vplivali na mortaliteto. Prav nasprotno, najverjetneje se je dvignila zaradi tega.” Da, od leta 2000 sta dohodkovna neenakost in revščina poleteli v nebo. Torej poglejmo si dejstva, da sodeč po statistiki Census Bureau-a, je 31.1mio ljudi živelo v revščini v letu 2000, sodeč po študiji Columbia’s school of public health je 875.000 ljudi umrlo kot rezultat revščine. To pomeni, da je 1 od 35.5 ljudi, ki so živeli v revščini umrl letno, kot posledico, da je bil osiromašen. Če statistiko raztegnemo na leto 2009, kjer je 52.8 ljudi živelo v revščini, dobite številko 1.486.338 smrti znotraj tega leta. Tudi če uporabite nižjo številko Census Bureau-a, torej 43.6mio ljudi v revščini, dobite številko 1.228.169 smrti v letu 2009.

13: Namerni sistemski napadi

Dramatično povečanje v ekonomski neenakosti in revščini, skupaj z zgodovinskim skokom bogastva pri zgornjih 0.1% populacije, se ni zgodilo po naključju. Je načrtovan rezultat vladnih in ekonomskih politik. Je rezultat najbogatejših ljudi na svetu, too-big to fail bank, ki uporabljajo financiranje kampanij in sistem lobiranja, da podkupijo politike, ki nato implementirajo politike, ki so načrtovane, da izropajo 99.9% populacije oziroma jim odvzamejo ves finančni dobiček. To lahko brez problema poimenujemo “finančni teroristični napad” na ZDA. Primerjajte milijon ljudi, ki imre letno, kot posledico teh ekonomskih napadov z 2977 smrtmi, ki so se zgodile  9.11.2001. Tragičen, kot je 9.11 bil, ti ekonomski napadi so veliko hujši in veliko bolj škodljivi, vendar so veliko počasnejši in z bolj nevidnimi smrtnimi žrtvami. Rezultat le-teh ekonomskih napadov ima genocidne proporcije. Statistično lahko primerjamo ekonomske napade na ZDA z invazijo na Irak, ki je po nekaterih ocenah terjala milijon smrtnih žrtev. Spet te žrtve so bile v obliki brutalne in spektakularne bombne kampanije imenovane kot “shock and awe”. Ampak smrtne žrtve se lahko primerjajo s skrito brutalnostjo 4-letne kampanije ekonomskih “shock and awe”. Kot je bila invazija na Irak, tako je bila invazija na ZDA s strani globalnega bankirskega kartela. Šokantno kot je to, se to to dogaja po celem svetu. Med tem, ko je stopnja revščine in posledično smrtnost zaradi te najverjetneje višja v ZDA, kot v večini evropskih držav, ekonomska politika FED-a skupaj s politikami IMF-a, Svetovne Banke in Banke za mednarodne poravnave povzroča nemire in upore zaradi naraščujočih cen hrane in stroškov življenja po celem svetu. Dejstvo pri vsej tej stvari pa je, in to je zelo kruto dejstvo in žalostna realnost te krize, da globalni ekonomski centralni planerji namerno izvajajo genocidne ekonomske politike. Kot je Che Guevara, mož ki se je zoperstavil globalni finančni eliti, nekoč dejal: “Stopnja revščine in trpljenja, ki je potrebna da se pojavi Rockefeller, in stopnja degradacije ki jo povzroči akumulacija takega bogastva, sta ponavadi izpuščeni iz celotne slike, in ni vedno mogoče, da bi ljudje to dojeli.”
Ko trilijarde dolarjev namerno tečejo samo k vrhnjim 0.1% globalne populacije, medtem ko ogromni odstotki ljudi živijo v revščini, moramo zaključiti, v tehničnih okvirih, da smo se znašli v Neo-Feudalni-Fašistični državi. Bogati nikoli niso bili bogatejši, medtem ko njihovi plačani politiki izvajajo reze v budžetih za revne in srednji razred in povzročajo, da stroški osnovnih potrebščin letijo v nebo. Lahko me poimenujete extremist, ampak realnost tega extremizma je, da so ti ljudje, globalnih 0.1%, genocidni fašisti, ki izvajajo holocaust. Fašisem se je razvil. Ni nobene potrebe več, da bi si mazali roke s krvjo medtem ko bi zbirali ljudi in jih vtikali v koncentracijska taborišča, saj lahko to počnejo danes z ekonomsko politiko medtem ko sedijo v jacuzzy-u v korporativnem letalu, ali v 3-delni unikatni Armani obleki, popolnoma izolirani in ločeni od sveta katerega kradejo.
Ampak, kot se zgodi z vsemi imperiji, pohlep in aroganca jih prehiti. Pobite množice pridejo do točke, ko ne morejo več živeti pod temi pogoji. Obup se razširi skozu populacijo, dokler ne doseže kritične mase, nato pa kar naenkrat pride do upora in imperij se podere…tunizija, Alžirija, Egipt, Izrael, Grčija, Španija,Britanija, Winsconsin…

Ekonomska elita je zadevo pripeljala predaleč in njihov imperij se podira.

Decentraliziran globalen upor se je začel…

Dobrodošli v tretji svetovni vojni.

Na kateri strani zgodovine želite biti?

Kot je moder star prijatelj nekoč dejal: “Ne moreš biti nevtralen na premikajočem se vlaku.”

Peter Schiff avgusta 2011 o ameriški ekonomiji, inflaciji, obveznicah in zlatu, posnetek intervjuja.